Poceni počitnice ali noji z glavo v pesku
Vsak, ki se spusti v politične vode, mora vedeti, da bo slej ko prej naletel na mino. Sploh še, če je na visokem ali najvišjem položaju, kot sta denimo položaj predsednika vlade ali predsednika parlamenta. Pa ni nujno, da mu jo nastavijo tisti iz nasprotnega političnega pola. Zelo pogosto jo nastavi kdo izmed njegovih, da ga umirijo, morebiti utišajo ali postavijo na realna tla in mu s tem povedo, da je na mestu, ki ga zaseda zato (predvsem zato!!!), ker so oni tako hoteli. In kakopak v zameno tudi kaj pričakovali. Taki so pač naši strici in naše tete v ozadju, ki vsakokrat najdejo koga, ki bi zmogel ugnati njihovega večnega sovražnika, okrog katerega se pravzaprav sučejo vse demokratične volitve pri nas. In njim zvesto služiti.
Potem so pa še drugo kategorniki, ki ravno tako radi svojemu šefu nastavijo mino, če ocenijo, da so prišli do premalo poslov, da niso v vseh nadzornih svetih, kjer seveda nič ne delajo in za nič ne odgovarjajo, ali pa čutijo, da so bili kdaj in kje spregledani. Potem na dan hitro pridejo kakšni pikantni SMS-i ali neljubi posnetki. Ali za to poskrbijo sami, ali pa razočarane žene, ki so ga morebiti zapustile in se sedaj na svoj pretkani način borijo za razdelitev skupnega premoženja. In potem na plano pridejo zgodbe, kako politik, ki je stopil na mino, denimo brezplačno dopustuje s svojo boljšo polovico in s še kom zraven, ali pa ven pridejo zgodbe, kako nekdo dobi kakšen glasbeni projekt, ker se je pač zaljubil v pravo ali pravega. In glej ga zlomka, kar naenkrat ga ali jo vidimo povsod.
Za pozitivni piar (potem, ko politik ali političarka že stopi na mino) poskrbijo mediji, ki so blizu vsakokratne vladajoče sekte, medtem, ko drugi, ki niso deležni nobenih drobtinic z bogatinove (beri vladajoče) mize, to izkoristijo in udarijo z vsemi topovi po njem. Torej po politiku, ki je stopil na mino. Kar je prav, sploh, če bi tako ravnali tudi, če bi bili deležni tudi kakšnih drobtinic ali malce bolj debele rezine kruha. A je tako pri nas le redko.
Problem je le v tem, da se po navadi nič ne zgodi. Tisti, ki bi morali zagnati svoje kolesje, denimo policijsko ali pravosodno, se delajo gluhe in slepe ali pa kakšne dokaze, ki jih predstavijo in objavijo mediji, založijo v kakšen spodnji predal, v katerem se nabira prah, in že so tu nove volitve in na oblasti spet nov ali nova, ki nam ga določijo strici in tete v ozadju.
Tako je to pri nas. Bojim se, da tudi drugje po svetu. A le zato, ker je preveč takih, ki ravnajo tako, kot ravnajo noji z glavo v pesku.
Powered by Contextual Related Posts
