»Dobrodošli v ognjeni dobi«: kaj je razlog za požgano Evropo?
Ta mesec so v Evropi zaznamovali obsežni požari, ki so na tisoče ljudi prisilili k evakuaciji ter terjali tudi nekaj življenj. Hudi požari so izbruhnili tudi v Italiji, iz koder so se razširili na slovenski Kras, kjer se gasilci še vedno trudijo ukrotiti ogenj. S požari so se letos srečali tudi drugod po svetu, na primer v Avstraliji in Združenih državah Amerike.
Strokovnjaki pri tem opominjajo, da so požari v osnovi naraven pojav, ki je skozi zgodovino občasno ponastavil ekosistem in ga pripravil na novo rast. Gozdne požare so v Sloveniji poznali že pred 100 leti in verjetno lahko trdimo, da tudi pred tem.
Vendar pa na žalost letos požari podirajo rekorde. Pri nas je požar, ki še vedno pustoši po Krasu, največji v zgodovini samostojne Slovenije, podobno pa so sporočili tudi iz Francije. Kaj je torej razlog za ta pojav, ki več kot očitno uhaja izpod nadzora?
Strokovnjaki za okolje opozarjajo, da gre tukaj za vmešavanje človeka v podnebje in naravo, kar je povzročilo precej bolj obsežne požare, ki ekosistemov ne obnavljajo, ampak jih uničujejo. Zgodovinar in profesor Stephen Pyne, ki je specializiran za zgodovino okolja, zgodovino raziskovanja in tudi zgodovino požarov, je to označil kot pirocen oziroma ognjena doba.
Do požarov, kot jih vidimo v zadnjih nekaj letih, je pripeljalo več različnih dejavnikov. Vročinski vali so intenzivnejši, kar je vsaj delno posledica podnebnih sprememb, medtem ko so sušna obdobja daljša. Vse to pa je pripeljalo do suhega rastlinstva, ki je bolj vnetljivo oziroma ovira zamejevanje širjenja požarov.
Poleg tega pa je tukaj tudi vprašanje ljudi, ki se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov vedno bolj odločajo za življenje v mestnih središčih.
V državah, kot so Portugalska, Španija in Grčija, je gospodarski razvoj sprožil migracije v mesta in proč od dejavnosti na prostem, kot sta kmetijstvo in reja živali. »Ta gospodarski premik je pomenil, da na podeželju ni bilo dovolj ljudi, da bi ohranili tradicionalno kurjenje ali ohranili tradicionalno rabo površin,« pravi Stephen Pyne.
Tisočletja so kmetje redno sežigali na svojih zemljiščih, da so očistili mrtvo grmičevje in naredili prostor za novo rast ter zmanjšali tveganje za velike požare. Študije so pokazale, da so se občasnih nadzorovanih požarov posluževala tudi domorodna ljudstva v Severni Ameriki in Avstraliji.
Čez čas pa so se številne sodobne evropske skupnosti odločile za strategijo zatiranja požarov. To pomeni, da se »gorivo« v obliki rastja kopiči na podeželju in povečuje možnost obsežnega požara.
Ker na podeželju živi manj ljudi ter so v veljavi strožji zakoni o ohranjanju naravnih okolij, so se gozdovi povečali. Za divje živali je to dobro, vendar pa se s tem poveča tudi možnost za požar. Poleg tega je manj pašnih živali, ki lahko prežvečijo skozi travo in nižje rastje. »Posledično se pojavljajo požari, ki so preprosto neizprosni,« nadaljuje Pyne.
»V celem mojem življenju kot gasilec se je velikost gozdov v naši državi podvojila,« je za portal Wired povedal Marc Castellnou, poveljnik za incidente pri katalonski gasilski službi in analitik požarov v Španiji. »Torej je prišlo do spremembe v naši družbi, ki postaja bolj urbana, in posledično izgubljamo znanje upravljanja krajine.«
Požare v naravi je vse težje obvladati, ker zemljišča niso več redno urejena z redčenjem vegetacije in nadzorovanim sežiganjem, je dejal. »Težava je v tem, da smo se kot družba samo odzvali na problem in povečali zmogljivost gašenja,« pravi Castellnou. »Nismo zgradili upravljanja ekosistema.«
Sredozemsko podnebje je že samo po sebi nagnjeno k možnosti gozdnih požarov. Deževne zime in pomladi spodbujajo rast rastlin, ki se v suhem poletju posušijo. Zaradi podnebnih sprememb so ta poletja dlje časa bolj suha in vroča.
Če zapiha še vroč, suh veter, lahko še dodatno posrka vlago iz trave, vejic in grmovja, ki nato predstavljajo resnično nevarnost. Velika drevesa lahko zadržijo vlago in se upirajo gorenju, vendar se preostala vegetacija hitro vžge, pravi Pyne.
Bolj kot je vroče, bolj se spreminja obnašanje ognja. S povečevanjem izsušenosti vegetacije se povečuje tudi količina energije, ki jo ta sprosti pri gorenju. »Moč ognja se torej dramatično poveča s pomanjkanjem vode in ti požari se bodo širili hitreje,« pravi Guillermo Rein, ki preučuje požare na Imperialnem kolidžu v Londonu. »Nekatere od teh požarov je pravzaprav dobesedno nemogoče ustaviti.«
Strokovnjaki za požare so prepričani, da so poleg redčenja odvečnega rastja potrebni tudi nadzorovani sežigi. Toda Rein poudarja, da je to lahko težko predstaviti javnosti. »Sem iz Španije – odraščal sem v svetu, kjer je čisto vsak ogenj napačen,« je dodal.
Nekateri ljudje nasprotujejo dimu, ki lahko poslabša dihalne bolezni, kot je astma. Toda alternativa so vse bolj množični nenadzorovani požari, ki povzročajo še več dima in lahko celotne skupnosti dobesedno dušijo več dni zapovrstjo.
Powered by Contextual Related Posts
