Sveti ali mrtvi?

Avtor: Amadej Jazbec

Statistične raziskave kažejo, da se v teku leta največ avtomobilov proda okrog 1. novembra. Verjetno je to najbolj zanimiv prodajni podatek, saj je drugače splošno znano, da se za 1. november proda enormna količina sveč rož, ikeban in vsega podobnega, kar sodi zraven. Poleg avtomobilov se zelo dobro prodajajo predvsem nova oblačila in novi čevlji. Zakaj?

Ljudje smo iz leta v leto vse bolj potisnjeni v krog lastnega individualizma in v krog lastne družine. Največji t.i. izhod ljudstva se zgodi ravno za 1. november, ko množino obiskujemo pokopališča. Ker obisk sovpada s prisotnostjo mase ljudi, je ta dan največja priložnost, da pokažemo svojo zunanjost. Ljudje se praviloma najraje identificiramo ravno z avtomobili in oblačili. Skratka, gre nam za to, da se pokažemo pred drugimi v najlepši možni luči. Ne zavedamo se, da naši prestižni avtomobili in prestižna oblačila prej zakrivajo naša zatemnjena srca, kakor da bi bila čista sorazmerno z našo zunanjostjo.

Druge države praznujejo praznik vseh svetih

Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kakšno zvezo ima 1. november z zgoraj zapisanim? Težava je v tem, da v Sloveniji niti sami ne vemo, kako bi poimenovali praznik, ki ga obhajamo 1. novembra. Ali je to praznik vseh svetih ali pa dan spomina na mrtve?

Dejstvo je, da če se bomo ozrli samo preko naših državnih meja, bomo ugotovili, da povsod praznujejo praznik vseh svetih. Pri nas smo samo nekoliko preoblikovali ime praznika »dan mrtvih« iz prejšnjega režima, v »dan spomina na mrtve«. Praktično je vsebina pri obeh poimenovanjih ista. V obeh primerih so v ospredju mrtvi.

V praksi se to kaže tako, da so mrtvi v resnici za nas mrtvi, saj z obiskom pokopališča v resnici ne izkažemo časti našim pokojnim, ampak z razkazovanjem samega sebe, častimo v resnici le sami sebe. Če bi imeli vsaj malo spoštovanja do naših pokojnih, potem se ne bi dogajale absurdne stvari, kot je npr. kraja ikeban s sosednjega groba.

Praznik vseh svetih praznujemo približno 1200 let

Ko obravnavamo določeno stvar, v tem primeru, 1. november, se je potrebno vedno vrniti na začetek. Izvorno je ime praznika, ki ga praznujemo za 1. november, vsi sveti. Ta praznik je Cerkev uvedla okrog leta 800. Bistveni razlog za to, je bilo povečano število svetnikov, ki jih je Cerkev častila skozi vse leto. Vsak dan ima namreč god kakšen svetnik, za katerega je Cerkev prepoznala, da je za časa življenja bil v tako močnem odnosu z Bogom, da se ta odnos nadaljuje tudi v nebesih. Svetniki so namreč vsi, ki živijo v dokončnem cilju našega življenja, to je v nebeškem kraljestvu.

Svetniki niso samo tisti, ki jih je uradna Cerkev prepoznala za »vredne« nebeškega kraljestva, ampak so med njimi tudi tisti, ki so na zemlji živeli v ljubezni, po koncu zemeljskega življenja pa nadaljujejo življenje v ljubezni v nebeškem kraljestvu. Tam so združeni vsi ljudje, ki so kdaj koli živeli na zemlji, med temi so tudi naši sorodniki, prijatelji in znanci.

Mrtvih ljudi se je nemogoče spominjati

Zato 1. november v nobenem primeru ne more biti dan mrtvih ali dan spomina na mrtve, ker mrtvi sploh ne obstajajo. Kdor je mrtev se ga niti ne morem ali nočem spominjati. Biti mrtev, pomeni, biti mrtev v mojem življenju, biti izbrisan iz spomina. V kolikor pa se nekoga spominjam, potem ta ni več mrtev, ampak živi v mojem spominu.

Zato tudi tisti, ki ne verujejo v krščansko ali v kakšno drugo pojmovanje življenja po smrti, pravzaprav s počastitvijo pokojnega, pokažejo, da verujejo, da je vsaj na nek način živ. Ko pa govorimo o mrtvem človeku, lahko po drugi strani za mrtvega označimo nekoga, ki je sicer fizično živ, nima pa nobenega življenja v sebi.

Noč čarovnic kaže, da nam je bolj blizu smrt, kakor  življenje

Vzrok, da smo Slovenci preimenovali praznik vseh svetih v dan spomina na mrtve je najbrž ravno v tem, da s svojim načinom življenja prej kažemo na smrt, kakor na življenje. Nenazadnje nam to govori nenavadno hiter prevzem praznovanja noči čarovnic, ki ni bil nikoli sestavni del našega kulturnega izročila.

Noč čarovnic, ki se obhaja v noči iz 31. oktobra na 1. november, je namreč noč, kjer je najbolj zanikano življenje. V ospredju so okostnjaki in mrtvaške glave, ki simbolno kažejo na to, da smo se ljudje zahodnega sveta odpovedali veselju do življenja in smo namesto tega sprejeli pogrebni način življenja. Takšna miselnost je postala že način našega razmišljanja, saj se to ne dogaja samo okrog 1. novembra, saj lahko povsod, skozi vse leto, spremljamo simbole smrti. Npr. težko je že kupiti kakšno oblačilo, kjer ne bi bilo upodobljene smrtne glave.

Cerkev je pristala na pogrebni način obhajanja praznika vseh svetih

Zdi se, da je tudi Cerkev pristala na pogrebni značaj 1. novembra, saj se vsebina, ki naj bi jo predstavljal praznik vseh svetih, vse bolj umika pogrebnemu načinu obhajanja. V cerkvah se praviloma pojejo pogrebne pesmi, kar nima nič skupnega s praznikom vseh svetih. Si predstavljamo da bi npr. na praznik Kristusovega vstajenja peli pogrebno pesem »K tebi želim, moj Bog«.

K liturgičnemu obhajanju praznika vseh svetih sodijo pesmi, kjer se poveličuje vstajenje in večno življenje. Skratka, na ta dan, bi bilo potrebno še posebej poudariti hvaležnost in veselje, da nam Bog daje polnost življenja, že tukaj na zemlji, to življenje se bo po koncu zemeljskega življenja nadaljevalo v nebesih.

Poseben čas molitve za rajne je 2. november

Skozi ves dan praznika vseh svetih se na pokopališčih opravljajo molitve za rajne, kljub temu da slavimo tiste, ki so že v nebesih. Molitve in maše za rajne so predvidene za 2. november, ko obhajamo spomin vernih rajnih. Takrat je poseben čas, ko molimo za tiste, ki so sicer umrli, se pa še očiščujejo za popolno nebeško veselje. Če kdaj, potem bi morali obiskati pokopališče na ta dan, na ta dan še posebej moliti za rajne in za njih darovati mašne namene. S prižiganjem sveč zagotovo ne bomo nobenemu rajnemu pripomogli v nebesa. Če bi imeli naše rajne zares radi, potem bi jih počastili 2. novembra.

Kot izgovor, smo uporabili dejstvo, da je 1. november dela prost dan, 2. november pa ni, češ, da zato ljudje lažje pridejo v cerkev in na pokopališče. Če ima kdo čut za določen praznik, bo na ta praznik vzel dopust ali pa mu namenil vsaj kakšno prosto uro dneva.

Kot primer naj naveden pravoslavno praznovanje božiča. Pravoslavni kristjani namreč praznujejo božič 7. januarja. Kljub temu da so v Sloveniji registrirani kot druga največja verska skupnost, na ta dan nimajo prostega dne. Kljub temu pa božič praznujejo, saj si na ta dan v večini vzamejo dopust.

Opustošenje po 1. novembru je znamenje našega opustošenega življenja

Za konec je potrebno še omeniti opustošenje, čemur smo priče po prvem novembru. Po eni strani je lepo opazovati množico prižganih lučk na pokopališčih. Če pa obiščemo pokopališče nekaj dni po 1. novembru, potem lahko vidimo pravo opustošenje. Novembra namreč običajno še bolj zapiha veter ter s tem naredi opustošenje po pokopališču. Sveče, rože in drugi okrasni predmeti pokopališča več ne krasijo, ampak ga kazijo. Seveda pa to ljudi ne zanima, saj so prišli na dan, ko je na pokopališču največ ljudi, zato je potrebno na ta dan pokazati vse v najlepši luči. Kaj pa bo takrat, ko ne bo na pokopališču nikogar več, nas ne zanima, saj je to, vsaj po naše, stvar komunalnih delavcev, ki naj bi bili odgovorni za čistočo na pokopališču.

Dejansko na ta način ljudje, še posebej tisti, k se imamo za kristjane, pokažemo, da 1, november tudi za nas ni več praznik vseh svetih, ampak je to dan mrtvih. Ker je v nas umrl čut za odnos od narave, za odnos do osnove življenja, smo pravzaprav s tem umrli tudi mi. Da bi ob tem imeli še kakšen čut za sočloveka, se zdi, da to že meji na znanstveno fantastiko.