Kako zagotoviti svetovni mir?
V tistih dneh je v Ženevi v Švici potekalo zasedanje Društva narodov, na katerem so razpravljali o tem, kako zagotoviti svetovni mir, ki so se mu le nekaj let po koncu prve svetovne vojne že tresli temelji.
Britanski premier Mac Donald je zastopal izvršitev splošne razorožitve ali vsaj »znatno redukcijo vseh vojaški sil Evrope«. Poleg tega bi se po njegovem mnenju morali vsi spori reševati s strani Društva narodov.
Francoski predsednik Herriot je medtem poudarjal, da je na ta način delno ali v celoti ogrožena varnost posameznih držav. Poleg tega je bil prepričan, da je bila v tistem času splošna razorožitev nemogoča.
»Angleška teza ima značaj diktata, ki bi zlasti male države podvrgel brez obrambe velikim. Francija polaga glavno važnost na medsebojno zasiguranje miru, oziroma obstoječega političnega stanja v Evropi potom obče garancijske pogodbe, koje izvršitev bi nadziralo Društvo, in ki bi obenem vključevala še one posebne pogodbe, ki jih posamezne države v to svrho med seboj sklepajo,« je razpravo komentiral Slovenec.
Levo britanski premier Mac Donald, desno francoski predsednik Herriot. Vir slike: Wikicommons.
»Ako bi katera država to kršila, bi vse ostale garancijske države Društva napadeni priskočile na pomoč.« Ameriški poslanec je predlagal, da bi se kot napadalko označilo tisto državo, ki se v kratkem roku ne bo podvrgla odločitvi Društva narodov.
Po več sestankih in obravnavi s strani več različnih komisij so se na koncu zedinili pri naslednjem predlogu. Vsaka država, ki je članica Društva narodov, je morala svoje spore z drugo državo, ki je prav tako članica Društva narodov, predložiti Društvu v razsojo. Končna odločitev je obveljala kot obvezna za obe državi. Tista, ki tega ne bi potrdila, bi se smatrala kot napadalka.
»Kakor vidimo, je to kompromis, ki ima veliko pomanjkljivosti na sebi, je pa le nekaj. Pesimisti in tisti, ki na miru niso interesirani, bodo seveda z veseljem razkrivali njegove slabe strani, pametni ljudje pa bodo rekli, da se kaj takega kakor mirovna zveza vseh narodov, oziroma držav, ne zgradi v par letih,« je še zapisal Slovenec.
Petkova tržnica
V Ljubljani je vsak petek potekala tržnica, kjer so ljudje nakupovali takšne in drugačne izdelke, od hrane naprej. Slovenec je vsak teden opisal, kaj je izstopalo iz ponudbe.
Ljubljana 1924, Stritarjeva ulica in Prešernov trg. Vir slike: Bolha, dominik71.
»Poleg običajnega blaga je bilo jako mnogo raznih postnih jedil. Na ribjem trgu je bilo precej rib in sicer klini, mrene in ščuke,« je pisal časopis Slovenec ter dodal, da so bile te ribe precej drage in so številni kupci tržnico zapuščali praznih rok.
Na tržnici so bile na voljo cele košare polne raznih gob, jurčkov, lisičk in drugih. »Toda tudi gobe so bile zelo drage – po izreku nekaterih gospodinj dražje kot meso, posebno če upoštevajo , da imajo pri mesu še juho.«
Poleg številnih košar raznega sadja so nekatere ženske prinesle še orehe. Poleg zelenjave in sadja je bilo na trgu tudi mnogo perutninskega, golobjega in zajčjega mesa. »Cene niso bile ravno pretirane. Trg jo bil zelo dobro obiskan in se je stržilo mnogo blaga.«
Čebelarstvo v Egiptu in okolici
»Egipčanska čebela je manjša in lepše pisana kot naša,« je pred 100 leti pisal časopis Slovenec. »Po naravi je precej huda in njen pik zelo boli. Tudi ni tako pridna kakor evropska čebela in nosi veliko manj medu.
Egipčanska čebela je manjša in lepše pisana kot naša. Vir slike: Meli Feli.
Čebele so gojili Kopti in Arabci na svoj starodaven način. Blato iz reke Nil so zmešali skupaj s kravjimi odpadki in iz tega ustvarili dolge valje ter jih posušili. Ponekod so jih ovili z vrbovimi šibami.
Dolgi so bili približno 1,2 metra, široki pa od 16 do 18 cm. Spredaj in zadaj so jih zaprli s pokrovom, s tem da so spredaj pustili majhno odprtino. Nato so te »panje« naložili enega na drugega ter vse skupaj zalili z blatom.
Tako so nastajale konstrukcije, ki so bile visoke tudi do dva metra. Ta način čebelarstva se je v Egiptu ohranil skozi več tisočletij.
Powered by Contextual Related Posts
