Jernej Kuntner: »Kjer prosperirajo povprečni, je lahko rezultat samo povprečje. Žal.«
Jerneja Kuntnerja verjetno ni potrebno posebej predstavljati. S svojim dosedanjim delom se je zapisal v bogato zgodovino slovenskih igralcev. Saj se spomnite njegovih vlog v nanizankah TV Dober dan, pa Teater Paradižnik in denimo Usodno vino? Sam o svoji igralski karieri, na svoj značilni način, pravi: »Filmov nisem odigral tako mnogo, TV serij mnogo, sinhronizacij celovečernih risank premnogo.«Je tudi avtor treh slikanic: slikanice Beli krtek Albin, tipanke Hitri počasne ter slikanice in tipanke Berta. Preden se lotite njegovih odgovorov na dvanajst naših stalnih vprašanj in tri, ki so vedno tako ali drugače povezana z našimi gosti rubrike, je prav, da o njem napišemo še stavek ali dva. Odraščal je v družini dramskega igralca in pesnika Toneta Kuntnerja, ob mami Sonji, bratu Matjažu, že vrsto let pa živi z ženo Moniko, s katero imata sina Roka in hči Lino. Živijo v Ljubljani.
Katera je tvoja najlepša lastnost?
Mogoče pokončnost. Mogoče močna empatija. Kar pripelje do globoke ljubezni. Do družine, prijateljev, domovine…
Kaj je tvoja največja slabost?
Zaupljivost. Ker sodim po sebi, po svoji ljubezni, predanosti. Trenutno so pa taki časi, da to ni cenjeno oz. se z veseljem izrablja.
Kdo je tvoj vzornik/vzornica in zakaj?
Prav posebej vzornikov nimam, ker sem od Boga obdarjen s kreativnostjo, iznajdljivostjo, bistrostjo… So pa v mojem vzgojnem vzorcu seveda vzorniki. Najprej oče in mama, potem, to vidim z leti, tudi stari starši z vso svojo narodno tradicijo in starim znanjem, ki so mi jih predajali neugasle, preden so ugasnila njihova življenja, kot bi rekel pesnik (to je iz ene pesmi mojega očeta Toneta ). Lep vzor pa mi je tudi žena Monika. Veliko lepega prejemam od nje, že več kot 30 let.
Kdaj si bil v življenju najsrečnejši?
Sigurno ob rojstvu svojih dveh otrok. To sem si od nekdaj želel in izpolnila mi je te želje moja draga Monika. Hvaležen do konca in naprej.
Jernej z ženo Moniko. Vir slike: osebni arhiv Jerneja Kuntnerja.
Kaj te je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?
Zahrbtnost. Maloumje mnogih. Ošabna nevednost premnogih. Samozavest neumnih.
Kdaj in kje si izgubili nedolžnost (katerokoli)?
V mladih letih sem bil mlad, vesel, brezbrižen. Zajemal sem prelepo življenje v 80. letih prejšnjega stoletja z veliko žlico. In bil sem srečen. Presrečen. Kar sem še tudi danes. Z nekaj več križi na rami, a vseeno v duši enak.
Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik in naj film ali odrska predstava?
Od knjig me je v nekem življenjskem obdobju navduševala Partljičeva proza, Jančarjev Galjot me je zgodovinsko slovensko navduševal, Kovičeva Pot v Trento, poezija Janeza Menarta in očeta Toneta Kuntnerja in še in še… Od tujih Sto let samote. Glasbenik je samo eden in edini, največji – Prince. Naj počiva v miru in igra genialno glasbo v božjih hramih. Filmov je pa tudi kar nekaj, pa bi se spomnil šokantnega za mojo mlado dušo, Dan po tem (The day After). Po odhodu iz kina nisem nekaj časa spregovoril niti besede. Kar je zame redkost J
Oder pa je sam po sebi čaroben in po svoji naravi minljiv, tako so tudi vse odlične predstave globoko v moji duši minljive, a neminljive.
Katera jed in pijača sta ti najljubša in katero jed sam rad pripraviš?
Najljubša hrana je nedvomno sushi. Kakršenkoli, maki, nigiri, futomaki-kalifornijske rolice, temaki, … Samo da je zavito v jaki sushi nori in ob strani gari in wasabi v sojini omaki. Ter pojedeno z roko. V enem ugrizu, če res nujno, z dvema.
Pripravljam pa jedi po navdihu, po klicu želodčka in glede dnevne potrebe.
Tvoj najljubši praznik je?
Družinski: rojstni dnevi mojih otrok.
Planinski: 5. 8., Marija snežna.
Domovinski: 25. 6., dan državnosti, dan moje domovine Slovenije.
Jernej v modrih irharicah z gorenjskimi nageljni. Vir slike: osebni arhiv Jerneja Kuntnerja.
Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?
Nisem strokovnjak in tudi ne »vrhunski menedžer« energetike, a mi je kar nekaj stvari jasnih. Da se prehitro nekam pognati, brez temeljitih priprav, analiz in preračunov, ni modro. Še posebej ne na državnem nivoju. Predvsem pa mora biti na prvem mestu blaginja ljudi, šele nato se lahko štejejo cekini in dobički. To bi moralo biti jasno kot beli dan. Bognampomagaj…
Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?
Največja nevarnost in virus je človek. Planetu in tudi sam sebi. Vseuničujoča je njegova pogoltnost. Rešitev je dozorevanje večine in premagovanje temine…
Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji/na svetu spremenil?
Ne vem. Nimam odgovora. Sem brez idej. A nisem obupan. Sem optimist.
Kot udeleženec osamosvojitvene vojne, kako gledaš na to, da je Golobova vlada ukinila Muzej slovenske osamosvojitve in kako gledaš na ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega režima? Zanima me tudi tvoj pogled, zdaj ko je menda (S)svoboda na slovenske medije?
Res me boli ošabnost nedomovinskega dela politike, ki tako vehementno briše neke lepe, hrabre elemente naše bližnje zgodovine, politično izrablja pogumen NOB, poveličuje neznosno krivičnost prejšnjega sistema, zagovarja neukost in povprečje. Kjer prosperirajo povprečni, je lahko rezultat samo povprečje. Žal.
Na festivalu štrukljev. Njami. Vir slike: osebni arhiv Jerneja Kuntnerja.
Tako kot brat Matjaž si sprva želel postati biolog, a si šel po sledeh očeta Toneta Kuntnerja in zaključil šolanje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Ti je bilo kaj lažje/težje, ker si šel po očetovi poti, tudi glede na to, da se pogosto pojavlja na dogodkih, ki jih organizirajo pomladne stranke, pa Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, mlkar naši levici ni ravno pri srcu.
Res je, to je tudi meni v naši prebujenski kulturi velika ročna zavora. Sem demokrat. Po srcu, duši in vesti. In povsem naravno mi je, da dopuščam mnogo različnih, tudi nasprotujočih si mnenj. A da mene nek del očitnih antidemokratov zaradi mojega mnenja, prepričanja in ljubezni ponižuje, zaničuje, celo sovraži, mi je pa tako tuje, kot mi je tuje nespoštovanje naše narodne tradicije, naše domovine, jezika, vere in države.
Vsak dan se ukvarjam z vprašanjem, kje na tej prelepi, zgodovinsko dani priložnosti naše državnosti, smo izgubili ponos, ljubezen, upanje. Kje smo izgubili slovenskost, Slovenijo… Kje smo izgubili samospoštovanje, samozavest in domoljubje?
In kar iščem in iščem te odgovore… A obupal nisem. Bog živi Slovenijo. In molimo za zdravo pamet, je rekla moja omama. (Pripis Jerneja Kuntnerja: OMAMA smo klicali mamo od očeta, ne MAMA! Mora biti O!!!). Razumem, Jernej!!! (Pripis Igorja Gošteta)
Beli krtek je tvoje knjižno delo, slikanica, ki otroke uči o sprejemanju drugačnosti in premagovanju predsodkov. Opažaš pomanjkanje omenjenega, kje največ? Mimogrede, kje se lahko tvoja slikanica naroči?
Beli krtek je bil napisan v času, ko sem verjetno samo umetniško slutil, kaj prihaja na svet, po svetu in preko sveta tudi k nam. Prebujenska zabloda, kjer smo kar naenkrat beli drugačni, napačni, nepotrebni. In sem to preko krtkov, ki so črni, poučno predstavil javnosti. Preko biološke posebnosti albinizma. Ta knjigica je, žal, a na moje veselje, razprodana.
Je pa na trgu moja nova slikanica, Berta. O srnici. Govori pa o drugačnih otrocih, posebnih, talentiranih, a drugačnih… Izšla je lani pri Celjski Mohorjevi in mislim, da jo je moč še kupiti v knjigarnah. Imam jih pa še sam tudi nekaj, s podpisom.
Powered by Contextual Related Posts
