Potres v Ljubljani
12. decembra 1924 so v Ljubljani prebivalci občutili močnejši potresni sunek, ki je trajal nekaj sekund. Po poročanju Slovenca je sunek potoval od vzhoda proti zahodu.
»Preden se je potreslo, je bilo čuti votlo bobnenje, kakor da bi peljal po cesti težko naložen voz. Nato so se zazibali zidovi, pohištvo je zaškripalo ter se je pričelo tresti. Počasi je tresenje ponehalo in bobnenje se je vedno bolj oddaljevalo,« je opisoval Slovenec.
»Mnogo ljudi je sunek zbudil, nekatere je celo toliko preplašil, da so skočili iz postelj. V Vodmatu je bit sunek tako močan, da se je v neki hiši z mize prevrnila steklenica. Tudi na ljubljanskem Gradu je bil potres precej močan. Škode potres ni napravil.«
Veliko bolj uničujoč je bil potres v Ljubljani leta 1895. Vir slike: Renton, Sašo.
»Potujoč gozd«
»Vsak naš gozdni posestnik ima svojo zarisano parcelo. Nihče se ne vpraša: Kaj pa, če bi se ta parcela premaknila in bi zdrknila z gore dol v dolino? Čigav je potem oni svet,« je pred 100 leti pisal Slovenec.
»Lastnik pokritega sveta v dolini bo rekel, da je svet njegov in si bo za odškodnino obdržal tudi dol zdrkli gozd, lastnik gozda bo rekel, da je njegov, in bo hotel obdržati tudi v masi očrtani svet gori v gori.«
Nekaj takšnega se je namreč v tistih dneh zgodilo na Salzburškem. Lastnik je ob obisku svojega travnika v gorah ugotovil, da je plast zemlje zdrsnila v dolino. In to ne samo zgornja plast, ampak do globine kar 15 metrov. Vprašanja glede razmejitve pa niso uspeli rešiti.
Med Kitajsko in Tibetom
Zgodovinsko gledano je bil Tibet do sredine 20. stoletja zelo težko dostopna lokacija. Že to je povzročilo veliko radovednost glede te oddaljene dežele.
V časopisu Slovenec so področje med Tibetom in Kitajsko označili kot najmanj raziskano na svetu, z izjemo »obširnih močvirnih pragozdnih pokrajin ob reki Amaconki in njenih dotokih«.
Palača Potala leta 1924, Lhasa, Tibet. Vir slike: Arhivi muzeja v Tibetu.
Kot so zapisali, se je te kraje odpravilo raziskovati že veliko ekspedicij, ki navadno od tega niso odnesle prav veliko uspeha. »Pravkar se je vrnila domov v Ameriko neka taka ekspedicija, poslana tja pod vodstvom J. F. Rocka s strani geografske družbe iz Washingtona.«
»Imela je res uspehe in nam poroča o rodovih z verskimi obredi iz prastarih časov; prav nič nimajo skupnega z budizmom, so torej še iz predbudistične dobe,« je pisal Slovenec o ekspediciji, ki je bila na poti kar 18 mesecev.
Za namene raziskav so nabrali 12000 rastlin. Med temi je bilo veliko sort kostanja, tudi takšnega, ki naj bi bil odporen na bolezni, ki so bile v ZDA pri kostanju običajne. Pripeljali so tudi 493 sort rododendronov, ki so jih prevzeli botanični zavodi.
Nova nevarnost na vzhodu
Časopis Slovenec je že pred 100 leti v več izdajah opozarjal na novi pol moči, ki je vzhajal v Aziji. Pri tem so kazali predvsem na Japonsko, ki se je z ZDA zapletala v spore.
»Položaj na daljnem vzhodu je nevaren vsled užaljenega japonskega ponosa, vsled neprestanih nemirov na Kitajskem in vsled stremljenja Rusov, ki pod sovjeti nadaljujejo carsko imperialistično politiko,« so zapisali.
»Znak za spor je nesporazum med Japonsko in Zedinjenimi državami. Japonska se energično trudi, da prevzame poveljstvo in vodstvo azijskega bloka proti evropskemu. Upajmo, da bo vlada Zedinjenih držav tako pametna in se skušala izogniti mogočnemu boju, ki bi bil še bolj strašen za bodočnost človeštva, kot vojna l. 1914. Mirna rešitev tega vprašanja je v veliki meri odvisna od evropskih narodov.«