So zahodni mediji in vladna hinavščina pripeljali do aretacije Juliana Assangea, ali so krive njegove slabe manire?

Veliko informacij, ki jih je objavil ustanovitelj WikiLeaksa – Julian Assange je zagotovilo preglednost v pomembnih vprašanjih.

Kar se trenutno dogaja je žal oblika nekega povračilnega ukrepa, ki prihaja iz ust različnih vlad in pravi: Hej, to se zgodi, ko objaviš informacije, za katere ne želimo, da bi prišle v javnost. To je tudi razlog, zakaj je to tako nevarno in spolzko pobočje, ne samo za novinarje, ne samo za tiste v medijih, ampak tudi za vsakega državljana vsake države posebej. Vladne organizacije nam namreč sporočajo da naj bomo previdni, da smo tiho in da sledimo zakonom, ki jih one postavljajo, drugače bodo že našli kaj, da nas utišajo/ustavijo.

Ustanovitelj WikiLeaksa, katerega sedemletno bivanje v ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu se je končalo po njegovi aretaciji v četrtek, je že dolgo trdil, da so ga ZDA na vsak način želele za rešetkami zaradi razkritja dokumentov, ki jih vlada ni želela pokazati javnosti.

Assange je bil aretiran v četrtek zjutraj v Londonu, potem ko je Ekvador preklical njegovo diplomatsko prošnjo za azil. Da je obtožen, da je omogočil nekdanjemu vojaškemu obveščevalnemu strokovnjaku Chelsea Manningu, ki je bil takrat znan kot Bradley Manning, dostop do računalnikov obrambnega oddelka leta 2010 v prizadevanjih za razkritje tajnih vladnih dokumentov, lahko razberemo iz sodnega dokumenta. Assangea so oblasti prisilno odstranile iz ekvadorskega veleposlaništva v Londonu.

Ekvador se je leta 2012 izkazal za varno zatočišče ustanovitelja WikiLeaksa. Zanj je ekvadorsko veleposlaništvo letno porabilo skoraj 1,4 milijona dolarjev za zaščito.

Zakaj je bil Julian Assange v ekvadorskem veleposlaništvu?

Avgusta 2010 je bil izdan nalog za prijetje Assangeja za dve ločeni obtožbi – ena za posilstvo na Švedskem in ena za zlorabo podatkov. Policija ga je zaslišala v Stockholmu, kjer je obtožbe zanikal.

Assange je razkril svoje strahove, da bo, če bo izročen Švedski, ponovno pristal v ZDA, kjer bi se soočil z obtožbami zaradi objave tajnih ameriških vladnih dokumentov v WikiLeaksu.

Potem ko je švedska policija prek Interpola izdala mednarodni nalog za prijetje, se je Assange decembra 2010 predal metropolitanski policiji in se pojavil na zaslišanju o izročitvi, kjer mu je bila odobrena varščina.

Po nekaj letih pravnih bitk so sodišča v Združenem kraljestvu odločila, da je treba Assangea izročiti Švedski, ustanovitelj WikiLeaks pa je avgusta 2012 vstopil v veleposlaništvo Ekvadorja in zahteval politični azil, ki pa je bil odobren.

Dramatičen konec Assangejevega azila je sprožil radovednost glede njegovega sedemletnega bivanja v veleposlaništvu Ekvadorja v Londonu, ki ga je zaznamovalo njegovo pozno nočno rolkanje, fizično nadlegovanje njegovih skrbnikov in celo razmazane lastne fekalne snovi na stenah diplomatskega predstavništva, poročajo nekateri globalni mediji. 47-letni Assange bo do preklica ostal v priporu, zaradi kršitve azila pa mu grozi 12 mesecev zapora. Predvidoma 2. maja bo sodišče odločalo o njegovi izročitvi ZDA.

Za majhen Ekvador, ki se ponaša s svojo gostoljubnostjo, je bil Assange prav tako obravnavan kot nacionalna žalitev.

»Prekinili smo azil tega pokvarjenega otroka,« je vidno razburjen predsednik Lenin Moreno dejal v četrtek v ognjenem govoru, v katerem je razložil svojo odločitev, da umakne zaščito Assangea in ga preda britanski policiji.

»Od zdaj naprej bomo bolj previdni pri dajanju azila ljudem, ki so res vredni tega, in ne bedni hekerji, katerih edini cilj je destabilizirati vlade,« je še dejal.

Nekdanji ekvadorski predsednik Rafael Correo, ki je leta 2012 podelil azil Asangu, je dejal, da je Assange kršil pogoje svojega azila in je bil breme za Ekvador, vendar pa to ni opravičilo, da bi ga vrgli v tace levom.

Britanska premierka Theresa May je pozdravila aretacijo: »Prepričana sem, da bo celoten parlament pozdravil novico, da je bil Assange aretiran. Aretacija je dokaz, da nihče v Združenem kraljestvu ni nad zakonom.« Podobno je dejal britanski zunanji minister Jeremy Hunt: »Julian Assange ni junak, pred roko resnice je bežal leta in leta. Prav bi bilo, da bi o njegovi usodi odločalo britansko sodišče.«

Julian Assange je na koncu izgubil igro mednarodne politike. Zdaj se sooča z novo realnostjo in meje ekvadorskega veleposlaništva se morda zdijo raj v primerjavi s tem, kar je pred njim.

Ekvador se je v letu 2012 izkazal za varno zatočišče ustanovitelja WikiLeaksa, saj so njegove pravne možnosti, da se izogne ​​izročitvi Švedski zaradi obtožb glede spolnega nasilja, v Združenem kraljestvu presahnile.

Na prvi junijski dan tega leta, se je preselil v državno veleposlaništvo, za kar so mislili, da bo kratko bivanje.

Namesto tega so stisnjeni prostori, kjer je bila majhna pisarna spremenjena v spalnico, postali njegov stalni naslov, ki so ga nekateri primerjali tudi z zaporom.

V nekaj mesecih po nastopu mandata leta 2017 je vlada gospoda Morena obtožila Assangea za vmešavanje v mednarodne zadeve, ko je izrazil podporo katalonskim secesionistom iz ekvadorskega veleposlaništva.

Odnosi so postajali tako napeti, da je lani Ekvador povečal omejitve dostopa do interneta in od njega zahteval čiščenje za svojo mačko, ki se je prosto potepala po veleposlaništvu.

Assange je poskušal izpodbijati omejitve v ekvadorskem sodišču, vendar brez uspeha.

WikiLeaks je februarja letos objavil INA-dokumente, ki predsednika Morena povezujejo s korupcijskim škandalom med kitajskim podjetjem Sinohydro, ki je v Ekvadorju postavilo hidroelektrarno, in ekvadorsko vlado. INA Investment Corp. je podjetje v davčni oazi, ki ga je ustanovil Morenov brat.

Kopica elektronskih sporočil, telefonskih pogovorov in bančnih izpiskov, ki jih je objavil naj bi dokazovala, da sta ekvadorski predsednik in njegova družina vpletena v pranje denarja. Zaradi objav dokumentov ekvadorskega predsednika preiskuje parlamentarna preiskovalna komisija. Poleg tega so se na spletu pojavile tudi fotografije Morena z družino, ko so živeli v Švici. S fotografij je razvidno, da je predsednik živel v izobilju, ki naj bi si ga zagotovil ravno z domnevnimi sumljivimi posli.

»Ko dobite zatočišče in zagotovljeno hrano, ne obtožite lastnika hiše,« je dejal predsednik Moreno v četrtek.

V zadnjem času, ko je zmeda postala bolj javna, je Assange menda začel fizično in verbalno nadlegovati svoje skrbnike in jih obtožil, da so ameriški vohuni, ki si želijo izmenjati informacije o WikiLeaksu v zameno za odpis dolga za Ekvador.

Zunanji minister Jose Valencia je na zvočnem posnetku pred nekaj meseci zajel trenutek, ko je Assange grozil veleposlaniku Jaimeu Merchanu, da bo pritisnil nekakšen gumb za paniko, ki bi po njegovem mnenju, v primeru Assangejeve aretacije, povzročil uničujoče posledice za veleposlaništvo. Čeprav ni bilo jasno, kaj je s to grožnjo mislil, so oblasti z britanskimi oblastmi delile svoje pomisleke, te pa so bile pazljive pri opravljanju racije v četrtek, da so Assangea uklenile, ne da bi izvedel morebitne načrte za izredne razmere.

Donald Trump, ki je med podsteniškimi volitvami kar 141 krat pohvalil WikiLeaks, zdaj nima pozitivnega mnenja o Julianu Assangeu

Donald Trump je WikiLeaks pred volitvami leta 2016 pohvalil kar 141-krat. Zdaj pa ga je njegovo ministrstvo za pravosodje obtožilo.

Dejal je, da če bi bil Assange kitajski disident, ki bi razkril ruske skrivnosti, bi zdaj namesto da bi se soočal z aretacijo in izročitvijo »prejemal nagrade v Združenem kraljestvu in ZDA«.

Kako verjetna je obsodba Assangea v ZDA?

Aretacija in pričakovana izročitev Juliana Assangea je sprožila tisto, kar se lahko izkaže za najpomembnejši primer svobode govora in svobodnega tiska v naši zgodovini.

Assange je bil obtožen, da je sodeloval pri hekanju inteligentnih računalnikov in gesla delil s Chelsea Manningom, da bi razkril sporne obveščevalne operacije v Združenih državah.

Za mnoge je Assange novinar, prijavitelj, heroj. Za druge v Washingtonu pa je človek, ki je osramotil ustanovitev v kongresu, obveščevalno skupnost in celo medije.

Ti močni sovražniki bodo verjetno prinesli precejšen pritisk, da bi Assangeu onemogočili platformo za poudarjanje operacij, ki so privedle do množičnih civilnih izgub in nerazkritih vojaških napadov.

Za zgodovinarje v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike bi moralo biti v tej polemiki nekaj čudno znanega. Pred skoraj 300 leti so bili v sojenju z Johnom Petrom Zengerjem postavljeni temelji ameriške zaščite svobodnega tiska.

Zadeva ima presenetljive podobnosti z nerešenim pregonom ustanovitelja Wikileaksa.

V tem primeru je bil takratni nameščen britanski guverner William Cosby predmet anonimne brošure, ki je podrobno opisovala njegove številne zlorabe in korupcije v New Yorku in New Jerseyju, od kraje indijskih dežel do ropanja državne blagajne in prilagojevanja rezultatov volitev.

Cosby je naročil štiri izdaje Zengerjevega tednika New York Weekly Journal in jih javno zažgal. Nato je namestil pristranskega sodnika, ki je obtožil Zengerjevega zagovornika, tiskar Peter Zenger pa je bil v New Yorku leta 1734 obtožen obrekovanja.

Kolonialni porotniki so kljub temu, da so uporabili vsa sredstva za kaznovanje Zengerja za tisto, kar je Cosby poimenoval »škandalozne, nevljudne, napačne in pobožne refleksije«, kasneje, zaradi pritiska javnosti, primer opustili in ga oprostili.

To je bil odločilni trenutek za kolonije in je na koncu privedel do veliko močnejših zaščit novinarjev, tako v Združenih državah, kot v Veliki Britaniji. Še danes je v prvi spremembi ustave ZDA zapisano, da »kongres ne bo sprejel nobenega zakona … ki bi omejil svobodo tiska.«

Glede svobode tiska se je v Združenih državah veliko spremenilo, vendar morda ne toliko, kot si mislimo.

Ministrstvo za pravosodje ZDA se namreč izogiba ​​ustavnim pomislekom glede pregona – in nerešenega statusa Assanga.

Vlada ZDA je trdila, da je Assange nezakonito pridobil geslo delil zaupne vladne podatke, zato mu ne očita kopiranja gradiva, temveč aktivno sodelovanje pri kraji.

Vendar pa je nezapečatena obtožnica v Aleksandriji v Virginiji izjemno šibka zaradi dokazov, da je Assange igral tako aktivno vlogo ali uporabil zadevno geslo.

Namesto zagovarjanja raziskovanja razlogov in prizadevanj za razkritje spornih obveščevalnih operacij, bi lahko bil Assange prisiljen opredeliti svojo obrambo na bolj svetovno nalogo »računalniškega vdora«.

Demokratična kongresnica, Hillary Clinton, ki je kandidirala za predsednico napreteeklih volitvah, je v četrtek kritizirala obtožbo ministrstva za pravosodje proti Assangeu in pravi, da postavlja vlado ZDA na »nevarno in spolzko pobočje« pri obravnavanju novinarjev in vseh Američanov skupaj.

Kaj se je zgodilo z obtožbami na Švedskem?

Švedski tožilci so v maju 2017 umaknili predhodno preiskavo o domnevnem posilstvu, pri čemer so navedli, da so »na tej točki izčrpane vse možnosti za izvedbo preiskave«.

Čeprav so zaradi domnevnega posilstva umaknili obtožnico, je odvetnica domnevne žrtve dejala, da bo zahtevala ponovno odprtje primera. “S stranko sva prejeli informacijo o aretaciji Assangea. Dejstvo, da smo na to čakali skoraj sedem let, in se je zdaj dejansko zgodilo, je za mojo stranko seveda šok,” je dejala pravnica Elisabeth Massi Fritz. “Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da tožilstvo primer znova odpre in da Assangea izročijo Švedski, kjer mu bodo sodili za posilstvo,” je dodala.

Britanski nalog za prijetje iz leta 2012 – še vedno veljaven

Britanija je izdala nalog za njegovo aretacijo, potem ko ni uspel predati pogojne varščine, ki je bila določena v decembru 2010 – ta nalog še vedno obstaja.

Januarja 2018 so odvetniki Assangea poskušali izločiti sodni nalog, ker je »izgubil svoj namen in funkcijo«.

Toda februarja istega leta je sodišče v Westminsterju dejalo, da je britanski nalog za prijetje še vedno veljaven.

Assange pravi, da se še vedno boji, da bi aretacija na britanskih tleh navsezadnje privedla do izročitve v ZDA.

Assangejeva zgodovina razjezitve ZDA

Ko je ministrstvo za pravosodje končno odtisnilo obtožnico proti njemu v četrtek, je vsebovalo eno samo obtožbo, ki se je nanašala na zaroto, da bi pomagal Chelsea Manningu, takratnemu ameriškemu obveščevalnemu uradniku, ki mu je Assange leta 2010 izdal gesla do skritih datotek. Če bi bil Assange izročen iz Združenega kraljestva in bi bil obsojen, bi mu lahko izrekli največ pet let zaporne kazni.

Ne glede na druge obtožbe, s katerimi se sooča, imata Assange in WikiLeaks dolgo zgodovino, ta pa je ameriški vladi s svojimi publikacijami škodovala.

Dokumenti Chelsea Manninga

V začetku leta 2010, ko je več mesecev klepetal z Assangeom, je Manning prenesel 750.000 strani dokumentov in vojnih dnevnikov iz Afganistana in Iraka ter jih posredoval WikiLeaksu.

Aprila je WikiLeaks objavil videoposnetek Manninga, v katerem so predstavili iraške državljane in novinarje, ki jih je leta 2007 ubil helikopter ameriške vojske. Videoposnetek je prikazan kot »vojni zločin«.

Manning je bil aretiran naslednji mesec in na koncu je bil obsojen za 20 obtožb. Januarja 2017, ko se je Obamin mandat približal koncu, je WikiLeaks objavil ponudbo za izročitev Assangeja v ZDA, če bi mu sodili z milostjo.

Čeprav je predsednik Barack Obama naslednji dan objavil, da bo znižal Manningovo kazen, je Assange ostal v ekvadorskem veleposlaništvu, kjer je dobil azil.

Dokumenti državnega oddelka

Kasneje leta 2010 je WikiLeaks začel izdajati velike serije dokumentov ameriškega ministrstva za zunanje zadeve, ki so dokumentirali dopisovanje okrog 270 ameriških veleposlaništev in konzulatov. Informacije, ki so prišle na plano so bile posebej neprijetne za Hillary Clinton, državno sekretarko v tistem času, ki je občutila precejšnjo precejšnjo škodo.

Stratfor

Konec decembra 2011 je skupina anonimnih hekerjev vdrla v zasebno obveščevalno podjetje Stratfor v Austinu, ki je prodajalo obveščevalna poročila ameriškemu ministrstvu za obrambo in med drugim oddajalo datoteke WikiLeaksu.

FBI je napadel te hekerje, predvsem Jeremyja Hammonda, čikaškega političnega aktivista, ki je prejel desetletno zaporno kazen.

TPP

Leta 2015 je Obamova administracija sodelovala, da bi prepričala 12 najbolj pacifiških držav, da podpišejo Transpacifiško partnerstvo, velik in sporen trgovinski sporazum, ki bi okrepil relativni položaj ZDA proti Kitajski. WikiLeaks je pridobil in nato objavil osnutke poglavij iz TPP, kar je povzročilo veliko kritik. Trije glavni predsedniški kandidati, Donald Trump, Bernie Sanders in Hillary Clinton, so vsi izrazili svoje nasprotovanje dogovoru, in Trump se je umaknil iz dogovora leta 2017, preostale države pa so podpisale različico sporazuma brez ZDA.

DNC

Ruski vojaški obveščevalni uradniki so po obtožbah urada posebnega svetovalca Roberta Muellerja krpali in začeli prenašati datoteke s strežnikov Demokratične stranke in jih objavili, kot fiktivni heker z imenom Guccifer 2.0.

6. julija 2016 je WikiLeaks objavil sporne dokumente Gucciferja 2.0.

Assange je povedal, da je bila izdaja elektronske pošte časovno usklajena s začetkom demokratične nacionalne konvencije.

Zdi se, da je 20.000 objavljenih e-poštnih sporočil pokazalo, da odbor daje prednost Clintonovi, takrat še domnevni kandidatki za predsednico, nad Sandersom v času predsedniških volitev v ZDA.

V oktobru je WikiLeaks objavil na desetine tisočev e-poštnih sporočil predsedniku Clintonove kampanje Johnu Podesti, ki so jih ukradli nekateri ruski vojaški obveščevalci.

Na poti kampanje se je Trump večkrat skliceval na e-poštna sporočila, ki jih je objavil WikiLeaks, včasih pa je natisnil in razkazoval nekaj e-poštnih sporočil, ki pred tem še niso bila objavljena nikjer. Mueller je kasneje obtožil 12 ruskih vohunov, da so v juliju 2018 vdrli in ukradli ta e-poštna sporočila.

CIA trezor 7

V večjem delu 2017, WikiLeaks objavi razkritje tajne datoteke CIA, vključno s podrobnostmi o številnih elektronskih zmogljivostih agencije.

Junija 2018 je ministrstvo za pravosodje obtožilo nekdanjega CIA-jevega uradnika Josha Schulteja, da je informacije o obrambi, ki jih je prejel, izgubil, potem ko je bil Schulte usmerjen v ločeno preiskavo obtožb otroške pornografije. Schulte se ni skliceval na nekrivdo, njegov primer pa je še v teku.

Ali si ga Američani Assangea še vedno želijo?

Zagotovo! Vendar pa ostaja vprašanje za kaj vse ga mislijo obtožiti. Napaka v dokumentu, ki so ga vložile ameriške oblasti, ki se je pojavila novembra lani v nepovezanem primeru, kaže, da je mogoče, da so bile nakazane kazenske obtožbe zoper Assangea pripravljene v tajnosti.

Besedilo sodne prijave, ki se nanaša na popolnoma ločen primer, vključuje dve omembi nekoga, ki se imenuje Assange, vključno s predlogom, da bi morala dokumentacija v zadevi »ostati zapečatena, dokler se Assange ne aretira v povezavi s tožbo«.

V januarju letos so odvetniki Assangea dejali, da ukrepajo z namenom, da bi uprava Donalda Trumpa razkrila obtožbe, ki so jih »skrivno vložili« proti ustanovitelju WikiLeaksa.

Assange se bo verjetno soočil z več obtožbami, ko bo enkrat v ZDA

Avstralski zunanji minister Marise Payne pravi, da Avstralija še vedno »popolnoma nasprotuje« smrtni kazni zaradi bojazni, da bi bil avstralski avtor Julian Assange lahko izpostavljen takšni kazni, če bi bil izročen Združenim državam.

Ustanovitelj WikiLeaksa se za zdaj sooča z eno samo obtožbo zarote v Združenih državah, ki ne nosi smrtne kazni, vendar se njegovi podporniki bojijo, da bodo ZDA kasneje dodale resnejše obtožbe.

Nadomestna obtožnica bi lahko zajemala vlogo, ki jo je WikiLeaks igral pri objavljanju e-poštnih sporočil, ukradenih iz Demokratične stranke med volilno kampanjo leta 2016 in še mnogo kaj.

Ampak za zdaj si ZDA želijo po zakonih o izročitvi pokazati, da obstaja razumna podlaga za prepričanje, da je Assange storil kaznivo dejanje v Združenih državah. Vlada se prav tako želi izogniti vsakršnim kazenskim obtožbam, ki bi lahko povzročile paniko glede smrtne kazni.

Kakorkoli, če parafraziramo Shakespeara, Wikileaksa ne bo mogoče uničiti, dokler ne bo veliki Assange prišel na Capitol Hill v Washingtonu.

Sojenje bi lahko povzročilo, da bi sodni preizkus Zengerja izgledal kot model preglednosti in natančnosti. Kljub temu pa bo ministrstvo za pravosodje ZDA po vsej verjetnosti storilo tisto, kar britanska vlada ni storila z Zengerjem.

Marko Vidrih