Tadeja Brankovič: »Skoz’ me ven vleče na luft«
Tokratna gostja rubrike Pod kožo smo vsi … je nekdanja biatlonka Tadeja Brankovič, ki je bila na kar štirih zimskih olimpijskih igrah (Nagano 1998, Salt Lake City 2002, Torino 2006 in Vancouver 2010) in enajstih svetovnih prvenstvih. Pohvali se lahko z izjemnimi športnimi dosežki v svetovnem pokalu, kjer je osvojila kar šest stopničk.
Tudi šolskih obveznosti ni zanemarjala, dokončala je gimnazijo, se izobraževala na Fakulteti za organizacijske vede, na koncu pa opravila še specializacijo managementa in prišla do naziva specialist manager. Poleg tega se je izobraževala tudi na raznih drugih tečajih in izobraževanjih (je maserka, obvlada delo s kineziološkimi trakovi, tudi reiki ji ni tuj). Je tudi učiteljica nordijske hoje, teka na smučeh, rolanja in še bi lahko naštevali. Predvsem pa je dobra mami hčerki Maši in sinu Rožletu.
Po športni karieri je opravljala različna dela, zdaj pravi, da je sama svoj umetnik. »Trenutno največ časa posvečam panogi teka na smučeh na Smučarski zvezi Slovenije in z veseljem podajam svoje izkušnje mladim in vračam nazaj vse dobro, kar lahko. Zavedam se, da je tudi vame zveza veliko vložila, da sem uspela, zato se še toliko bolj zavedam svoje odgovornosti. Zato mladim, kolikor lahko, pomagam na njihovi poti.«
Na tekmah vedno odloča hiter tek in natančno streljanje. Foto: osebni arhiv Tadeja Brankovič.
Tadeja je bila rojena v Kranju, odraščala je v majhni vasici Vasca pod Krvavcem, kjer še vedno živi. Zadnja leta je poznana tudi po svoji knjigi Peta olimpijada, v kateri je opisala svoje športne začetke, vse športne olimpijade in tudi najzahtevnejšo, svojo borbo z rakom, ki ga je na srečo uspešno premagala. Knjigo lahko naročite pri njej na: tadejabrankovic.com ali na elektronskem naslovu: petaolimpijada@gmail.com.
S Tadejo že vrsto let sodelujeva. Pred dvema letoma je bila tudi častna pokroviteljica mojega humanitarnega teka za onkološke bolnike. Zdaj pa vas vabimo, da si preberete, kako je odgovorila na naših dvanajst stalnih vprašanj in še tri dodatna na koncu, ki so vezane le na našega vsakokratnega gosta.
Tadeja Brankovič je bila častna pokroviteljica 11. Zasavskega humanitarnega teka za onkološke bolnike, ki se ga je udeležil tudi kajakaš Peter Kauzer. Foto: osebni arhiv Igor Gošte.
Katera je tvoja najlepša lastnost?
Poštenost, pozitivnost, predanost, vztrajnost.
Vsak ima kakšno slabost, tvoja je?
Preveč iskrena in moja direktnost. Sem se že večkrat opekla, ker ne znam zaviti v »ta prav celofan«.
Kdo je tvoj vzornik ali vzornica in zakaj?
Ta trenutek nimam nobenega vzornika, ker idealov ni. Zakaj bi hrepenela po nečem, česar nimam. Hvaležna sem za to, kar imam. Vsak človek je poseben in vsak človek je edinstven. In v vsakem je nekaj lepega, posebnega. Sama se trudim biti najboljša verzija sebe. Ker vse, kar je (pre)več, je lahko samo stres.
Kdaj si bila v življenju najsrečnejša?
Trenutkov največje sreče je bilo več. Denimo, ko sem se po treh tednih vrnila domov z olimpijskih iger in me je takoj pri izhodu iz letala pričakala hčerka, pa ko pogledaš na štoparico in vidiš dober rezultat, ali pa, ko zadnjič zapustiš kemoterapijo, ko greš iz bolnice domov… Sicer pa sem vsak trenutek najsrečnejša, ker živim.
Tadeja po OI 2010. Ko po olimpijskih igrah objameš svojo hčerkico je to več kot vse medalje, ki si jih osvojil na svoji športni poti. Foto: osebni arhiv Tadeja Brankovič.
Kaj te je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?
Zahrbtnost in sprenevedanje.
Kdaj in kje si izgubila nedolžnost?
Pri 16. letih na prvem startu v Svetovnem pokalu.
Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina, glasbenik in naj film ali odrska predstava?
Knjiga: moja knjiga Peta Olimpijada, sicer pa tudi knjiga Odvadite se biti to, kar ste. Glasbenik : nimam favorita, poslušam po navdihu in svoji energiji, običajno so to slovenski glasbeniki. Skupina: slovenski bandi. Film: Kekec .
Katera jed in pijača sta ti najljubši in katero sama rada pripraviš?
Uf, losos na vse načine. Sicer pa ocvrta cvetača mojega očeta in kuhan krompir z zelenim fižolom in smetano izpod rok moje mami. Ko pridem s kolesa rada spijem radler, ko sem sama, vode na litre, pri večerji pa kozarec dobrega vina.
Mi veliko kuhamo in nisem izbirčna, razen tega, da ne jem mesa, razen morskih dobrot. Rada pripravim žličnike, proseno kašo, razne narastke, zelenjavne juhe, kalamare, sladice, ampak me že mladina prehiteva. Glih cel dan se mi ni v kuhinji za valjat, ker me skoz ven vleče, na luft.
Kateri je tvoj najljubši praznik?
25. junij – začetek počitnic.
Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?
Drva – skrbijo za rekreacijo, da sploh pridejo do doma, pa še domu dajo poseben vonj in čar. Sicer pa nisem tehnični tip človeka, t’ko da, važno, da me ne zebe.
Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?
To, da bomo sami sebe uničili. Z odpadki, tehnologijo in odnosi. Brigaj se zase, ne pa za soseda, ko pa rabi pomoč, mu pomagaj! Bodi dober do ljudi, ker dobro se z dobrim vrača.
Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji in na svetu spremenila?
Šolo prestavila v naravo in otrokom dala večjo možnost gibanja.
Zakaj ste, so slovenski športniki tako uspešni?
Vsak šport ima specifiko, a vsi imajo isti imenovalec, potrebuješ vztrajnost, odpovedovanje in željo. Že iz zgodovine vlečemo, da smo tiho. V športu pa ima trener pomembno vlogo. Ima znanje in avtoriteto. Športnik pa potrebuje željo, elan, voljo, pripadnost in vero vase.
Levo: Tadeja je pred štirimi leti preživljala težke trenutke v tekmi z rakom. A se ni dala. Desno: Tadeja danes. Foto: osebni arhiv Tadeja Brankovič.
Ko si se borila z rakom, kaj te je držalo pokonci in kaj bi svetovala vsem tistim, ki imajo ravno v tem trenutku podobne težave z zdravjem, kot si jih imela pred leti ti? Si tudi zaradi svoje bolezni napisala knjigo Peta olimpijada?
Zbolela sem štiri leta nazaj, Kaj me je držalo pokonci? To, da sem videla cilj. To, da sem stala na startu svoje življenjske tekme in da sem imela cilj priti do cilja. Imela sem željo. Želela sem živeti. Seznam želja imam še dolg: Hrepenela sem po tem, da še veliko lepega doživim. Absolutno mi je babičina bolezen (tudi ona je imela raka) in njen boj z boleznijo vliv veliko upanja. Pri njej nisem nikoli dobila vtisa, da ne bo zmogla. In ko sem spremljala njeno bolezen, sem si rekla, potem grem tudi jaz lahko tako hrabro čez. Nikoli se nisem zatikala v vprašanje zakaj jaz? Vedno sem se vprašala, kaj me bolezen uči? Kaj me je prišla naučit? Sprejela sem jo s hvaležnostjo, ker me uči.
Vsak mora svoj boj prestati sam. Vsak ga prestaja na svoj način. In jaz mislim, da je vsak pravi. Lahko ti kdo pomaga, a ti si tisti, ki vlečeš niti. Predvsem pa je pomembno sprejeti in si upati biti tak, kot si. V vseh svojih odtenkih, v vseh svojih dimenzijah. In ko se ne obremenjuješ z drugimi, si ena sama sreča.
Tvoja hči Maša gre po podobni poti kot si šla desetletja nazaj ti, le da je ona smučarska skakalka, sina Rožleta, ki je fant s posebnimi potrebami, pa si ravno tako usmerila v šport. Zakaj v šport?
Šport je dota za življenje. Gibanje daje svobodo. Ne gre le za vrhunski šport (to pride samo od sebe), ampak zato, da spoznavaš sebe. Se utrjuješ, vztrajaš, socializiraš. Moja dva otroka sta šport izbrala sama, jaz ju samo vzpodbujam. Ne pritiskam na njiju, absolutno pa dober vzor pomaga pri tem.
Vsi smo ustvarjeni za gibanje. Vsak se lahko giba na svoj način. Zdi se mi, da se preko športa lahko naučiš veliko lekcij za življenje: kako izgubljati, kako garati, kako vztrajati, kako spoznavati in opazovati svoje telo, se socializirati, plesti prijateljstva, usklajevati šolo in šport. Ja, ja, vse se super sliši, a brez staršev tudi otroci ne morejo uspeti.
Jaz se vedno hecam, vprašam otroka, kaj imata v načrtu za vikend, pa imamo vikend »splaniran«. Ko otroci trenirajo petkrat do šestkrat v tednu, se tej dinamiki prilagaja cela družina, še dedi in babi.
Absolutno je šport dober in nujen za otrokov razvoj. Bistveno, kar se mi pri športu zdi je to, da je to res dota za življenje, ki ostaja za vedno. Kar narediš dobrega gibanja v mladosti, ostaja s teboj v zrelih letih. Ljudje smo ustvarjeni za gibanje. Žal danes prihajamo do tega, da se skoraj ne gibamo več, vsaka generacija manj. Že iz tega vidika mora otrok malo premigati svoje telo, če pa hkrati osvoji še kako dobro navado in kompetenco, smo zmagali.
Zagotovo pa je težko, če otrok vztraja v športu, doma pa nima zgleda in podpore.
Moja dva otroka odraščata v dinamični in športni družini. Oba imata svoje kvalitete, torej obema na nek način prilagajam gibanje. Bistveno je to, da počneva skupaj stvari, ki so mu fajn. Hči je že v trenažnem procesu, medtem ko se s sinom več igrava in raziskujeva. Vsak dela po svojih zmožnostih. In to je pomembno. Oba zanima kaj drugega, pravzaprav tudi mene, a najbolj me veseli, ko smo v gibanju enotni. Običajno je to na snegu.
Powered by Contextual Related Posts
