Judovstvo – temelj monoteističnih religij

Avtor: Amadej Jazbec

Kot prvo posamezno verstvo, ki je hkrati vezano tudi na slovensko območje, bomo obravnavali judovstvo. Marsikdo bo rekel, da nima judovstvo na življenje v Sloveniji skoraj nikakršnega vpliva, saj je pripadnikov judovstva zelo malo. Vendar je pri obravnavanju religij, bolj kot število članov, pomembnejša njihova vsebina. Vsebina judovske religije je še kako pomembna, saj iz nje izhajajo tudi dve preostali veliki monoteistični verstvi, krščanstvo in islam. Še posebej je na judovstvo vezano krščanstvo, saj je sveto pismo stare zaveze temelj, iz katerega je zrastlo krščanstvo. Sveto pismo nove zaveze, kjer osrednje mesto zavzemajo evangeliji, temelji na judovskem verskem izročilu,

Holokavst je pripomogel k upadanju pripadnikov judovstva

V svetovnem merilu ocenjujejo, da je Judov približno 14 milijonov, od katerih jih približno 40% živi v judovski državi, Izraelu. Prisotnost judovstva na slovenskih tleh sega v 12. stoletje, ko so se začela pojavljati meščanska naselja, trgi in mesta. Za pripadnike judovstva na našem ozemlju je bilo pred drugo svetovno vojno evidentiranih 1.533 oseb (brez Primorske, ki je takrat pripadala Italiji). Zaradi holokavstva med drugo svetovno vojno je njihovo število drastično upadlo. V popisu prebivalstva iz leta 1971 je bilo evidentiranih samo 9 pripadnikov, kar lahko pomeni dve ali največ tri družine.

Tej izredno nizki številki lahko pripišemo tudi strah pred komunističnim režimom, ki je preganjal vsako obliko religije. Po demokratizaciji, leta 1991, se je za Jude izreklo 199 prebivalcev Slovenije, ob zadnjem popisu prebivalstva, leta 2002, ki je vključevalo vprašanje o veroizpovedi se je za Jude izreklo 99 prebivalcev Slovenije.

Začetnik judovstva je Abraham

Judovska religija je stara nekaj manj kot 4.000 let. Začetnik judovstva je očak Abraham, s katerim se začne tudi zgodovina odrešenja. Pred tem je v svetem pismu stare zaveze 11 poglavij ,t.i. prazgodovine, ki jih ne moremo umestiti v zgodovino, saj imajo precej mitoloških prvin. Zgodbam o stvarjenju, Adamu in Evi, prvem grehu, Noetu in vesoljnem potopu ter zgodbi o babilonskem stolpu ne moremo pripisovati neposredne zgodovinske podlage. Za dogodke iz prazgodovine lahko rečemo, da niso nikoli obstajali, so pa hkrati vsakdanja resničnost našega življenja.

Tudi, ko beremo sveto pismo od 12. poglavja Prve Mojzesove knjige, ne moremo z gotovostjo trditi, da je v resnici bilo vse dobesedno tako, kakor je zapisano. Dejstvo je, da so določene osebe, kot npr. Abraham, zgodovinsko izpričane, zgodovinsko so izpričani tudi dogodki, ki so spremljali določene osebe.

Abraham je sprva živel v Uru na Kaldejskem v Mezopotamiji, na ozemlju današnjega Iraka. Okrog leta 1.800 pr. Kr. je zaslišal Božji klic: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki to jo bom pokazal. Iz tebe bom naredil velik narod. Blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov« (1 Mz 12,1–2).

Abraham se je brezpogojno odzval na Božji klic ter odšel s svojo ženo Saro in nečakom Lotom v Kanaansko deželo, ki leži na ozemlju današnjega Izraela.

Nerodovitnost in kasnejše darovanje sina Izaka sta bili največji preizkušnji za Abrahama

Abraham in njegova žena Sara sta imela težave z neplodnostjo, saj je bila Sara nerodovitna (svetopisemski pojem za neplodnost). Na pobudo Sare vzame Abraham njeno deklo Hagaro, s katero je imel sina Izmaela (1 Mz 16,1–15). Med Saro in Hagaro se razvname ljubosumnost, zato sta bila Hagara in Izmael prisiljena oditi stran od Abrahama in Sare (1 Mz 21,9–20).

Medtem pa je Bog posegel v njuno življenje. Kljub visoki starosti sta končno dobila sina in mu dala ime Izak. Izak je bil sad Božje obljube Abrahamu, ko mu je zagotovil, ter napovedal, da bo njegovega potomstva toliko, kolikor je zvezd na nebu (1 Mz 15,5).

Abraham je s sinom Izakom preživel največjo preizkušnjo v življenju. Bog mu je namreč rekel, naj ga na gori Morija daruje v žgalno daritev (1 Mz 22,1–3). V takratnem času je bila namreč pri okoliških ljudstvih še navada, da so bogovom darovali otroke v žgalno daritev, predvsem z namenom, da bi pomirili njihovo jezo. Nenazadnje iz te navade izvira tudi obredno žrtvovanje otrok, ki se danes zopet vse bolj uveljavlja s praznovanjem noči čarovnic iz 31. oktobra na 1. november.

Kakor koli, tudi Abraham je bil še pod vplivom teh navad, hkrati je tudi Bog posegel v njegov način razmišljanja. Skratka, ob pripravljenosti Abrahama, da je pripravljen zaradi Boga in njegove volje žrtvovati tudi svojega sina, se je v njem do konca utrdila njegova vera in zaupanje v Boga. Bog seveda ni želel Izakove žrtve, zato ga je po angelu pravočasno zaustavil, da ni zares žrtvoval svojega sina (1 Mz 22, 11–12).

Jakobova prevara ni bila ovira za Božje delovanje

Zgodovina odrešenja se tako nadaljuje z Izakom, ki je imel dva sinova, Ezava in Jakoba. Izakov dedič je bil Jakob, ki je s prevaro pridobil prvorojenstvo in očetov blagoslov (1 Mz 22,1–40). Ob tem je potrebno povedati, da Bog vstopa tudi v človekovo šibkost in grešnost. Za Boga človekova šibkost ne predstavlja ovire za njegovo delovanje. Na ta način želi človeku pokazati, da ga nikoli dokončno ne zavrže in, da ga vse življenje išče in vabi, da bi postal njegov sodelavec.

Jakob je imel dvanajst sinov, od katerih je še posebej izstopal predzadnji, Jožef. Jožefa so bratje sovražili, zato so ga najprej sklenili ubiti, nato so ga prodali trgovcem, ki so bili na poti v Egipt (1 Mz 37,12–36). V Egiptu si je Jožef zaradi svoje modrosti pridobil faraonovo naklonjenost, ta ga je postavil za svojega namestnika (1 Mz 41, 40–41).

Vzrok, da so se Izraelci naselili v Egiptu, je bila lakota

Kmalu je nastopila lakota, vendar so se s pomočjo Jožefa Egipčani na lakoto pripravili. V letih obilja so namreč pridelke shranjevali za leta pomanjkanja (1 Mz 41,53–57). Jakobovi sinovi so bili prisiljeni oditi v Egipt, ker so vedeli, da je tam dovolj hrane. Srečali so se s svojim bratom Jožefom, vendar ga niso spoznali. Ko je Jožef videl, da ga ne poznajo, jih je preizkušal (1 Mz 42,6–23). Končno se jim je dal spoznati in jih skupaj z očetom Jakobom, ki ga je pred tem Bog preimenoval v Izraela, povabil, naj se preselijo v Egipt (1 Mz 45,1–28). Od tod tudi izvira dvojno poimenovanje Judov ali Izraelcev.

Iz dvanajstih Izraelovih sinov je nastalo dvanajst rodov. Izraelovi rodovi so v Egiptu prebivali 430 let, ker pa so se zelo namnožili, so se jih začeli Egipčani bati (2 Mz 1,5–9).

Pod Mojzesovim vodstvom Izraelci odidejo iz Egipta v obljubljeno deželo

V tistem času je faraon izdal odlok, da morajo vsakega dojenčka moškega spola vreči v reko Nil (2 Mz 1,22). Neka žena, ki je rodila dečka, ga je dala v košaro, zamazano s smolo in jo položila v reko Nil. Na drugi strani reke jo je našla sama faraonova hči, kateri se je otrok zasmilil, zato ga je vzela iz reke. Imenovala ga je Mojzes, kar pomeni: »Iz vode sem ga potegnila« (2 Mz 2,10).

Mojzesa je kasneje Bog poklical, da bi izpeljal izraelsko ljudstvo iz egiptovske sužnosti. Potem, ko se mu je prikazal v gorečem grmu (2 Mz 3,1–22), mu je naročil naj gre pred faraona in zahteva od njega naj ljudstvo izpusti.

Kakor vsaka resna stvar v življenju, tudi svoboda izraelskega ljudstva ni bila sama po sebi umevna. Faraon v začetku ni hotel niti slišati o tej Mojzesovi zahtevi. Bog je poslal nad Egipčane znamenitih deset nadlog, izmed katerih je bila zadnja najhujša: smrt egiptovskih prvorojencev. Bog je Mojzesu naročil naj Izraelci vratne podboje namažejo z jagnjetovo krvjo, da bo angel smrti šel mimo njih (2 Mz 12,12–13).

Po deseti nadlogi je faraon končno odpustil Izraelce. Šli so proti Rdečemu morju, medtem si je faraon premislil in poslal za njimi vojsko. Bog je čudežno posegel in razdelil Rdeče morje na dvoje, tako da so Izraelci lahko hodili po suhem, sredi morja (2 Mz 14,21–22). Ko so prišli na drugo stran, se je morje zopet vrnilo v prvoten položaj. Egipčani, ki so šli za Izraelci, so tako utonili. Končno so bili Izraelci rešeni egiptovske sužnosti.

Judovska velika noč je spomin na osvoboditev izpod Egpičanov

Ob tem je potrebno povedati, da Izraelci ob spominjanju na ta dogodek, ne praznujejo samo lastno osvoboditev izpod Egipčanov, ampak hkrati objokujejo Egipčane, ki so utonili v Rdečem morju. Ta gesta je lahko za zgled vsem, ki praznujemo razne osvoboditve izpod različnih okupatorjev. Ker ima vsak človek dostojanstvo, se lahko zgledujemo po Izraelcih, ki so tudi svoje sovražnike obravnavali kot ljudi, ki pa so zaradi spleta okoliščin izgubili svoja življenja.

V spomin na ta dogodek obhajajo Judje svoj največji praznik, veliko noč. Temu prazniku rečejo tudi pasha (pesah), kar pomeni prehod iz sužnosti v svobodo. Praznik praznujejo v krogu družine, kjer obredno jedo jagnje z grenkimi zelišči. Otroci pa sprašujejo očeta, kaj pomeni velikonočni praznik.

Izraelci so na poti v obljubljeno deželo večkrat odpadli od Boga

Pot Izraelcev v svobodo ni bila premočrtna, saj so na poti večkrat zapustili Boga in se prepustili grešnemu življenju. To se je najbolj pokazalo, ko so v svoji neučakanosti, medtem ko so čakali na Mojzesa, da se vrne z gore Sinaj, želeli imeti Boga po lastnih merilih. Pod njihovim pritiskom je Mojzesov brat Aron vlil zlato tele, ki so ga Izraelci častili namesto Boga (2 Mz 32). Kazen za takšen odpad je bilo štiridesetletno potovanje v puščavi. Šele, ko je ena generacija, z Mojzesom na čelu umrla, je lahko v obljubljeno Kanaansko deželo, vstopila naslednja generacija.

Temelj judovstva je Postava ali Tora

Temelj judovstva je t.i. Postava ali Tora, ki jo je Mojzes, na poti skozi puščavo, prejel na gori Sinaj v obliki desetih zapovedi. Podrobno razlago postave lahko najdemo v tretji in peti Mojzesovi knjigi. Kasneje so Judje postavo hranili v t.i. skrinji zaveze. Ko so za časa kralja Salomona (9. st. pr. Kr.) zgradili jeruzalemski tempelj, so jo tja tudi shranili. Pred njo so postavili sedmeroramni svečnik, ki je tudi simbol judovstva. Svečnik ponazarja sedem dni stvarjenja, kar je opisano na začetku svetega pisma.

Judovstvo je religija pričakovanja. Pričakujejo odrešenika, ki naj bi jih dokončno rešil vsakršne ujetosti in sužnosti. Če je bil Mojzes tisti, ki jih je rešil fizične sužnosti, naj bi jih pravi odrešenik odrešil sužnosti v vseh človeških dimenzijah.

Izraelci so bili večkrat okupirani od različnih zavojevalcev

O odrešeniku še posebej govorijo preroki, kar je zapisano v preroških knjigah. Preroki in modrostna literatura so Izraelce želeli pripravljati na prihod odrešenika, hkrati so jih tudi opozarjali, naj ne bodo preveč zaverovani sami vase, češ, da so izvoljeno Božje ljudstvo. Zaradi neposlušnosti Bogu in prerokom, so Izraelci doživeli hudo preizkušnjo, ko so Babilonci porušili jeruzalemski tempelj in jih odvedli v babilonsko sužnost (587 pr. Kr.).

Za časa perzijskega kralja Kira (539 pr. Kr.) so bili zopet svobodni in obnovili porušen tempelj. Po nekaj stoletjih so jih najprej okupirali Grki, v 1. stoletju pr. Kr. so jih okupirali Rimljani. V času rimske okupacije je bil rojen Jezus Kristus, ki ga Judje niso sprejeli za svojega odrešenika. Odnos do Jezusa Kristusa je razlog za prelom med judovstvom in na novo porajajočim krščanstvom. Judje so ga obsodili krivoverstva in ga s tem tudi razglasili za lažnega preroka. S pomočjo rimske oblasti so ga obsodili na smrt s križanjem, kristjani so ga sprejeli v bistvo svojega verovanja: Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek, ki je odrešil človeštvo.

Poleg holokavsta je eden najbolj žalostnih dogodkov v izraelski zgodovini porušenje jeruzalemskega templja leta 70. po. Kr. Ob obleganju Jeruzalema so namreč Rimljani popolnoma opustošili mesto in porušili tempelj. Od takrat so Judje brez osrednjega svetišča. Od templja je obstal samo en zid, ki se imenuje zid objokovanja. Na mestu, kjer je stal tempelj je zdaj postavljena mošeja, kar za Izraelce pomeni še dodaten udarec.

Odkar ni več templja se Judje zbirajo predvsem v sinagogah, ki so njihova osrednja svetišča. V njih predvsem molijo ter berejo in razlagajo Toro.

Judovski glavni prazniki

V zvezi z judovskim verovanjem obstajajo tudi prazniki. Poleg velike noči (pasha), ki smo jo že omenili omenimo še praznik tednov in šotorski praznik, spravni dan in tedensko sobotno praznovanje.

Praznik tednov ali binkošti praznujejo petdeset dni po drugi pashalni večerji, v spomin na čas, ko je bila Judom izročena Tora ali Postava. To naj bi se zgodilo sedem tednov po izhodu iz Egipta. V mnogih judovskih skupnostih je navada, da se na ta dan prebere 613 zapovedi, ki so izšle iz Tore in pomenijo razširitev desetih zapovedi. Vse te zapovedi so Judje dolžni spoštovati.

Šotorski praznik je spomin na čas, ko so Izraelci bivali v šotorih in so bili povsem odvisni od Božje oskrbe. To je bilo v času, ko so odšli iz Egipta in so potovali v obljubljeno deželo.

Spravni dan – Jom Kipur praznujejo deseti dan po judovskem novem letu. Judje imajo namreč svoj koledar, leta štejejo po stvarjenju. Judovsko koledarsko štetje je dokaj zapleteno in temelji na lunarnem sistemu. Po judovsko naj bi bili zdaj približno 5.700 let po stvarjenju. Na spravni dan se vsi odrasli Judje postijo in preživijo dan v sinagogi, da bi prejeli odpuščanje za svoje grehe. Bog odpusti grehe samo zoper njega, zoper bližnjega pa grehi ostajajo, zato si mora vsak izprositi odpuščanje pri tistemu, zoper katerega je grešil.

Na koncu omenimo še judovski najsvetejši dan v tednu, soboto ali šabat. Sobota je sedmi dan v tednu, ki je dan počitka in razmišljanja, ki traja od petkovega do sobotnega sončnega zahoda. Šabat pomeni popolno vzdržnost od vsakršnega dela. Prepovedano je celo prižiganje ognja in potovanje. Tedenski judovski praznik simbolizira dan Gospodovega počitka, ki je svet ustvarjal šest dni, sedmi dan pa je počival. (1 Mz 1–24a).