Zakaj se počutim nelagodno, da smo na referendumu potrdili možnost uvedbe evtanazije? Ne samo nelagodno, strah me je, skrbi me in v meni zbuja odpor – vse hkrati. Iz vsega spoštovanja do vseh, ki trpijo, si ne znam predstavljati, kako tako usodno, temeljno odločitev o končanju življenja prepustiti – pravzaprav komu? Državi, zdravnikom, svojcem?
Odločanje o končanju življenja mora biti do potankosti in popolnoma nesporno določeno, da ne more prihajati do zlorab. Ker to je tako občutljivo področje, da so zlorabe dobesedno usodne in nepopravljive. V današnji moralno, etično in duhovno borni družbi je to tako rekoč nezamisljivo. In iz držav, kjer imajo evtanazijo uzakonjeno, curljajo tudi nespodbudni podatki o zlorabah.
In kdaj je evtanazija upravičena – če sploh kdaj? Pri evtanaziji se poudarja, da gre za nadzor in osebno avtonomijo pri končanju trpljenja, kar je poglavitna utemeljitev za njeno uvedbo. Ampak pri tem se pravzaprav osebna avtonomija in nadzor nad umiranjem prenašata v roke drugih – in to ni edini moralni paradoks.
Pri zavzemanju za tak način končanja življenja se omenja smrt na dostojanstven način. Tu se spet odpira in zeva ogromna moralna luknja. Vsak bolan človek, telesno ali duševno, ohranja dostojanstvo, vsak tak grob poseg vanj pa je razčlovečenje. Ne, ne gre za verska vprašanja in teme (seveda nimam nič proti njim), ampak gre za čisto temeljno, človeško vprašanje in dilemo, ki presega vse drugo in nas vse zato združuje, ne glede na naša prepričanja.
Za zdravnike je končanje življenja bolnikov zelo obremenjujoče
Čeprav so zdravniki zavezani lajšanju trpljenja vseh bolnikov, pa jim je tak način končanja življenja pacientov velik izziv. Tako na Nizozemskem, kjer je evtanazija uzakonjena, nekaj manj kot polovica zdravnikov poroča o tem, da se želijo temu izogniti, ker je v nasprotju z njihovimi osebnimi vrednotami in je čustveno zelo obremenjujoče, kakovosten in miren zaključek življenja pa skušajo doseči z ustrezno nego in podporo svojcev in lajšati bolnikovo trpljenje, ne da bi namerno pospešili njegovo smrt na njegovo prošnjo. Tudi za druge osebne zdravnike je obravnavanje prošenj za evtanazijo velik izziv.
Po ameriških raziskavah je pri hudo bolnih štirikrat večja verjetnost, da se bodo odločili za evtanazijo, če so v stanju depresije ali brezupa. Vir slike: Pixabay.
Depresija in brezup ključna dejavnika
Študija ameriškega združenja psihologov je prinesla nov uvid v stanje neozdravljivo bolnih. V centru za zdravljenje raka so v študijo vključili 92 neozdravljivo bolnih bolnikov in le 16 jih je izrazilo veliko željo po hitri smrti. Med obširnejšo študijo pri neozdravljivo bolnih pa je raziskava pokazala, da jih evtanazijo podpira 60 %, a le 11 % jih resno razmišlja o tem, da bi jo uporabili.
Pokazalo pa se je, kar je bila novost glede na prejšnje študije, da je bila med temi, ki so se tako izrekli, poglaviten razlog za to odločitev depresija in ne toliko bolečine. Pri tistih z diagnozo depresije in tistih, ki so bili v stanju brezupa, je bila štirikrat večja verjetnost, da se bodo odločili za evtanazijo.
Kako pomemben dejavnik pri odločitvi za evtanazijo in samomor s pomočjo je depresija (in njej podobna duševna stanja), kaže nedavni odmevni primer v Veliki Britaniji, ko se je popolnoma zdrav 40-letnik odločil za evtanazijo zaradi depresije, v kateri se je znašel. Staršem je pred končanjem življenja na ta način poslal poslovilno pismo in jih v njem obvestil o svoji odločitvi. Obupana mati je bila zgrožena nad tem, da se lahko izpelje evtanazija tudi v teh primerih.
Da to ni osamljen primer, kaže vse več podobnih zahtev med mlajšimi, merila za končanje življenja v državah, kjer je ta uzakonjena, pa postajajo vse ohlapnejša.
Na Nizozemskem širitev možnosti za opravljanje evtanazije
Nizozemska je evtanazijo uzakonila leta 2002 (in je ena od le treh držav v EU, kjer je to uveljavljeno) in zdaj vlada pripravlja širitev možnosti za opravljanje evtanazije za različne primere, saj so se zahteve po prostovoljnem končanju življenja s pomočjo drastično povečale. V letu 2022 je tako končalo življenje 8720 ljudi, kar je 14 % kot leto prej. Glede tega vlada ni sprožila nobene dodatne raziskave.
Starši lahko zahtevajo evtanazijo za svoje hudo bolne otroke, stare nad 12 let, zakon pa nameravajo prilagoditi tako, da bo to po novem mogoče za otroke od enega leta starosti.
Vsa ta širitev možnosti pa je lahko spolzek teren, se bojijo nekateri strokovni delavci v bolnišnicah, saj se vse več mladih odloča tako končati življenje. Eden od takih je nedaven primer mlade Nizozemke, ki je fizično popolnoma zdrava, ima pa depresijo, mejno osebnostno motnjo in neko obliko avtizma. Ker ji je psihiater rekel, da se ji stanje ne bo pozdravilo, se je odločila za evtanazijo. Izpolnjuje zahteve, ki pravijo, da je do evtanazije upravičen vsak, ki močno trpi in nima upanja, da se mu stanje izboljša. Nobenega iskanja nove poti, novih možnosti, odpiranja novih perspektiv za te mlade?!
Na Škotskem, kjer se v letu 2025 pripravljajo na uvedbo evtanazije, bodo dovolili že 16-letnikom, da zaprosijo zdravnika za končanje življenja. Podporniki evtanazije so nad tem navdušeni, kritiki pa opozarjajo, da se to lahko sprevrže in postane zelo nevarno ter celo normalizira samomor.
Prav to, da se dovoljuje evtanazija takšnim primerom, me skrbi, ker je to korak k družbeni normalizaciji končanja življenja ljudem, ki niso na smrt bolni. Kam to vodi?
Powered by Contextual Related Posts
