Konrad Pižorn Kondi prisega na pomoč prijatelju v težavah in kolegu pri delu

Posted on 5. 8. 20245. 8. 2024 by Igor Gošte

Pred vami je naš drugi gost rubrike Pod kožo smo vsi… dramski igralec Konrad Pižorn Kondi. Opazili boste, da je pri vsakem od vprašanj podal več odgovorov. Pričakovali smo sicer enega. A nič hudega, da je bil tudi tokrat malce samosvoj. Simpatično samosvoj. Takšnega, predvsem pa zelo hudomušnega, ga tudi sam poznam, in priznam, me čisto nič ne moti, da je ubral drugo, torej daljšo pot pri odgovorih. Zdaj tudi razumem, zakaj sem kar dva tedna čakal, da mi jih pošlje po elektronski pošti. Toliko pisanja ti namreč vzame kar nekaj časa. Nekaj ga bo pri branju tudi vam. A vam ne bo dolgčas. Zagotavljam.

Takole je o svoji šolsko-poklicni poti zapisal moj prijatelj Kondi, s katerim se seveda tikava in kdaj pa kdaj spijeva tudi kakšno kavico: »Zaradi toliko nekončanih faksov, kot jih imam jaz, težko definiram svoj poklic. Seveda sem najprej elektrotehnik (uradno), potem dramski igralec (po praktičnih dosežkih), zdaj pa samo še penzek (upokojence, op. p). Zaradi očeta sem moral končati Srednjo elektro šolo Iskra Kranj – jaki tok, ker je bil tudi on električar, a sem raje delal na mladinskih delovnih akcijah po Sloveniji in parlamentiral v predsedstvu ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije), ter snemal prva filma: neobjavljenega Dražgoška bitka kot Ive Šubic in Strici so mi povedali kot francoski emigrant. Na igralsko akademijo sem šel na prigovarjanje mame, kljub negodovanju očeta, ki je rekel, da so vsi igralci pijanci in »kurbirji« (sam se je dvakrat zdravil za alkohol – uspešno). Tam sem res gledal le in samo igralke in se tako na hitro prvič poročil (priča je bila Bernarda Oman, šofer Janez Dolinar, prisotni vsi sošolci z akademije, očeta ni bilo), a sem jo po 1. letniku zapustil in se po treh letih ločil, šel h vojakom v Sento in tam sprejel olimpijsko baklo za Sarajevo. Kmalu zatem pa doma organiziral še sprejem dobitnikov olimpijskih medalj iz Atlante v ZDA (za rokometašico Alenko Cuderman, kolesarja Bojana Ropreta in paraolimpijca Rajka Kopača) in kot pomočnik režiserja Tomažiča posnel prvi film Leta odločitve. Post festum sem šel še na večerni ekonomski faks pri prof. Kovaču, a tudi tu nisem zdržal dlje kot dva meseca, ker sem bil sprejet za napovedovalca na Radio Ljubljana (mentorica Ajda Lesjak Kalan, poleg Dolinarja, Lotriča, Krznarja). A sem zaradi močnih sičnikov in šumnikov spet obupal in raje organiziral dve največji prireditvi Igre brez meja 1980 v Preddvoru in 1982 v Kranju in ustanovil lastno gledališče Gledališče čez cesto Kranj, eno največjih eksperimentalnih gledališč v bivši Jugi in dobil najvišje jugoslovansko priznanje ZLATO MASKO.«

Kondi je marsikje našel tudi zaposlitev. »Seveda sem moral zaradi očeta začeti v Elektro Kranj kot elektrotehnik, najprej tri leta v obratovanju, nato tri leta v investicijah in končno šest let kot vodja vzdrževalnih delavnic v hidroelektrarnah Gorenjska (bil sem šef 24-im prekaljenim mačkom in vodil 15 elektrarn),« nam je povedal in omenil še Radio Ljubljana in delo kolporterja v kiosku ČGP Delo. Deset let je imel status samostojnega kulturnega delavca in bil nekaj let tudi samostojni podjetnik. Zdaj je upokojenec. S prvo ženo ima sina Miho, ki ga je obdaril z vnukom in vnukinjo.

Z drugo ženko Zinko sta srečno poročena že 28 let. »Iz tega zakona sem postal očim njenemu sinu Boštjanu in še ex dedek njegovemu sinu.« Kondi in njegova Zinka zdaj živita v Litiji. Zdaj je pa že čas, da si preberete, kaj je Kondi odgovoril na naših dvanajst stalnih vprašanj in še na zadnje tri dodatna, ki so in bodo vedno vezana na našega vsakokratnega sogovornika.

Katera je tvoja najlepša lastnost?

PROFESIONALNOST pri delu v gledališču, POMOČ prijatelju v težavi in kolegu pri delu in LJUBEZEN v družini, čeprav se to po prvi ločitvi in 16-letnem ločevanju na sodišču ni videlo.

Kaj je tvoja največja slabost?

ZAUPANJE kvazi poslovnim ljudem, kar me je tudi neslo v gostinskem poslu, tako v prvi gostilni Zeleni šum v Vogljah, malo manj v Restavraciji Nama v Škofji Loki, najbolj pa v Tržiču, ki še zdaj ni prodan in ga raje dajejo v brezplačni najem Golobovim in Sajovičevim ljudem (glej njeno oddajanje) in še zdaj ne morem spregledati takih ljudi.

ZAMUJANJE – rak rana mojega delovanja, ki pa največkrat (res) sploh ni moje, a se mi žal zasmilijo prijatelji, ki ostajajo za šankom osamljeni.

UTAPLJANJE NEMOČI v alkoholu takoj po težavah v Tržiču in moje izpovedovanje kolegom in prijateljem širom Slovenije, ko sem mislil, kako bodo s tem vse težave minile in sem se pred 15 leti res z »lahkoto« izvil iz tega primeža.

KAJENJE, od katerega sem se odvajal 23 let.

HIPOHONDERSTVO od rojstva naprej, ko sem sedel v sod vrele vode in bil poparjen. V otroštvu sem imel srčne težave (luknjo v srcu), zaradi katerih sem bil vseskozi po bolnicah in dobil angine in srčno revmo, da sem 8. razred osnovne šole končal na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Po operaciji srca leta 2021 sem spoznal in osvojil še status minljivosti na tem svetu.

Kdo je tvoj vzornik/ vzornica in zakaj?

Več jih je.

Najprej oče in mati zaradi poštenosti, predanosti delu in ljubezni v dobrem in slabem.

Janez Hočevar Rifle in Louis de Funes kot komika, igralca s svojo tehniko, podobnostjo gest in zaradi izrednega govora.

Boris Cavazza zaradi širine (diapazona) igralske barvitosti.

Jackie Chan zaradi do potankosti izdelanih filmskih situacij in Slavko Avsenik zaradi perfekcije v igranju na podlagi stalnega preigravanja, odločnega karakterja in držanja svojega ansambla tako obdobje v istem sestavu. Kar zdaj ni odlika naših ansamblov, pa tudi ne športnikov in mislim, da se to tudi pozna.

Kondi v eni izmed gledaliških vlog. Vir slike: Osebni arhiv Konrad Pižorn Kondi.

Kdaj si bil v življenju najsrečnejši?

Spet bom malce daljši:

– ko sem osvojil svojo ženkico Zinko. Aprila 1995, ko je bila v Grajski gostilni v Predvoru in sva potem dve leti vodila izredno uspešne poročne protokole;

– ko sem leta 1981 prejel najvišje jugoslovansko priznanje Zlato masko;

– ko sem leta 2000 dobil Severjevo nagrado za življenjsko delo;

– ko sem prejel Zlatega Orfeja na Ptujskem festivalu, ki smo ga z Gašperji dobili za pesem Gašperji to smo mi (za to pesem sem napisal tekst);

-ko je Slavko Avsenik napisal štiri skladbe prav zame: Kondi in sedem gašperjev, Špela me ni vzela, Gašperji, Mali vragec;

– ko sem za skupino Vita napisal mislim da prvi slovenski muzikal Kmetija življenja ali spet smo tle in ga tudi uprizorili na Jesenicah;

– ko sem za Jožeta Potrebuješa napisal scenarije za Božiček v plesnem mestu, ga odigral in tudi režiral;

– ko sem za ansambel Igor in Zlati zvoki spisal muzikal Halo Evropa 1+2 in odigral glavno vlogo železničarja;

– ko je po prvi uspešni predstavi Avstrijec Andreas Brandstätter o meni napisal muzikal Lepo je biti muzikant 2, kjer sem igral gostinca Korlna v Poletnem gledališču Studenec in

– vsi aplavzi publike na odprti sceni za odigrane vloge v mojih stopetnajstih (115) gledaliških premierah.

Kaj te je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?

Da so me najboljši prijatelji peljali scat, beri speljali na led in da dobrota, beri dobronamernost ni poplačana tudi za časa življenja.

Kdaj in kje si izgubili nedolžnost?

Najbolj vesel sem, da sem si prvo nedolžnost vzel sam doma. So pa še druge:

– ko sem kot osnovnošolec v trgovini ukradel škatlo čokolad in so me dobili;

– ko sem se v srednji šoli prvič napil in sem bruhal, pa mi to ni vzelo poguma in sem »probal« še kar nekajkrat;

– ko me je v srednji šoli na zabavi neko dekle iz Škofje Loke prvič »užgalo« na nos in sem zakrvavel;

– ko sem v osnovni šoli pobegnil za dva dni od doma in me je oče s PPR kablom nažgal po nagi riti;

– ko so me ob operaciji srca prvič odprli in

– ko sem bil na kolonoskopiji.

Tvoja najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik, naj slovenski film, odrska predstava, muzikal?

Fran Milčinski Butalci in tudi vsa slovenska dramska besedila,

Avseniki in Ansambel Lojzeta Slaka,

film Vesna, Ne čakaj na maj, vsi Kekci in Ne joči Peter,

predstava Švejk in Klopčič v Poletnem gledališču Studenec, Emigranta v PG Kranj in Sarmica z Romanom Končarjem, ki je bila prva predstava, ki je doživela stoto ponovitev v Ljubljanskih Križankah in muzikal Vesna.

Katera jed in pijača sta ti najljubša in katero jed sam rad pripraviš?

Ni jedi, ki je ne jem, najraje odlično raznovrstno hrano, ki mi jo pripravi moja ženka. Že kot otrok sem imel rad štrudl in palačinke. Nobene hrane še nisem skuhal ali pripravil, razen sadnega jogurta v osnovni šoli in hrenovke s trdo kuhanim jajcem (vse obenem kuham, recepta ne izdam). Najraje imam sadje in sladoled, pri pijači bi se odločila za Cockto, kavo, pred leti za žganje in refošk z vodo.

Kateri je tvoj najljubši praznik?

Božič in novo leto, ko se lahko prelevim v dobrotnika Dedka Mraza, Božička ali zdaj tudi v Miklavža.

Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?

Drva, ker jih je v Sloveniji dovolj (seveda do mere) in tudi sekanci za daljinsko ogrevanje, na katere damo premalo. Kar se jedrske elektrarne tiče sem za, ob predpostavki, da je potrebno poskrbeti za njeno varnost in jedrske odpadke.

Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?

Globalno rešitve ni, ker je v ospredju samo zaslužek. Grozi nam tako segrevanje, ki je že kar mantra, in prazna črka na papirju kot odpadki, ki jih gledamo samo kot posledico in ne rešujemo pri izvoru nastanka.

Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji/ na svetu spremenil?

Mislim, da se ne da nič več, ker je vse odvisno od… človeka. Potreben bi bil ponoven prihod mesije. Drugače bo pa narava čisto sama poskrbela zase, mi pa seveda za svoje uničenje.

Kondi v eni izmed svojih vlog, zaradi katere je postal prepoznaven povsod. Vir slike: Osebni arhiv Konrad Pižorn Kondi.

Zame si blestel v upodobitvi dobrega vojaka Švejka, katera gledališka ali filmska vloga pa je tebi najljubša in zakaj?

Seveda v prvi vrsti Švejk, saj sem jo odigral kot drugi v Sloveniji, poleg humornega Tofovega Švejka v interpretaciji Rifleta. Za mano ga je odlično odigral Lotos Vincenc Šparovec v MGL. Ljuba mi je moja prva predstava Emigranta v PG Kranj, kjer smo s soigralcem Iztokom Alidičem in režiserjem Lojzetom Domajnkom ustvarili naj igro Jugoslavije in Evrope in sem dobil Zlato masko. Omenil bi še vse predstave v Gledališču čez cesto v Kranju: posebej Jesihova Afrika, Božičev Komisar Kriš, pa Alidičev Mars ter seveda Lepo je biti muzikant 2, ki jo je Andreas Brandstätter spisal prav zame in je v njej opisal moje veselo življenje in tudi napovedal moj srčni kolaps in vrnitev v življenje.

Katera vloga te je najbolj zaznamovala?

Podrepnik v TV Dober dan, ki je živa in prepoznavna v Sloveniji še po 21 letih v več generacijah, za katero sem dal tudi največ avtogramov in seveda vloga Švejka v Poletnem gledališču Studenec.

Zdravje je največje bogastvo. Tako čutiš tudi ti in zakaj?

Seveda, še najbolj, ko nečesa ne zmoreš in postaneš nemočen. To sem začutil, ko sem se po vrvi dvigoval s postelje po operaciji na odprtem srcu in zdaj, ko me daje kolk in mi ženka obuva štumfe. Se pa tega zavedamo šele takrat, ko smo bolni ali drugega vidimo obnemoglega. Z zdravjem sem se veliko dajal do dvajsetega leta, ko sem imel težave s srcem in srčno revmo, pa odstranitev mandljev, potem pa do šestdesetega leta nič. Zdaj je pa Zdravstveni dom Litija moj drugi dom in upam, da bo še dolgo, ker drugače…

Sem pa v mladosti živel ob bolezni in zdravju, saj je bila moja mati medicinska sestra, ki je večinoma zdravila ljudi doma pred mojimi očmi: astmatike, dajanje injekcij, obvezovanje poškodb, delanje lukenj za uhane. Včasih je hodila tudi mrliče umivat in jih pripravit za na pare. Seveda me je kar nekajkrat peljala s sabo. Sem pa tudi sam obvezoval rane, če je ni bilo doma in izdajal zdravila. In vsi so preživeli. Z mano vred. Samo špajzo moraš imet polno zdravil in maž za vsako bolezen ali travmo posebej.

Hvala, Kondi, za izčrpne odgovore.

Preberite več