Miha Burger: Zakon in predpise o javnih naročilih je potrebno spremeniti

280
Foto: Pixabay

Avtor: Miha Burger – aktivni državljan

Javnost, oz. državljani Slovenije, smo predvsem s strani medijev že vsa leta od osamosvojitve dobesedno bombardirani z informacijami o razširjeni korupciji v zvezi z javnim naročanjem, predvsem z nepravilnostmi in preplačili v izgradnji infrastrukture, tako cestne kot železniške in pa s korupcijo v zdravstvu, v zadnjih letih najbolj  s posebnim poudarkom pri zdravstvenih pripomočkih. Po drugi strani, obstaja na področju javnega naročanja preštevilna zakonodaja, komplicirani predpisi kdo, kdaj, kako lahko sploh sodeluje pri javnem naročanju in po tretji strani visi nad vsem neka zagatnost, in stalna mantra, »saj se itak ne da nič narediti«, da o četrti strani, kako se nekateri stalni udeleženci javnega naročanja (presenetljivo da na obeh straneh, tako naročniki kot izvajalci) vsem na očeh pozibavajo v razkošnih jahtah, niti ne govorim. Da bo najbolj kristalno jasno o kako velikem problemu je govora; Po statističnih podatkih (SURS) so v letu 2017 javna naročila predstavljala 51,96 odstotkov odhodkov proračuna Republike Slovenije.

Pa vendar je v zadnjih tednih zaznati kar nek ponoven val predlogov in poskusov kako to stanje popraviti in istočasno povečanje pojava ostrih kritik neurejenosti tega področja. Predlogov s strani vlade kot s strani drugih političnih subjektov, kot kritike, ki se pojavlja v medijih predvsem s strani posameznih strokovnjakov oz. poznavalcev te problematike. Uredništvo Slovenca je sprejelo moj predlog (za namen tega članka bodi dovolj da omenim, da sem se v svojem aktivnem delovnem obdobju precej ukvarjal s to problematiko, in čeprav sem že v pokoju, me nek notranji vzgon sili, da s tem nadaljujem), da na čim bolj preprost način poskušam povzeti in povezati te predloge in poskuse, skupaj z vsemi bolj ali manj ostrimi kritikami stanja na tem področju, kar bi morda v nekem seštevku, oziroma še bolj natančno, v neki skupni rezultanti, morda (poudarjam besedico morda, ker je močvirje na tem področju res veliko) predstavljali, sedaj pa bistveno: zmanjšanje možnosti pojavljanja koruptnega dejanja. Ta poudarek zato, ker izkušnje s celega sveta in stoletja nazaj, kažejo, da je korupcijo najtežje, težje od vseh kriminalnih dejanj, dokazovati in kaznovati, zato je boljša pot preventiva, to je, zmanjšanje možnosti pojavljanja.

Iz tega omenjenega vala predlogov in poskusov v zadnjih tednih, smo zato v prvi fazi (če bo prišlo do pozitivnih reakcij na ta članek bomo namreč po dogovoru z uredništvom skupaj nadaljevali) izbrali štiri vsebinske predloge popravkov zakonodaje oziroma predpisov za področje javnega naročanja. Po drugi strani pa bomo v nadaljevanju članka izpostavili nekaj izvlečkov konkretnih kritik. Ob izidu tega članka bodo namreč istočasno povabljeni po eni strani avtorji omenjenih izbranih predlogov in nekateri formalno odgovorni za problematiko javnega naročanja in po drugi strani nekaj, po naši oceni v zadnjem času najbolj javno kritičnih aktivnih državljanov, ki se ukvarjajo s to problematiko, da nam pošljejo svoje komentarje oz. mnenja o teh štirih (za namen preizkusa argumentacije izbranih) predlogih in morda celo že kakšno dodatno idejo izboljšave na tem področju. Upamo da bo nastala neka oblika argumentacije in posledično rezultanta, ki lahko pozitivno vpliva na dosego zastavljenega cilja, naj ponovim, popravka zakonodaje v smeri zmanjšanje možnosti pojavljanja koruptnega dejanja pri javnem naročanju. Poleg vseh omenjenih, pa vabimo tudi vse državljane, ki bodo prebrali ta članek in začutili željo ali nujo da tudi oni komentirajo te predloge, ali pa imajo celo nek dodaten predlog, da pišejo uredništvu, in po presoji uredništva bodo objavljeni in upoštevani pri rezultanti te argumentacije.

Ti izbrani štirje vsebinski  predlogi izboljšanja zakonodaje javnega naročanja so:

Dva glavna predloga izbrana iz dokumenta PREDLOG SPREMEMBE ZAKONA O JAVNEM NAROČANJU (predstavljeno na tiskovni konferenci vodstva SLS 18.9. 2019 kjer je eden od soavtorjev predloga državni svetnik Branko Tomažič tudi povedal, da bo predlog sprememb Zakona o javnem naročanju vložil v Državni svet RS, in dodal, ker je v slovenski zakonodaji veliko lukenj, za katere se zdi, da so načrtno narejene, da lahko tako nekateri legalno služijo nezaslužen denar na račun davkoplačevalcev. In dodal, po obravnavi v Državnem svetu RS bodo spremembe zakona v primeru večinske podpore posredovane v Državni zbor RS, kjer bodo, tako upa, spremembe zakona tudi sprejete):

1. Predlagamo, da v kolikor so ali se zdijo informacije ali dokumentacija, ki jih morajo predložiti gospodarski subjekti, nepopolne ali napačne oziroma, če posamezni dokumenti manjkajo, lahko naročnik v skladu s petim odstavkom 89. člena ZJN-3 zahteva, da gospodarski subjekti v ustreznem roku predložijo manjkajoče dokumente ali dopolnijo, popravijo ali pojasnijo ustrezne informacije ali dokumentacijo

2. Ker so nekateri prekrški v zakon uvrščeni brez tehtnega premisleka, zanje pa je zagrožena tako denarna sankcija, kot tudi avtomatična izločitev na listo ponudnikov z negativnimi referencami, takšno izločanje ponudnikov z vpisom na to listo lahko postane predmet zlorabe s strani konkurenčnih ponudnikov. Ti se konkurenta lahko razmeroma enostavno »znebijo« tako, da (z vpogledom v ponudbo) v njegovi ponudbi najdejo napako, ki hkrati pomeni prekršek po ZJN-3, podajo prijavo na DRK in z malo sreče bo za nadaljnjih pet let na trgu javnih naročil en igralec manj. Zato predlagamo, da se sodišču, ki odloča v prekrškovnih zadevah, da možnost, da presodi, ali bo poleg globe izreklo tudi stransko sankcijo izločitve na listo ponudnikov z negativnimi referencami ali ne.

In dva predloga vlade, izbrana iz celotnega zakonskega predloga vlade: ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PRAVNEM VARSTVU V POSTOPKIH JAVNEGA NAROČANJA objavljeno na vladni spletni strani 6. september 2019, ker se vsebinsko precej ujemata z zgoraj omenjeno točko 2:

3. Predlaga se presojanje zgolj bistvenih kršitev, ki imajo dejanski vpliv na postopek. Zaradi potencialnih in dejanskih zlorab pravnega varstva, kar ima za posledico dolgotrajnost postopkov in tudi pravno negotovost, predlog zakona določa, da vlagatelj ne more navajati istih kršitev v tem postopku, ponovljenem ali tudi nadaljevanem, če je zahtevek že vložil in nato umaknil, ali je bilo o kršitvi že odločeno, prav tako ne more navajati kršitev v istem, ponovljenem ali nadaljevanem postopku, če je za kršitev vedel ali bi lahko vedel ob vložitvi že prvega zahtevka. S tem se želi preprečiti zloraba pravice do pravnega varstva in slediti načelu hitrosti in učinkovitosti postopkov javnega naročanja in postopkov pravnega varstva.

4. Predlaga se polno sodno varstvo. Zaradi zagotavljanja večje pravne varnosti in enotnosti odločanja predlog zakona ureja možnost sprožitve upravnega spora zoper odločitev DKOM. Tožba na Upravnem sodišču je mogoča v 15 dneh od vročitve odločitve DKOM, ki pa zaradi zagotavljanja hitrosti in učinkovitosti v postopkih javnega naročanja nima suspenzivnega učinka. Upravno sodišče, ki bo vodilo postopek v skladu z zakonom, ki ureja upravni spor, bi tako lahko izdalo sodbo na podlagi ugotovitvene tožbe, pri čemer začasna odredba ne bi bila dovoljena. Ne glede na siceršnjo ustavno skladnost obstoječe rešitve, ki je skladna tudi s pravom EU, se ocenjuje, da bi bilo tako z vidika etike kot tudi pravnih standardov primerno zagotoviti polno pravno varstvo tudi v slovenskem sistemu pravnega varstva v postopkih javnega naročanja, saj bo to dolgoročno prispevalo k izboljšanju pravne kulture in zaupanju v sam sistem javnega naročanja.

H komentiranju so vabljeni avtorji omenjenih izbranih predlogov in nekateri formalno odgovorni za problematiko javnega naročanja: Pri prvih dveh predlogih že omenjeni državni svetnik Branko Tomažič in soavtorica predloga Suzana Lara Krause, pri drugih dveh predlogih podpisani pod predlog Leon Behin, državni sekretar, Sašo Matas, generalni direktor Direktorata za javno naročanje, in mag. Urška Skok Klima, vodja Sektorja za sistem javnega naročanja, od formalno odgovornih za področje javnega naročanja pa so povabljeni še predsednik Državne revizijske komisije Samo Červek  in predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel .

Najbolj opazne kritike področja javnega naročanja, ki smo jih opazili v zadnjem času (in navedli bomo štiri avtorje in kratek izvleček iz njihove kritike, in jih povabili h komentiranju) pa so:

Blaž Mrevlje, zdravnik, v članku na Portalplusu 3. 11. 2019 izpostavi ključni vzrok korupcije v zdravstvu, to je: »Sistem, ki z nekaznovanjem kriminalcev generira sistemsko korupcijo, sistem, ki generira formalne vodje, ki nimajo nobene dejanske moči, vodje ki nimajo hrbtenice; katerih struno upogne že vsak malo bolj vpliven predstavnik farmacevtskega podjetja ali pa dobavitelj medicinske opreme…« Vabimo g. Mrevljeta da nakaže v komentarju kakšno smer ali idejo kako preprečiti pojav teh in takšnih upogljivih vodij.

Janez Šušteršič, bivši finančni minister, v TV oddaji Ekstravizor 24. 10. 2019 izpostavi ob zaključku oddaje (ki se je sicer ukvarjala s korupcijo v državnih podjetjih,) tri točke, ki jih je treba doseči (in po naši oceni to velja enako za področje javnega naročanja) in sicer: »1. Popolna transparentnost vsake pogodbe in ponudbe 2. Najti način, kako preprečiti podkupovanje novinarjev 3. Voditi izvršno oblast po jasni liniji hierarhične odgovornosti.« Vabimo g. Šušteršiča h komentarju, če je možno kakšno od teh treh točk vnesti v zakonodajo o javnem naročanju.

Angel Polanjko, sodelavec spletnega portala Portalplus v uvodu svojega članka  27. 10. 2019 izpostavi: »Razne prepreke Zakona o javnem naročanju so bolj ali manj v posmeh, saj je tehnologija tako dobro izdelana, da se drobnih prevar ne da odkriti niti z lupo pri belem dnevu…« Vabimo vas, gospod Angel Polanjko, dajte kakšno iztočnico za kakšno prepreko, da jo morda skupaj uspemo preprečiti.

Anže Logar, poslanec Državnega zbora, v ponedeljek 16. 9. 2019 v oddaji na TVSLO (okrogla miza z opozicijo) napove (vezano ravno na problematiko javnega naročanja) citiram: »Če kdorkoli želi izigravati, lahko to počne v vsaki zakonodaji«. Moj odgovor, seveda v mislih tisti hip je bil, ni res, v dobro postavljeni, v preventivo pred takšnimi izigravanji usmerjeni zakonodaji, bi to enostavno težje počel. In kot v potrditev mojih misli, Anže Logar že v naslednjem stavku pove kar dva primera kako izboljšati zakonodajo in sicer, ga citiram: »če malo širše odpreš možnost sodelovanja na razpisu, imaš takoj večji izbor…« in nadaljuje: »če sedijo v razpisni komisiji s ponudniki družinsko povezani člani…«  je bil v mislih moj komentar: se da to zakonsko v naprej preprečiti…in ga, seveda skupaj z uredništvom Slovenca, vabim da pokomentira te moje misli, ki so me obšle ob njegovih besedah.

Dodatno pa smo ob izidu tega članka povabili h komentiranju nekaj strokovnjakov s področja javnega naročanja in sicer:

Bojan Dobovšek, bivši poslanec, ki je bil v prejšnjem mandatu Državnega zbora daleč najbolj javno aktiven prav na problematiki korupcije. Kje vidi največjo zagato obstoječega stanja? Lahko preizkus z izbranimi štirimi predlogi pomaga najti zmanjšanje možnosti pojavljanja koruptnega dejanja?

Marija Bukovec-Marovt, odvetnica, ki svetuje, kako popraviti zakonodajo o javnem naročanju. Vabimo jo, da sodeluje v tej argumentaciji.

Maja Prebil, odvetnica, bo imela 21. novembra 2019 v dvorani Uradnega lista RS predavanje o problemih javnega naročanja. Vabimo jo, da sodeluje v tej argumentaciji.

Naj ob zaključku tega članka ponovim: verjamem da lahko pogovor, odgovor, komentar, argumentacija, nov članek, neodgovor na vabilo, skratka karkoli na osnovi teh štirih predlogov (še enkrat, izbranih predvsem za preizkus delovanja nove oblike argumentacije), pripomore k zmanjšanju možnosti pojavljanja koruptnih dejanj na področju javnega naročanja.

2 KOMENTARJI

  1. Zakonodaja o javnih naročilih, ki jih naroča država, ali občine, mora biti tako naravnana, da v največji možni meri ščiti naročnika-državo( občino).
    Razpisn dokumentacija mora biti sestavljena iz dveh delov:
    – posebnega
    -splpšnega dela
    – ocenjevanje ponudb
    Najprej o spolšnem delu: V tem delu morajo biti navedeni vsi splošni pogoji, ki jih mora naročnik brezpogojno upoštevati in veljajo za vsa javna naročila.
    Ponudnik se mora zavezati, da splošne pogje pozna, da jih brezpogojno upošteva in da v primeru, da jih ne upošteva, ali celo krši ne more skleniti z naročnikom pogodbe. Splošne pogoje morjo sestaviti strokovnjaki z dolgoletno prakso pri javnih naročilih, tudi na pravnem področju.
    Lahko je tudi več variant splošnih pogojev, ki so prilagojeni raznim vrstam javnih narčil (izvajanje objektov, naročilo opreme, naročilo uslug itd)
    Posebni pgoji morajo biti čim krajši.
    Vsebovati morajo podatke o ponudniku, pred vsem njegovo velikost, reference, plačane dajatve, tudi plačilo delavcem,itd.
    Osnovni in glavni dokument je predračun ponujenih del. Ta se ne sme spreminjati, ali popravljati. Mora biti nedvoumen in ponujena cena dkončna. Vsaka napaka, ali nesporazum je izključitveni pogoj ponudnika.
    Naročnik oceni, ali je ponudba korektna in se ne izjasnjuje o napakah, saj te ne morejo in ne smejo biti prednmet pobudbenega psotopka.
    Ponudba mora obvezno vsebovati pogodbo s katero naročnik poda pogoje izvajanje del. Ti pogoji so fiksni. Ne se jih spreminjajti ponudniki, niti naročnik.
    Pritožbe na vodenje postopka so možne, vendar ob položitvi kavcije v višini 20% vrednosti del. Velja tudi bančna garancija. Kavcijo ali garancijo ponudnikizgubi v kolikor je njegova pritožba zavrnjena.
    Končno, morajo biti jasno podani pogoji za ocenjevanje ponudb.
    Če je cena edini pogoj, je razmeroma enostavno izbrati najugodnješega ponudnika.
    V kolikor naročnik išče najugodnejšega naročnika, mora ta zahteva biti točno definirana in mora bit podana že v razpisu.

  2. Postopki javnih naročil so očitno povsod v Zahodni Evropi bolj učinkoviti, kot pri nas, pa ni jasno, zakaj ne prekopiramo kakšnega vzorčnega primera? Če v Avstriji lahko že gradijo predor Karavanke, pri nas se pa v nedogled lahko ponudniki pritožujejo in zavlačujejo postopke, kje pride do razlik? Pri nas je eden od edinih zveličavnih kriterijev najnižja cena, kvaliteta naj bi bila pri tem kar samoumevna, kako je na primer v Nemčiji, v Franciji, v Avstriji, v Švici?
    Treba bo delati na raziskavah teh vprašanj.

PUSTITE KOMENTAR