Slovenija potrebuje alternativo

Avtor: Milan Hrovat
Ta zapis nastaja že dobra dva tedna od zborovanju 10. oktobra v Ljubljani. »So bili cilji doseženi? Kaj so bili ključni cilji? Kako naprej? Kako je slovenski politični prostor sploh sprejel proteste? Jih je razumel?« Ta in še druga vprašanja so vprašanja, ki se jih je potrebno zastaviti. Kot nepomembno in podcenjujoče do celotnega dogodka se nam zdijo poskusi nekaterih levih medijev, da se prikaže protest kot slabo obiskan, kot namerno postavljen na Prešernov trg, kot protest, ki so ga napolnili udeleženci iz periferije Slovenije, kot protest, kjer so prevladovali starejši udeleženci in podobno.
Ključna ugotovitev je po mojem mnenju ta, da je bilo zborovanje, ki je imelo značaj protesta z dobro pripravljenimi zahtevami zelo potrebno. Da je bilo organizirano na pravem mestu, pod Prešernovim spomenikom in ob frančiškanski cerkvi; ob pravem času in s pravimi organizatorji.
Protest je uspel. Ljudje so prišli. Najprej so do zadnjih kotičkov napolnili frančiškansko cerkev. Potrjuje se, da so »frančiškani pri Tromostovju« ponovno postali osrednji duhovno-skupnostni prostor, krščansko središče Ljubljane, ki s Frančiškovo karizmo odprtosti sprejema, bodri in navdihuje vse, ki želijo živeti angažirano, družbeno odgovorno krščanstvo. Župnik Pavle Jakob je odličen naslednik frančiškanskih bratov Tominec. V dr. Ediju Kovaču in dr. Christianu Gostečniku in drugih ima dobre sodelavce.
Domoljubno intonirano protestno zborovanje se je povsem zlilo z veduto Prešernovega spomenika. Pesnik in igralec Anton Kuntner je ognjevito bodril prisotne z njemu lastno osebno izpovedno prepričljivostjo.
V tem kratkem zapisu nas ne zanimajo medijske ocene, ki so v prevladujočih medijih, od nacionalne TV do osrednjih dnevnih časopisov pristransko ocenjevali sam dogodek. Glavna tema je bilo število udeležencev. In glavna tema je bila, da je »Janša zasenčil Kanglerja in Podobnika«. In da so kot govorniki nastopali sami stari politični obrazi.
Zelo redko so bile sploh omenjene ključne zahteve zborovanja. In te so povezane s Slovenijo, njenim vodenjem, delovanjem njenih ključnih podsistemov; z občutkom, da nismo vsi enaki pred zakonom. Da smo zaskrbljeni za prihodnost Slovenije. Sploh se je spregledalo, da je bilo zborovanje in ključne zahteve zgrajeno afirmativno, zavzemanje za, in ne proti. Ta pristop je pravi, ker poleg kritike prinaša rešitve. Ocenjujem tudi, da je bilo zelo dobro, da so bile med temami zahtev tudi okoljske teme, kot je zavzemanje za kvalitetno pitno vodo Ljubljane in slovenske Istre in Obale.
Leve medije so seveda zanimali, kdo so organizatorji. SLS, SDS in Franc Kangler so bili dobra »trojka«. Z zaupanjem, ki so ga ustvarili in s slovenskimi zastavami, strankarskih skoraj ni bilo, so omogočili dobro vzdušje in kolegialno razpoloženje med udeleženci.
Presenetila je Slovenska ljudska stranka. Tudi njena podpredsednica Suzana Lara Krause kot odlična voditeljica. In seveda Marjan Podobnik, glavni motor priprav in dogajanja. V Primožu Jelševarju, direktorju Inštituta Antona Korošca je imel odličnega sodelavca. SLS se vzpostavlja kot dinamična in odprta programsko-politična platforma, ki daje prostor vsem, ki so glas čuteče, ljudske sredine v slovenski družbi. Ljudi, trdno zakoreninjeni v slovenstvu, poštenem delu, močnih družinah, zdravem podjetništvu, prodorni kulturi in mednarodno prepoznavnem intelektualnem snovanju. SLS naj vztraja v tej drži »mostov« med urbanim in podeželskim, med spoštovanjem zgodovine in drzno inovativnostjo, med zvestim slovenstvom in svobodomiselnim evropejstvom, predvsem pa med mladimi in starejšimi. Vsega tega potrebuje slovenska družba. In SLS to ima. Naj odrine na globoko. Usodnih dilem, pred katerimi stoji slovenska država, pred katerimi stoji razdeljena slovenska družba naj se loteva poglobljeno. In prinaša vizijo in tudi strategijo in tudi povsem konkretne rešitve, kako in kam naprej.
Presenetil je Franc Kangler. Dogodek je bil njegova velika moralna zmaga. Medijsko-politični umor, ki se mu je zgodil v zadnjih letih po tistem, ko so ga odnesle inscenirane mariborske vstaje, ni uspel. Franc Kangler je preživel. In postaja svojevrstna politična avtoriteta, ki dokazuje, da se je potrebno boriti, vztrajati in znati oblikovati zavezništva.
Tudi zato se je dobro obneslo odprto sodelovanje njegove Nove ljudske stranke s SLS. Ocenjujem, da je potreben dober razmislek, kako to sodelovanje v prihodnje okrepiti oziroma še bolj formalizirati.
Presenetila je SDS. Zato, ker je delovala enakopravno in partnersko do drugih soorganizatorjev protesta. Tudi zato, ker je ponovno pokazala svojo mobilizacijsko in organizacijsko moč. In predvsem, ker se ustvarja prava klima za sodelovanje različnih političnih, civilno-družbenih in drugih združenj, ki so osnova za preboj na naslednjih volitvah.
In seveda, Janez Janša je s svojim jasnim nastopom potrdil svojo prodornost in dobro politično kondicijo.
Kako naprej ?
Se odzivati samo na aktualne zgodbe, povezane s Sovo. Z delovanjem Ustavnega sodišča? Z delnim onemogočanjem delovanja preiskovalne komisije v zadevi Kangler? Ali se odzivati na megleno in neaktivno zunanjo politiko?
Tudi to. Toda ob tem ohraniti zbranost za potreben nov politični, programsko-razvojni in širši družbeni razmislek, kakšno Slovenijo potrebujemo.
Vladajoči, obremenjeni z navidezno »manjšinsko« vlado teh razmislekov niso sposobni. Tu se odpira priložnost in naloga za odgovorno politično alternativo v Sloveniji.
Zborovanja, politični protesti, ki bodo prinašali prave odgovore o teh vprašanjih bodo še potrebni. S ciljem, da se razprave o prihodnosti Slovenije prenesejo v slovenski parlament, v katerem bodo po naslednjih volitvah odgovornost za vodenje Slovenije odgovorno prevzeli akterji politične alternative, ki bodo s političnimi zavezniki oblikovali novo večino.
ma kakvi alternativo RAZPUSTIT treba vlado pa parlament pa ukinit vse davčne RAZEN glavne torej 1 davčna za vse siromakom pomagat da preživijo ITD