Skip to content

Ali smo (sploh) ponosni na svoj slovenski jezik?

To vprašanje »Ali smo ponosni na svoj slovenski jezik« si pogosto zastavljam. Slovenci smo znani po tem, vsaj moja generacija 50 + je taka, da skoraj vsi razumemo in tudi govorimo jezik nekdanjih republik Jugoslavije, katere del smo bili. Nenazadnje smo se srbohrvaščino učili tudi v petem razredu osnovne šole. Manj slovensko (ali skoraj nič) znajo pripadniki nekdanjih republik, zatorej se pogosto zgodi, da Slovenci hitro „prešaltamo“ na jezik Hrvatov ali Srbov, ko denimo letujemo ali gostujemo v njihovih turističnih destinacijah. Pogosto se prilagodimo tudi, ko pridejo oni na obisk k nam. Tudi sam pogosto tako ravnam. Čeravno v zadnjem času vse manjkrat in raje kdaj dvakrat ali trikrat slovensko ponovim (če je potrebno), ko kaj vprašam ali povem, kot da bi se „matral“ v meni tujem jeziku. Verjemite mi, da slej ko prej razumejo, če hočejo in želijo. Tako Srbi, Bosanci kot Hrvatje.

Če zdaj „prešaltam“ na mlajšo generacijo, ki ni živela in odraščala z jeziki bivše Jugoslavije, opažam, da so pa oni bolj vešči in na ti z angleškim jezikom. Tudi ko so v hrvaških ali srbskih mestih uporabljajo angleščino, ne njihovega (ali svojega) jezika. Opažam tudi, da je angleščina njihov glavni jezik, ko ure in ure gledajo krajše ali daljše videoposnetke na pametnih napravah. Zdi se, kot da postaja naš slovenski jezik v Sloveniji manjšinski. Da ne razpredam o nekaterih radijskih postajah. Kar žalosten postanem, ko na nekdanjem Radiu Kum Trbovlje, zdaj Aktual, vrtijo skorajda le skladbe v tujem jeziku. Zatorej sam raje zadnja leta prisluhnem radiu Ognjišče, kjer resnično predvajajo veliko slovenske glasbe.

Nič kaj vesel nisem, še manj ponosen, ko hodim po naši prestolnici, kjer me namesto povabil v slovenskem jeziku v gostilne, restavracije in kavarne vabijo z napisi v tujem jeziku. Če že tudi s slovenskimi, so le ti nekje spodaj, komaj vidni.

Enkrat sem že pisal, da se nam zdi povsem normalno, ko denimo kakšen naš nogometni trener sklene dogovor za glavnega trenerja v katerem od srbskih ali hrvaških klubov. Kaj pravite, kako komunicira z mediji, s tamkajšnjo javnostjo? Slovensko ne. Povsem druga zgodba je, ko pride k nam za glavnega trenerja v katerega od naših klubov kdo iz tujine. Kakopak ga ne bomo slišali, da bi z mediji in javnostjo komuniciral v našem slovenskem jeziku. Kje pa! Ali v svojem srbskem, hrvaškem, španskem, italijanskem ali angleškem jeziku. Nikogar ni, ne v klubu ne v zvezi športne panoge, ki bi mu vsaj namignil, če že ne predpisal, da bi bilo vendarle spoštljivo, da se nauči našega jezika in z nami komunicira v našem jeziku.

Tudi pri tehniki je včasih naš jezik nekaj postranskega ali pa ga sploh ni. Denimo v kakšnem avtomobilu. V mojem, ne tako starem avtu francoske znamke, lahko nastavitve opravim v skoraj vseh jezikih, tudi v hrvaščini, le v slovenskem jeziku ne. Ker ga ni!

Marsikaj od tega, kar sem omenil, ne bi bilo, če bi bili malce bolj ponosni na svoj slovenski jezik, ki je zame najlepši, in da bi tisti, ki po uradni poti skrbijo zanj, zanj tudi kaj (več) naredili. V prvi vrsti vsakokratni kulturni minister, zadnja tri leta je to Asta Vrečko.

Omenil sem, da tudi sam pogosto pozabim na to, da ni prav, da se vedno jaz prilagajam, ko se denimo pogovarjam s kom iz Bosne, Srbije ali Hrvaške. Da bi bilo povsem na mestu, da se kdaj tudi oni poskušajo vsaj malo potruditi razumeti in govoriti naš jezik. A tako ravnam le zasebno, ko pa gre za uradne zadeve, pa sem neomajen.

Ko sem pred več kot dvema desetletjema vodil podjetniški sindikat, sem bil povabljen na pogovor z novim direktorjem, ki je bil s Hrvaške. Bila so ena od mojih zadnjih sindikalnih pogajanj, ki se ga je udeležilo še več drugih. Med njimi vodja proizvodnje, vzdrževanja, predstavnik drugega sindikata in še nekateri. Prvi je imel besedo direktor. Govoril je hrvaško ali srbohrvaško. Ko je končal, sem ga zaprosil za prevod v naš jezik. Nekateri zraven mene so se zmrdovali in mi rekli, češ, saj razumeš. Razumem, sem odgovoril, vendar smo v Sloveniji, kjer je uradni jezik slovenščina. Naš na trenutke že malce glasen prepirček je prekinil omenjeni direktor, ki je s svojega dela mize stopil do mene, mi podal roko in rekel, prav imaš, uredil bom prevajalca, ker žal ne znam slovenskega jezika. Prevajanje je potem prevzel kar vodja proizvodnje. Torej se da. Če se hoče in če smo ali bomo malce bolj ponosni na naš jezik. Tako kot so Srbi, Hrvati, Angleži ali Nemci na svojega.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice