Slovenci imamo zelo bogato nesnovno kulturno dediščino, h kateri spadajo znanja, veščine, orodja, izdelki, naš jezik, plesi, rituali in praznovanja ter tradicionalne obrtne veščine, v katerih so bili naši predniki tako izurjeni, da niso bili cenjeni le pri nas, ampak so si utrli pot tudi zunaj naših meja.
Zato je povsem razumljivo in pričakovano, da smo se 17. oktobra letos pridružili zaznamovanju mednarodnega dneva nesnovne kulturne dediščine, ki ga je lani razglasila Generalna skupščina Unesca. Glavni namen praznovanja tega dne je varovati to dediščino, zagotoviti njeno spoštovanje in okrepiti zavedanje, kako pomembna je ne le na lokalni, ampak tudi na mednarodni ravni.
Pri nas se je v prejšnjih stoletjih razvilo precej obrti, ki so izkazovale spretnost, moč, ustvarjalnost, iznajdljivost, umetniško žilico in klenost naših ljudi, tu pa jih tokrat omenjamo le peščico.
»Štikane« pipe izpod rok naših prednikov priromale celo do Amerike
Ste vedeli, kako znane in priljubljene so bile umetelno okrašene pipe iz naših krajev? Najprej so jih uvažali, potem pa so jih domačini začeli izdelovati za lastne potrebe in iz tega se je v 18. stoletju razvila nova obrt. Marsikje so zimski čas izkoristili za to dodatno dejavnost in zaslužek: v Bohinju, v Poljanski dolini, v Višnjah na Primorskem, v Krki na Dolenjskem.
Središče te obrti pa so postale Gorjuše nad Bohinjem, tam je delovalo kar 20 piparskih mojstrov, ki so naredili celo do 4000 pip na leto. Bile so tako lepe in posebne, da so jih prodajali po vseh bližnjih državah in pokrajinah, v Dalmacijo in celo do Anglije in Amerike.
Te pipe zelo različnih oblik in velikosti niso bile vsakdanji izdelek, ampak so bile nekaj čisto posebnega in umetelnega. Bile so okrašene oziroma »štikane« s srebrno ali medeninasto pločevino ali pa z biserno matico – školjčno lupino ter so imele ročno kovane pokrovčke. Vsaka pipa je unikat, prilagodili so jo lahko naročniku in jo okrasili za različnimi motivi, na primer posebej za čebelarje, lovce, rudarje. Znašle so se na razstavah, v izložbah.
Posebno mesto je imela kratka pipa »čedra«, ki je bila najbolj znana in priljubljena, je bogato okrašena in najdražja med pipami.
Še danes sta na Gorjušah dva mojstra, ki izdelujeta pipe – kot spominke, protokolarna darila in v spomin na bogato in uspešno dejavnost iz naše preteklosti. Ta mojstra uporabljata hruškov les, naši predniki pa so pipe izdelovali tudi iz jelše, pušpana, breze in tise, za ustnike pa so uporabili smrekove veje, iz katerih so izrinili sredico, da je zrak lahko šel skozi.
Slamnikarstvo na Domžalskem. Foto: T. Zidarič, 2014.
Slamnikarstvo se je razvilo v podjetništvo
Naši predniki so iz šibja, koruznega ličja in slame izdelovali pletarske izdelke, košare, koše, posode, cekarje in to znanje se je prenašalo iz roda v rod. S temi izdelki so se pojavljali povsod na sejmih in so bili cenjeni.
Iz pletarstva se je razvila posebna zvrst obrti – slamnikarstvo. In za kaj je služilo? Šlo je za izdelovanje slamnikov, ki so bili od srede 18. stoletja in še do nedavna osrednje delovno kmečko pokrivalo, kasneje pa so z nadgradnjo postali zelo zaželeni modni klobuki in še danes so zelo priljubljeni.
Slamnikarstvo se je pri nas začelo razvijati sredi 18. stoletja v Ihanu in okoliških krajih. Ko se je žito po žetvi sušilo, so ženske iz snopov izbrale primerne bilke slame, jih navlažile ali obelile in shranile do jeseni ter nato čez zimo pletle slamnate kite različnih vzorcev. To so bili tudi družabni dogodki, pospremljeni s petjem.
Slamnike iz ržene slame so izdelovale tudi istrske solinarke kot idealno zaščito pred soncem, zaradi lepega videza pa so jih nosile tudi za praznike. In tudi solinarstvo je bilo stara uspešna obrt, znana že v 13. stoletju.
Industrijsko izdelovanje klobukov je močno zarezalo v ročno izdelavo slamnikov, čeprav je bilo to do takrat tako priznano in priljubljeno, da je preraslo v podjetništvo. Po drugi svetovni vojni pa je počasi ugašalo.
Naše oglje je šlo tudi v izvoz
Oglarstvo je pri nas že stara obrt, izpričana že v 16. stoletju. To je precej zahtevna dejavnost, ki zahteva moč, znanje, preciznost in naši predniki so jo izpilili do potankosti. Tako so naši oglarji s svojim kakovostnim ogljem prodrli na tuje trge, ostalo se je porabilo doma za potrebe fužin.
Oglarska kopa. Vir slike: Miran Hladnik.
Kako so delali oglje? V gozdu so postavili kopišča, to so kope visoko zloženega lesa v obliki polkrogle, ki so ga prekrili z zemljo. Oglje so nato v teh kopah žgali in kuhali, pri tem pa so morali biti ves čas navzoči in kope nadzorovati, zato so bivali v posebnih oglarskih bajtah.
Nekaj te dejavnosti je še danes žive in tudi danes se še da kupiti domače oglje, ki pa je čisto druga zgodba kot tisto »industrijsko«. Te stare obrti so ohranile kakovost, ki jo vsak poznavalec ceni.
Klekljarstvo je živo še danes
Klekljarice so bile v zapisih prvič omenjene že konec 17. stoletja. Najbolj se je ta zvrst čipkarstva razvila v Idriji, ob tem pa še v Radovljici, Kamniku, Ljubljani. Klekljarski izdelki so čudoviti, z umetniško noto in brezčasno lepoto. Zato resnično razveseljuje podatek, da je klekljanje na Idrijskem živo še danes in da se s to zvrstjo obrti ukvarja še okoli štiri tisoč klekljaric.
Mlada klekljarica iz Idrije. Vir slike: Jani Peternelj.
To je najverjetneje posledica načrtne ohranitve te dejavnosti. Da bi se to čipkarsko izročilo ohranilo, so že 1763 v Ljubljani odprli klekljarsko šolo, sto let kasneje jo je v Idriji ustanovila Ivanka Ferjančič, v Poljanski in Sorški dolini ter drugod pa so kasneje prirejali klekljarske tečaje, ki so na voljo še danes, kar je res razveseljivo, saj so idrijske čipke oziroma »špice« pretanjena umetnost brez primere.
