Zgodba za lepši dan: Najdragocenejše darilo

Gusti in Irena sta bila revna, a sta se imela zelo rada. Bližal se je sveti Miklavž in Irena je premišljevala, kaj naj podari Gustiju. Zelo rada bi mu kupila verižico za zlato žepno uro, a zanjo ni imela dovolj denarja. Tedaj ji je v glavo šinila presenetljiva misel. Imela je čudovite dolge lase in se je odločila, da jih bo odrezala in prodala, za dobljeni denar pa možu kupila zlato verižico za njegovo žepno uro.

Na Miklavžev večer se je vračala domov z darilom: zlato verižico. Nenadoma jo je zaskrbelo: vedela je, da so Gustiju njeni dolgi lasje izredno všeč. Zbala se je, da ga bo razočarala, ker jih je ostrigla.

Vzpenjala se je po stopnicah, ki so vodila v njuno majhno stanovanje. Odklenila je vrata in na svoje presenečenje je našla doma moža, ki je čakal nanjo. V rokah je držal lepo okrašen zavitek, v katerem je bilo darilo, ki ga je pripravil zanjo.

Ko si je Irena snela ruto, je Gusti brž videl, da si je ostrigla lase, in njegove oči so se orosile, a ni rekel niti besedice. Obrisal si je solze in Ireni izročil svoje darilo.

Ko ga je odprla, ni mogla verjeti svojim očem. V njem je bila čudovita srebrna garnitura glavnikov in sponk za njene čudovite dolge lase.

Tudi Gusti je bil ves prevzet, ko je odprl njeno darilo. V škatli je bila dragocena verižica za njegovo zlato žepno uro. Ko jo je ogledoval, je Ireno preblisnilo spoznanje, da je Gusti prodal svojo zlato uro, da bi ji kupil srebrn glavnik.

Irena sedaj ni potrebovala glavnikov in sponk, ker ni več imela dolgih las. Gusti pa ni potreboval verižice, ker ni več imel ure, pa sta bila vseeno oba srečna. A ne zaradi darov, ampak zaradi ljubezni, neverjetne medsebojne ljubezni, ki je bila položena v darili.

Povzeto po: Božo Rustija – Drobne zgodbe z biserom