Smrt upokojenca
Hrvaški časopisi so pred 100 leti poročali o smrti upokojenca iz Zadra, ki se je zgodila zaradi lakote. Šlo je za upokojenega nadzornika finančne straže, ki kljub nenehnim prošnjam pet mesecev ni dobil izplačane pokojnine s strani države.
V zadnjih dneh je tako oslabel, da mu želodec ni prebavil nobene, niti najlažje hrane. »Ista usoda čaka tudi njegovo ženo, če se v zadnjem trenutku ne zgodi čudež,« je pisal Slovenec. »Za ubogega upokojenca vlada nima niti ‘prebijene pare’ , za volitve ima pa milijonov dovolj.«
Boj za stanovanja
»Oni, ki so tako srečni, da prebivajo v lastnem stanovanju, navadno nimajo niti pojma, kak neizprosen boj se bije med tistimi, ki hočejo potom stanovanjskega urada priti pod streho,« je pred 100 leti pisal časopis Slovenec. Stavek, ki bi se lahko bral, kot da je napisan danes.
Hiše ob bregu Ljubljanice, Ljubljana, 1924. Vir slike: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
V nadaljevanju so zapisali, da ni težje službe, kot je biti predsednik stanovanjskega urada. »Komaj je eno stanovanje prazno, že pride cel kup prošenj, od katerih je večina silno nujno upoštevanja vredna,« so pojasnili.
V Ljubljani je bila takrat praksa, da je oblast prve stopnje, to je bil mestni magistrat, podelila stanovanje tistemu, ki ga je bil najbolj potreben, ostali pa so imeli pravico pritožbe na oblas druge stopnje, kar je pomenilo stanovanjsko razsodišče. Slednje pa je imelo pravico razveljaviti odlok samo v primeru, če je bil kršen kak zakon.
Komisija za podeljevanje stanovanj je bila sestavljena iz predsednika stanovanjskega urada, zastopnika društva hišnih posestnikov in zastopnika društva najemnikov, stanovanje pa je bilo podeljeno z večino dveh glasov.
Slovenec je opisal pomanjkljivost takšnega odločanja. »Vzemimo sledeči slučaj: prosilec se pozna osebno z zadnjima dvema in ta dva glasujeta zanj, čeprav je morda več drugih upravičenejših prosilcev. Tako dobi ta v I. instanci stanovanje, čeprav je morda predsednik glasoval zoper,« so zapisali.
Ljubljana, upodobljena na razglednici iz leta 1920. Vir slike: Wikimedia Commons.
»Ostali bolj upravičeni prosilci se sedaj pritožijo na drugo instnaco, ne opravijo pa ničesar, kajti s prvo dodelitvijo ni bil kršen zakon in I. instanca je svobodna oddati stanovanje po lastnem preudarku, kot pravi zakon. Tako se je že večkrat dogodilo.«
Poleg tega se je dogajalo, da so za prosto stanovanje predhodno izvedeli trije ali štirje posamezniki, ki so tako prvi oddali prošnje. Nato je eden izmed teh prejel stanovanje, saj ostali, ki so bili morda stanovanja bolj potrebni, za to priložnost sploh niso izvedeli. Slednji se sploh niso mogli pritožiti, saj prošnje niso vložili.
»Taki in enaki primeri nam kažejo, da stanovanjski urad ne more funkcionirati brezhibno,« je komentiral Slovenec in pri tem izpostavil primer ureditve v sosednji Avstriji oziroma na Dunaju.
»Na Dunaju pride v poštev za stanovanje samo tisti, ki ima 12 točk, te točke so: ena za vsako leto čakanja od dne, ko je bila vložena prošnja, po ena za ženo in vsakega otroka, ena za državnega uradnika itd.,« so opisali.
Ob praznem stanovanju so na Dunaju v poštev vzeli samo tiste, ki so že dosegli število potrebnih točk. Izmed teh so nato izbrali najbolj potrebnega. Prav tako ni bilo mogoče oddajati posameznih prošenj za vsako prazno stanovanje, ampak je zadostovala zgolj ena prijava.
Dunaj leta 1924. Vir slike: Leipziger Antiquariat.
»S tem odpade uradu ogromno delo sprejemanja, urejevanja in študiranja prošenj. V uradu se nahaja samo kartoteka prijav. Na vsaki prijavi je naznačeno število točk. Če dotičnik doseže eno točko več (na primer rojstvo otroka), da na podlagi uradne listine (v tem slučaju rojstnega lista) novo točko zabeležiti na svojo prijavo,« je pisal Slovenec.
»Ko je dosegel 12 točk, ve, da bo prišel v doglednem času na vrsto in mu ni treba stikati po vsem mestu in nadlegovati vse znance, da li vedo za kako stanovanje, ki postane prosto, ni mu treba vlagati neprestano prošnje z dragimi kolki in hoditi k uradnikom stanovanjske oblasti moledovati.«
Davek na stanovanja
Ob zapisu glede boja za stanovanja je časopis Slovenec izpostavil še eno stvar, ki so jo uvedli na Dunaju. »Ker mestna občina ni imela denarja za zidavo novih stanovanjskih hiš, je uvedla stanovanjski davek in vodarino,« so zapisali in dodali, da sta oba davka prinesla v občinsko blagajno dovolj, da se je vsako leto lahko sezidalo več sto novih stanovanj.
»Če bi vsakdo, ki ima v Ljubljani stanovanje, plačal samo 10 Din stanovanjskega davka mesečno, bi dobila občina dovolj denarja, da vsako leto sezida vsaj eno stanovanjsko hišo. Ta davek bi bil socialno čisto pravičen, kajti oni, ki je tako srečen, da ima stanovanje, prav lahko da malenkost, da drugi, ki ga nimajo, pridejo enkrat do strehe.«
Verjetno je pri vsem najbolj zanimivo to, da se Dunaj tudi dandanes izpostavlja kot primer dobre prakse na nepremičninskem trgu. Zdaj vemo, da so se tega naučili že od svojih prednikov.
Powered by Contextual Related Posts
