Nič ni tako, kot se zdi
Živimo v svetu, v katerem ni nič tako, kot se zdi. Začnimo z našimi najmlajšimi. Sam sem najbolj vesel, ko grem mimo kakšnega športnega poligona in na športnih dejavnostih vidim skupino otrok. Super, si rečem, odložili so svoje pametne naprave, ki nas vse počasi a vztrajno spreminjajo v čisto navadne robote ali sužnje, in se lotili rekreacije. Zagotovo imajo več od nje, kot od tiste prstne telovadbe s sklonjeno glavo, ko zavzeto spremljajo, kaj se dogaja na mali pametni napravi. Seveda najsodobnejši. Pa če se le da, je dobro, če je ta vsakih nekaj mesecev nova, ker ima tako tudi prijatelj, ki sedi zraven njega in je ravno tako zabuban v nek namišljeni in hitri svet, ki skače ven iz pametne naprave. Svet okoli njiju ju ne zanima, jih ne zanima, ker vse, kar potrebujeta/jo, držita/jo v rokah, ne vedoč, da jima/jim to cvre možgane.
Če ne bodo naše šolske oblasti, beri politika na samem vrhu, popolnoma prepovedali vstop malim pametnim napravam (pametnim uram, telefonom…) v osnovne šole, potem se nam slabo piše. Njim in nam, ki na vse to že več let opozarjamo. Nekateri boste pač rekli, da gre svet naprej, pa da smo mi, ki opozarjamo na škodljivost uporabe malih pametnih naprav, dinozavri, ampak zakaj za boga ljubega potemtakem svojim otrokom časovno vsakodnevno omejujete uporabo pametnih naprav, če je vse tako oh in sploh? Sami si odgovorite. Če ne verjamete, kaj se dogaja z mnogimi našimi otroki, preverite, ali zdržijo pri kakšni stari družabni igri, denimo pri igri Človek je jezi se, pa Ime, priimek, mesto, pri kartanju Jokerja… več kot pol ure. Ali preverite, koliko otrok, ko se srečajo s pametnimi napravami, ki so jih dobili za rojstni dan, sploh še vzame knjigo v roke in na en mah prebere deset ali več strani, ali pa preverite doma, če je vaš otrok z vami sploh še sposoben gledati družinski film od začetka do konca. Ampak, kot rečeno, jaz sem dinozaver. Verjemite pa, da ni nič tako, kot se zdi. Otroci z večurnim ukvarjanjem s pametnimi napravami niso nič bolj pametni kot tisti, ki jih uporabljajo le občasno in ki si več časa vzamejo za branje knjig, za druženje z nami, ki smo dinozavri, in seveda ob kakšni športni dejavnosti. Še najboljše v kakšnem klubu, kjer je poskrbljeno za red in disciplino. Za pravice in tudi dolžnosti.
Dovolj o naših otrocih. Še skok k našim drugim otrokom, ki so sicer politiki, naši politiki, a se včasih obnašajo kot otroci v peskovniku. Vsak s svojo igračo. Le da je v njihovem primeru peskovnik naša lepa in prekrasna Slovenija, igrače pa smo mi. Vsi bi nas imeli, le redki pa za nas, torej za igrače, tudi kaj postorijo. Eni smo brez rok, beri brez svojega osebnega zdravnika, ker javno zdravstvo, čeravno drugače govorijo (tile zdaj v vladi) vodijo v neko drugo, v neko povsem zasebno, drugi so brez nog, ker lunatični politiki, ali mesečniki, če hočete, le obljubljajo, nič pa ne naredijo, da bi mladi prišli do stanovanj. Kaj se dogaja z našimi glavami sem pa tako in tako že povedal.
Ko smo pri politiki, še to, politika se začne v lastni občini. Malo prisluhnite, kaj vse so vam župani obljubili, pa se na koncu mandata zdi, da so na marsikaj pozabili. Naš župan v Zagorju ob Savi (Matjaž Švagan), od koder sem, denimo že vrsto let obljublja nov bazen, pa nič od tega. Celo tablo, da bo na neki lokaciji zrasel »zagorski biser« torej bazen je dal postaviti in jo seveda po volitvah, na katerih je ponovno zmagal, dal tudi odstraniti. Tudi en javni natečaj za bazenski kompleks na področju nekdanjega bazena Selo je pred leti speljal, najboljše nagradil, pa smo dobili le travnik. Tam, kjer je nekoč stal bazen in smo se veselo kopali. Zdi se, kot da bazen v Zagorju imamo. Pa se nam tako le zdi, tistim, ki živimo v spominih na nekdanje Medijske toplice, pa na bazen Selo ali na pokriti bazen v domu starejših. A se nam le zdi, ker v resnici nič od tega več nimamo. Le spomine. Lepe.
Powered by Contextual Related Posts
