V roke mi je prišel roman dr. Sama Javornika, prvi del trilogije Lov na generala z naslovom Operacija maščevanje & Operacija Merkur. Prvi del trilogije je pri Založbi Primus izšel letos. Tisti, ki smo prebrali prvi del tega pustolovskega vojnega romana, že nestrpno čakamo na drugega in tretjega. Če smo v prvem delu še priče zmagovitemu pohodu Hitlerjeve vojske, v drugem in tretjem delu zagotovo ne bo več tako. Kajti že v prvem delu pisatelj spretno nakazuje, da tretjemu rajhu ne gre vse kot po maslu in kažejo se že prve razpoke.
Prvi del trilogije nas najprej popelje v čas med prvo in drugo svetovno vojno. Ob mnogih zgodovinskih osebnostih, ki so krojile usodo druge svetovne vojne, spoznamo tudi nekaj izmišljenih junakov, ki jih je avtor knjige spretno umestil v nadvse razgibano dogajanje pred začetkom vojne in vsaj v prvem delu trilogije v čas, ko so na Beograd padale nemške bombe in kasneje, ko se je vnela bitka za grški otok Kreta, ki so ga imeli v rokah zavezniki, torej tisti, ki so se Hitlerju postavili po robu (operacija Merkur).
Mene je navdušilo predvsem slikovito pisateljevo opisovanje ne le obeh vojnih akcij, ki sta povzročili padec Kraljevine Jugoslavije in izgubo Krete iz zavezniških rok, kot opisovanje osebnostnih lastnostih glavnih akterjev druge svetovne vojne. Marsikaj zanimivega lahko preberemo o glavnem liku, nemškemu generalu Alexandru Löhru, pa o pogosto omamljenem Göringu, nič kaj drugačnemu Hitlerju na eni stran in o Churchillu, ki je rad posegal po cigarah in viskiju in Brozu na drugi strani. O slednjem avtor za razliko od mnogih drugih, ki so Tita kovali v zvezde, ne najde le lepih besed.
Tudi vojni spopadi, predvsem tisti na nebu, med nemškimi in jugoslovanskimi zračnimi silami, so popisani poznavalsko in dobesedno adrenalinsko. Kar doživljaš jih, čeravno niti blizu njih nisi bil. Pisatelj je tu, kot pravzaprav na vseh straneh tega obsežnega prvega dela trilogije, pokazal tudi dobro poznavanje zgodovinskih dogodkov, takratne bojne opreme in taktike posameznih vojska.
V roman pa je znal vpeljati tudi fiktivne osebe, med katerimi ima glavno besedo Aleksander oziroma Sašo, pilot slovensko-grških korenin, ki se je pilotskih veščin učil pri generalu Löhru in z njim celo prijateljeval nekaj let pred vojno.
Moram priznati, da Sama Javornika, doktorja ekonomskih znanosti, predavatelja, tudi vodjo glasbene skupine FolkRola, doslej nisem poznal kot pisatelja. Z gotovostjo pa lahko zapišem, da me je njegov prvi vojni roman tako navdušil, da komaj čakam, da se lotim naslednjih in morebiti tudi njegovega kriminalnega romana Samooklicani -krvave sledi HšPjevcev. Vprašanje pa je, ali se bom kdaj lotil tudi njegovih dveh knjig z naslovom Karma v horoskopu. Mogoče pa, kdo ve? Ampak zdaj bolj nestrpno čakam na drugi in tretji del trilogije Lov na generala.
Powered by Contextual Related Posts
General Löhr ni bil pilot… Poveljevati neki enoti ne pomeni, da si istega veda… Njegovo aktivno služenje v letalu v 1. sv vojni je omejeno na vlogo artilerijskega opazovalca in metalca bomb, ne pilota. Nikjer v njegovem življenjepisu ne piše, da bi se kadarkoli izučil za pilota, v avstro-ogrskem letalstvu je služboval (poleg parih omenjenih epizod kot opazovalec in bombarder) v administrativnih vlogah. https://de.wikipedia.org/wiki/Alexander_L%C3%B6hr Aleksander oziroma Sašo, pilot slovensko-grških korenin se niti fiktivno ni mogel učiti pilotskih veščin pri njem…