Le kdo ne pozna Andreja Stareta, zdravnika in enega najprepoznavnejših komentatorjev pri nas? Verjetno čisto vsi, ki ste kadarkoli spremljali kakšno nogometno ali hokejsko tekmo, atletiko in kakopak smučarske skoke, kjer se mi zdi, da je pustil največji pečat.
Mnogi med nami ga pogrešamo in se sprašujemo, le kaj za vraga se je zgodilo, da so mu na naši javni RTV, kjer je bil dobesedno legenda, pokazali vrata. A tako pač je, vsaka zgodba se enkrat začne in žal tudi konča.
Moram priznati, da me je njegova avtobiografija Minister Gregor pa nič, ki je letos izšla pri Beletrini, navdušila. Marsikaj od zapisanega pa me je tudi presenetilo. Denimo to, da v njem teče tudi Habsburška kri. Kako je do tega prišlo, vam seveda ne bom izdal, le namignem vam lahko, da boste to izvedeli že na prvih straneh te tudi slikovno bogate avtobiografije.
Izvedeli boste tudi, da mali Andrej ni imel ravno lepega otroštva. Če svoji mami reče zlata mami, česa podobnega avtor knjige ne zapiše, ko beseda teče o njegovem očetu, ki ga je vse drugo bolj zanimalo kot družina. Izvemo, da Andrej Stare ni le zdravnik, o tem svojem poklicu je marsikaj zanimivega razodel, pa da je bil dolga desetletja televizijski in tudi radijski komentator, razodene nam tudi svojo glasbeno, pesniško in tudi slikarsko plat. Tudi o njegovem sinu izvemo marsikaj zanimivega. Predvsem pa nam je v knjigi na zanimiv način popisal svoja potovanja po svetu, ko je spremljal različne športne dogodke. Kaj zanimivega pove tudi o razpadu nekdanje Jugoslavije, mimogrede, tako kot meni, tudi njemu ni žal, da je do tega prišlo, nakaže nam zakulisna dogajanja v svetu medijev in športa, svoja srečanja s športniki in športnimi prizorišči in tudi, kako je dobro in koristno, da si vedno pripravljen na presenečenja. Pa naj si gre za nedelujočo tehniko, vroče sonce, dež ali pri prehodu meje.
Par besed nameni tudi o našem zdravstvu, kjer nekateri bolj kot vestno opravljajo svoje poslanstvo, polnijo vreče, čisto ob koncu pa boste izvedeli tudi, zakaj je prišlo do slovesa in zakaj ga nič več na javni RTV ne moremo spremljati kot komentatorja.
Tako kot so bili zanimivi in nepozabni njegovi komentarji v različnih športih, je bilo zanimivo tudi moje prvo (upam, da ne edino) srečanje z njim ob kavici po snemanju oddaje, ki jo je z njim na ETV, kjer sem bil odgovorni urednik, posnel še ena televizijska in radijska legenda, naš takratni sodelavec Bogdan Barovič.
Kakorkoli že, knjigo Andreja Stareta vam toplo priporočam. Izvedeli boste (med drugim) tudi kateremu športu rečejo »igra 13«.
Powered by Contextual Related Posts
