Komentar: Ko je glava v pesku, je rit brez kritja

Konec sveta, ki se mu nezadržno približujemo zaradi onesnaževanja, ki smo ga povzročili mi sami in naši predniki. Ta konec sveta bo zagotovo, če ne prenehamo uporabljati plastičnih slamic in jih nadomestimo s papirnatimi (ki jih dobimo zavite v plastiko), prenehamo jesti mesa in ga nadomestimo z industrijsko narejenimi zvarki ali tabletami (že v času študija pred 20 plus leti sem imela cimro, ki je vsakodnevno namesto hrane za vsak vitamin in mineral, ki ga telo potrebuje, pozobala tabletko), ki pri postopku najverjetneje porabijo več vode, kot bi je krava spila v treh življenjih). A v tem primeru se nam ne bo treba spopadati s težavami kmetijstva in zahtevami kmetov. Le komunali bo treba nameniti kak evro več, da bo urejala okolico.

Nove bolezni nas bodo pokopale, ali pa nas ne bodo – ker sočasno z njimi ali pa kmalu za njimi pridejo tudi cepiva, ki rešijo (skoraj da) vse. Poleg tega pa imamo še sonce in morje. In priporočila ter nasvete, ki jih po dveh in pol letih spopadanja s korono res ne manjka.

Odločevalci se z letali prevažajo z enega konca sveta na drugega (čeprav smo v dobi covida ugotovili, da se da marsikaj urediti na daleč, a v tem primeru pač ne moreš pokazati vsakič nove garderobe, pridišati po novem parfumu in zablesteti v vsem svojem blišču, za katerega so normalno da bili vsi proizvodi pridelani eko – kolikor se pač to da) in razpravljajo o tem, kako je nujno zmanjšati količine izpustov.

Z namenom zmanjšanja izpustov bomo morali voziti električne avtomobile, pa tudi, če to pomeni, da bomo elektriko zanje pridobivali iz premoga. Problem z elektriko bomo sicer kmalu rešili s sončnimi elektrarnami, za katere pa še ni popolnoma jasno kdo jih bo financiral, kje bodo stale in kam jih bomo priklopili, saj je bilo omrežje za distribucijo električne energije načrtovano in grajeno za priključevanje odjema in ne proizvodnje, kot pojasnjujejo pristojni. A to so podrobnosti. Zgradili bomo te velike sončne elektrarne in nanje skupnostno priklopili tretjino slovenskih gospodinjstev. Če smo rekli da bomo, potem bomo.

Razvita civilizacija mora omejiti izpuste, pa tudi če na račun manj razvitih držav, kjer bodo pridobivali litij za avtomobilske baterije in vse kar se rabi za fotonapetostne module, poleg tega pa tudi še ni popolnoma jasno, kam bomo z njimi, ko odslužijo. Količina e-odpadkov in odpadnih baterij že tako ali tako narašča vsako leto. To nekoliko spominja na problem, ki smo ga pred nekaj leti imeli z odpadnim blatom iz čistilnih naprav. No, saj verjetno ta problem še imamo, samo piše se ne o njem. Zgraditi kilometre in kilometre kanalizacije in stotine čistilnih naprav, hkrati pa ne razmišljati, kam potem z odpadnim blatom, ki na koncu ostane, je neumno. In podobno kot odpadno blato trenutno dišijo baterije in sončne celice (čeprav so te tako in, da je pred leti celo Greenpeace sporočil, da »Sončni paneli niso nevarni in ne bodo povzročili veliko odpadkov«).

Izpuste moramo zmanjšati, hkrati pa se povsod po svetu odvija urbanizacija, centralizacija in selitev vsega, kar je treba in kar ni treba, v centre po državah, v katere se potem vsakodnevno preliva (beri: prevaža) ogromna množica ljudi. Izpuste moramo zmanjšati, hkrati pa ob pogledih na zastoje na cestah odločevalci razmišljajo o tem, kje bi gradili še tretji, četrti, deseti pas avtoceste.

Naravna okolja je treba zaščititi – a kako narobe gre lahko to, smo nedavno videli pri požarih na Krasu. Kras se lahko ponovi še kje drugje, pravzaprav povsod, kjer smo iz urejanja prešli v zaraščanja, s katerim nastajajo tudi kupi lahko gorljivega materiala. Zaščita naravnega okolja tako preraste v uničenje naravnega okolja. A v takih trenutkih vsaj enotno dihamo.

Civilne iniciative. Ene za hitro cesto, druge proti, ene za vodovod, druge proti, ene za ljudi, druge za metulje, ptiče, medvede. Vsi fajtajo. Nemogoče postaja slediti vsem, saj se na trenutke zdi, da jih je več kot prebivalcev. Za nekatere pa celo tisti, ki živijo v bližnji okolici problema, izvedo šele, ko o njih slišijo na televiziji.

Draginja. Draginja – tista prava in tista narejena. Ko pokličeš lokalca, pri katerem si na lastne oči videl ogromne kupe drv za prodajo, pa ti takoj pove, da je letos kriza z drvi (ker je to slišal po poročilih), da je drv malo in povpraševanje veliko in bo zaradi tega treba na dostavo počakati kak mesec, »Pa podražila so se tudi drva, veste gospa, cena je zdaj tretjino višja kot lani« (čeprav trenutno še prodaja drva, ki so bila podrta istočasno, kot tista lani). Ko mlinar letos ne odkupuje žita, ker je drago, ker je bil pameten in si je že lani naredil dvojno zalogo – moko pa že eno leto prodaja po taki ceni, kot da bi mlel letošnjo pšenico. Ko kar naenkrat od ene žemlje nisi več sit in rabiš dve – žemlja ima sicer isto ceno, kot jo je imela na začetku leta, je pa za eno tretjino lažja. Ko se noro draži elektrika, pa voda še vedno teče tako, kot je tekla vsa ta leta. Pa še in še.

Za povrh pa še davki. Davki gor, davki dol. Predvsem gor. Ker je draginja in se temu primerno vse v državi draži, tudi država sama. Poleg tega pa ti, če narod najprej legalno oguliš, in mu nato nakloniš kakšen evro v obliki draginjskega dodatka ali kakorkoli že to imenuješ, to prinese politične točke in glasove. Ali pa niti ne glede na lansko-letošnjo izkušnjo.

Obveščanje. Prirejeno in prilagojeno (niti ni pomembno, na kak način o kaki reči medij poroča, več pove to, o čem sploh ne poroča). Če je obveščanje malo preveč iskreno, je pa bojda sovražno in od nekje plačano. Tudi kriza komunikacije je relativna. In prav tako zagata okoli RTV. Je ali ni politično »onesnažena«? Odgovor je verjetno že v tem, da o depolitizaciji razpravlja predvsem – politika in pa nevladne organizacije, ki vlagajo zakone v imenu oblasti.

Vse to je pravzaprav le začetek razmišljanja, ki lahko, če predolgo vztrajam v njem, povzroči le še dodatno luknjo v zdravstveni blagajni. Odločim se, da je bolje, da si na glas navijem kak komad od Dubioze (ker dečki štekajo), spijem še eno kavo in se odločim, da bom do naslednje samorefleksije raje verjela, da vedo, kaj delajo. Ali pa se bom vsaj delala, da to verjamem – čeprav vem, da je, ko je glava v pesku, rit brez kritja.