Kaj se je pred 100 leti zgodilo s tistimi, ki bi lahko delali, pa tega niso želeli?
»Dve leti že hodim, postopam in beračim okrog in iščem dela,« se je glasilo pričevanje nekega aretiranca pred sodiščem.
»Na tem nesrečnem potovanju so me že ne vem kolikokrat prenočili v raznih policijskih in sodnih prenočiščih, pa vse ni nič pomagalo. Orožniki so tudi naravnost taki, da me ne puste do dela. Ko bi ga moral dobiti, pa me aretirajo. Ne vem ali je to iz usmiljenja ali sem se jim drugače kaj zameril. Mislim pa, da imam tako smolo tudi radi tega, ker sem malo slaboumen. In res sem gospodje, en malo tenk.«
Sodišče pa je o njem imelo nekoliko drugačno poročilo, ki so ga dobili iz različnih pričanj. Tako so ga obsodili na dva meseca težke ječe zaradi potepanja in beračenja.
Po prestani kazni pa so ga poslali na prisilno delo, kjer so mu »končno vendar vtepli malo veselja do dela,« je pisal Slovenec.
Posebna izdaja ilustriranega Slovenca. Vir slike: Slovenec dlib.
Prekmurje
»Bister, živahen, hiter liki deroči valovi Mure je narod, ki se je nastanil ob njenih bregovih,« je časopis Slovenec pred 100 leti pisal o Prekmurju. »Njegova zgodovina je vesela in žalostna kakor vseh drugih Slovencev. V davnini, ko so lahko obstojale še države majhnega obsega, je dokazal tudi svojo državotvornost.«
»Panonska država je imela za svoje mejnike Donavo na vzhodu, Karantijo na zapadu, Rabo na severu, Dravo na jugu. Potem je usoda razdelila panonske Slovence v dva dela, tokraj in onkraj Mure. Slovenski del onkraj Mure imenujemo Prekmurje.«
Kot so nadaljevali, so bili politični gospodarji panonskim Slovencem različni, vendar je ljudi povezoval isti dialekt, običaji in krščanska srca, tako da niso »niti za trenutek« izgubili zavedanja o svoji skupnosti.
»Zato so bile državne meje preslabe, Mura preozka. Leta 1918 so Prleki tokraj in onikraj Mure doživeli svoje zedinjenje, prišli so v svojo novo jugoslovansko državo,« je pisal Slovenec. Upravno so se Prekmurci takrat priklopili ostalim Slovencem in »kljub svoji zakonodajni in upravni preteklosti« niso niti pomislili, da bi spadali kam drugam.
Posebna izdaja ilustriranega Slovenca. Vir slike: Slovenec dlib.
Politične razmere so bili v obdobju med svetovnima vojnama vse prej kot stabilne. Dogovori so se spreminjali kot dan in noč, nove ideje pa so vznikale iz vseh koncev države.
Tako sta dva politika, Stjepan Radić in Albin Prepeluh, zagovarjala idejo, da bi Prekmurje postalo hrvaško ozemlje. »Prekmurci so se vedno zavedali kot Slovenci in to zavest izpovedovali v pismu in govoru,« je na to idejo odgovarjal Slovenec. »Tudi v časih, ko je bil mažarski pritisk najhujši, so se prekmurski Slovenci držali formule: Ogrska nam je domovina, slovenščina pa naša materinščina.«
Kot je pojasnjeval Slovenec, si je Radić želel pridobiti mandatov za svojo stranko tudi na Slovenskem. Poleg tega je želel za Hrvaško ustvariti »most« z Avstrijo. Zagovarjal pa je tudi novo ureditev države, po kateri bi del Hrvaške padel pod tako imenovano »srbsko interesno sfero«, celotna Slovenija pa pod »hrvaško interesno sfero«.
Na te ideje se je odzvala tudi Slovenska ljudska stranka in njen predsednik Anton Korošec, ki je na zboru v Celju izjavil: »Brat vsakomur, Hrvatu in Srbu, podložnik nikomur!«. Navzoči so bili tudi predstavniki Prekmurja, ki so izjavo odobravali.