Mi Zasavci ali Zasavčani nismo kar tako. Z vseh plati. Po dobroti, uspešnosti, pridnosti, neučakanosti, trmoglavosti. Znani smo tudi po tem, da radi zakolnemo, kar pri nas pogosto pravzaprav sploh ni kletvica, ampak prej neko mašilo, ko nam zmanjka besed. Smo (no, ne jaz) pa tudi taki, da trgamo plakate, kaj grdega na njih narišemo, recimo v Zagorju edini protikandidatki večnega župana, ki ji je ime Tanja Brajer. Kaj vse si nekateri privoščijo na njen račun, ker si je upala. Kar tako ali morebiti zato, ker ne premorejo politične kulture ali sploh nobene kulture in so uro učenja bontona v šoli prešpricali. Ampak resnici na ljubo nismo nič kaj drugačni kot drugje po naši sicer lepi domovini. Mar ne?
No, smo pa Zasavci na marsikaj lahko ponosni. Denimo, te dni prebiramo, da se je Trboveljčan dr. Jure Knez, soustanovitelj in predsednik visokotehnološkega podjetja Dewesoft, kot prvi Slovenec uvrstil na prestižni mednarodni seznam Leaders50. Ob tem je prejel tudi prestižno nagrado Talent Magnet, eno od šestih priznanj Thinkers50 Distinguished Achievement Awards, ki jih Financial Times označuje za oskarje poslovnega sveta. Noro, kaj?
Ampak to je šele začetek naštevanja vseh, ki so tako ali drugače Zasavje postavili na zemljevid sveta. Dolga leta nazaj denimo politik dr. Janez Drnovšek. Bil je predsednik predsedstva SFRJ v njenih zadnjih vzdihljajih, vodil je več slovenskih vlad, bil predsednik Slovenije in mimogrede napisal tudi nekaj knjig. Seveda ne smemo pozabiti na vrsto odličnih športnikov, zlatega z olimpijskih iger v kronometru Primoža Rogliča, pa srebrnega z olimpijskih iger v kajaku na divjih vodah Petra Kauzerja, ne smem pozabiti na srebrno košarkarico z olimpijskih iger Polono Dornik, potem je tu še prvi udeleženec zimskih olimpijskih iger iz Zasavja Domen Pociecha, ki zdaj tako srčno dela v Varstveno-delovnem centru Zasavje, kjer so ravno tako odlični športniki, kulturniki in predvsem ljudje z veliko začetnico. Gremo naprej. Ne smemo mimo hrastniških sester Ojsteršek, pa njunega namiznoteniškega učenca, zdaj enega najboljših svetovnih igralcev namiznega tenisa Darka Jorgića, da ne pozabim omeniti Edvarda Vecka, ki je bil nekoč v samem svetovnem vrhu tega športa. Ko pomislim, kaj vse zna s keglji Uroš Stoklas, pa z loparjem Žiga Šeško, pa pred leti smučarska skakalka Katja Požun, nogometaši brata Ameršek, Mišo Brečko in Klemen Lavrič, mnogi nekdanji rokometaši, košarkarji, plavalci, šahisti, mi je kar toplo pri srcu.
Ko pobrskamo po kulturi, moramo omeniti opernega pevca Ladka Korošca in pisatelja Romana Rozino, ki je s knjigo Sto let slepote prišel do ugledne nagrade kresnik. Daleč nazaj nas je navduševal tudi Janez Vajkard Valvasor, avtor Slave vojvodine Kranjske, ki je otroška leta preživljal na gradu Medija, ki tako klavrno propada (kje si, Občina Zagorje?). Imamo ali smo imeli tudi vrsto uspešnih glasbenih skupin. Denimo Zasavce, Laibach, Koala Voice, Hišo, Tanjo Ribič, skupino Orlek, odlične godbenike, zbore in še in še. Moram omeniti tudi očeta žal danes propadlih Medijskih toplic Alojza Prašnikarja. Ja, v Zagorju marsikaj propada, tudi grad Gamberk, da ne omenim, da smo ostali brez bazenov. Na srečo sta dva v Trbovljah in Hrastniku.
Poleg Jureta Kneza imamo tudi nekatere odlične podjetnike, ki so lahko zadihali, ko smo se osamosvojili: družine Ule, Vidmar, Smrkolj, Jelševar, Ahac, lastnike podjetja AGM Nemec in še in še. Žal nimamo več televizije ETV, ki je delovala v Zagorju vrsto let. Še radio ni to, kar je nekoč bil. Kakorkoli, marsikaj imamo, smo pa tudi marsikaj zafurali. A tako to je, pri nas in drugje.





