Hinduizem – človekov poizkus samoodrešenja
Avtor:Amadej Jazbec
Hinduizem[1] je največje politeistično verstvo, ki izhaja iz indijske podceline. Staro je približno 2000 let in se je skozi stoletja dolgo razvijalo, bolj točno razvija se še tudi v današnjih dneh. Razvoj se je pričel pred letom 1500 pr. Kr., ko so svetlopolti Arijci s severa prodrli v Indijo. S seboj so prinesli svoje svete spise, imenovane tudi vede (sveto znanje) in tako položili temelje hinduizma. Drugi pomembni spisi so upanišade, ki v glavnem razlagajo filozofski pomen hinduizma, medtem ko vede poudarjajo predvsem mitologijo in obrede.
Hinduizem predpostavlja, da mu pripadajo Indijci
Beseda hinduizem izhaja in korena hindu, kar pomeni Indijec. Za Indijce se zdi nenavadno, da bi lahko bil hindujec kdo, ki ni Indijec. Zato tudi težko sprejemajo dejstvo, da so se v zadnjih desetletjih na zahodu pojavile sekte, ki izhajajo iz hinduizma. Nekaj sekt je tudi v Sloveniji, med katerimi je najbolj znano gibanje Hare Krišna.
Ker je hinduizem politeistično verstvo, pomeni, da je v njegovi naravi verovanje v več bogov. Po izročilu naj bi obstajalo celo 330 milijonov bogov. Seveda je nemogoče, pa bi poznali vse, zato častijo le najpomembnejše. Med najpomembnejšimi bogovi sta Višnu in Šiva. Višnu se je že tudi večkrat utelesil. Med najbolj znanimi utelešenji je utelešenje kot Krišna.
Najvišje božanstvo je neosebni Brahman, ki ustvarja iz samega sebe
Bistvo hinduizma je v obstoju neosebnega božanstva, ki se imenuje Brahman. Brahman je tudi stvarnik, vendar ne ustvarja iz nič, kakor krščanski Bog, ampak iz samega sebe. V vsako novo bitje se naseli Atman, ki je del Brahmana, ki se je odluščil od Brahmana in se naselil v določenem bitju.
Atman je tako duša, ki prevzame določeno pojavno obliko. Lahko si privzame človeško telo, lahko se naseli v živali, lahko je tudi bistvo rastline, kamna ali kakšnega drugega predmeta. V indijskem verovanju ima vse, kar biva dušo, kar pomeni, da gre za veliko spoštovanje do vsega ustvarjenega.
Reinkarnacija ali nujno zlo ponovnih rojstev
V primerjavi z drugimi, predvsem monoteističnimi verstvi, hinduizem ne pozna hierarhije, ampak vse temelji na vnaprej določenih vlogah, ki jih je človek deležen, glede na prejšnja življenja. S tem smo prišli do osrednjega pojma, ki ga pozna hinduizem, ki je v reinkarnaciji ali v nizu ponovnih rojstev.
Za razliko od zahodnih prirejenih politeističnih izvedb vzhodnih verstev, ki obravnavajo reinkarnacijo kot nekaj dobrega, je v hinduizmu reinkarnacija kazen za človeka. Ponavljanje rojstev se imenuje samsara. Končni cilj človeka je namreč osvoboditi se ponovnih utelešenj in s tem tudi ponovnih rojstev. Človek lahko to doseže, ko v določenem načinu bivanja doseže popolno moralno neoporečnost. Po zemeljski smrti se Atman reši telesa in se dokončno združi z Brahmanom od katerega se je odluščil.
Ženska doseže pobožanstvenje, če se živa zažge s pokojnim možem
Poseben položaj v hinduizmu imajo ženske. Po eni strani je za človeka utelešenje kot ženska ena največjih kazni za grehe iz prejšnjega življenja, po drugi strani pa lahko ženska doseže izredno združenje z Brahmanom. To se lahko zgodi, če se v primeru smrti moža da z njim živa zažgati. V tem primeru ženska doseže pobožanstvenje. Na mestih, kjer so zažgali žensko, navadno potem postavijo svetišča v znamenje njenega pobožanstvenja.
Kastni sistem je eden od razpoznavnih pojmov hinduizma
Hinduizem ima razvit kastni sistem, ki razvršča ljudi bodisi v višjo bodisi v nižjo kasto, glede na njihovo moralno zasluženje v prejšnjem življenju. Iz tega je razvidno, da je v središču hinduizma človekova moralnost oz. nemoralnost. Za moralno neoporečnost se mora človek truditi sam, kar sporoča, da je hinduizem izrazito individualistična religija.
Iz moralnosti izhaja karma, ki deluje po načelu vzrok – posledica. Karma je tako usoda, ki je rezultat naših preteklih in sedanjih dejanj. Bolj, ko je bil človek v prejšnjem življenju moralno neoporečen, v višjem načinu bivanja se bo utelesil v prihodnjem življenju. Ali obratno: bolj, kot je bil nemoralnem, v nižjem načinu bivanja se bo utelesil.
Štiri vrste kast
Kot je bilo že rečeno, se lahko Atman naseli v različnih pojavnih oblikah, ne samo v človeku. V kolikor se bo utelesil kot človek, ima glede na kaste štiri različne možnosti, oz. še peto, če se bo utelesil zunaj kaste. To pa pomeni, da je bil človek v prejšnjem življenju hud grešnik in si je na ta način ustvaril slabo karmo za aktualno obliko bivanja.
Kasta je družbena skupina, ki je ločena od drugih zaradi čistosti oz. nečistosti. Človeka najbolj omadežuje dotik ali spolni odnos z osebo iz nižje kaste.
Najvišja kasta so brahmani, ki tvorijo kasto svečenikov in učenih. So voditelji in usmerjevalci vseh ustvarjenih bitij, njihova osebnost je neoskrunjena, ker naj bi se rodili iz ust boga Stvarnika – Brahma. Brahmane naslavljajo z najspoštljivejšimi imeni in v družbi uživajo številne pravice in mnoge prednosti.
Pod brahmani je kasta kšatrijev. Ti tvorijo kasto vladarjev in bojevnikov. Rodili naj bi se iz rok boga Stvarnika – Brahma. Kšatriji ne zlorabljajo svoje moči, temveč jo uporabljajo za zaščito nemočnih in slabotnih ter kaznovanje zlih.
Pod njimi je kasta Vaišijev. Ti tvorijo kasto poljedelcev in trgovcev, ki bi se morali izogibati grabežljivosti in pohlepu, čeprav so pogosto temu zelo podložni. Rodili naj bi se iz beder boga stvarnika – Brahma.
Najnižja kasta so šudre, ki tvorijo kasto služabnikov in delavcev; služili naj bi višjim trem kastam. Po hindujskem prepričanju je šudre šele potrebno naučiti poštenosti, pokončnosti in delavnosti. Rodili naj bi se iz stopal boga Stvarnika – Brahma.
Nedotakljivi ne spadajo v nobeno kasto
Najnižji so tisti, ki ne spadajo v nobeno izmed kast in se imenujejo nedotakljivi. Že samo ime pove, da naj bi nihče z njimi ne imel ničesar, saj so si človeka nevredno življenje zaslužili v prejšnjem nemoralnem življenju. Nedotakljivi so tisti, ki so prepuščeni ulicam, kjer so prepuščeni bedi in različnim boleznim, npr. gobavosti.
Glede na to, da v hinduizmu velja, da moraš zakon karme odživeti in odslužiti sam, je pomembno, da omenjenim nedotakljivim nihče ne pomaga. Če bi jim kdo pomagal v njihovi bedi, bi jim tako onemogočal, da bi si ustvarili boljšo karmo za naslednje življenje.
Mati Terezija, ki je več desetletij živela med ubogimi na ulicah Kalkute je tako imela veliko težav s kastnim sistemom, saj je po hindujskem prepričanju slabo vplivala na stanje prihodnjih življenj teh, ki bi morali kazen za grehe iz prejšnjega življenja odslužiti sami.
Za red v kastnem sistemu skrbi moralna policija
Znotraj kastnega sistem in samih kast velja stroga ureditev. Poroke so dovoljene samo znotraj posamezne kaste. Kdo se bo s kom poročil določajo starši. Za red na tem področju skrbi moralna policija, ki preganja vse, ki se ne držijo pravil na področju partnersko-spolnega življenja. Ljubezensko razmerje med ljudmi iz različnih kast je strogo prepovedano, za kar je zagrožena celo smrtna kazen.
Kasta določa celotno življenje svojega člana: njegov jedilni list, obrede očiščevanja, poroke, itd. Kasta posameznemu članu dejansko pušča zelo malo možnosti, da bi si sam oblikoval svoje življenje.
Človek sprejme obnašanje svoje kaste in se ga drži, obenem je zanj normalno, da se pripadniki drugih kast obnašajo različno. Višje kaste bo imel za bolj čiste od sebe, nižje za nečiste.
Krišna – božanski ljubimec
Kot rečeno, hindujci najbolj častijo boga Višnuja in Šivo. Krišna je utelešenje Višnuja, kar pomeni, da je Krišna Višnujev avatar. Krišnov oče je bil Vasudeva, mati pa Devaki iz plemena Jadavi. Mati je bila teta kralja Kamsa, ki je hotel pobiti vse njene otroke, vendar sta se Krišna in njegov starejši brat Balarama rešila. Ko je kralj to izvedel, je ukazal pomoriti vse dečke v svojem kraljestvu, vendar sta mu tudi tokrat ušla.
Krišna je v otroštvu storil veliko čudežev in pobijal demone. Imel je razvejano ljubezensko in spolno dejavnost z ženami kravjih pastirjev, ki jih je premamila njegova piščal.
Čez nekaj časa je kralj Kamsa končno odkril Krišna in ga znova skušal ubiti. Takrat se je Krišna odpovedal pastirskemu življenju in je uničil svojega pokvarjenega bratranca in ustanovil novo kraljestvo. Iz tega obdobja je nastalo veliko mitov: premagal je številne pokvarjene kralje, demone in imel 16.000 žena.
Boril se je na strani svojih prijateljev Pandavov, o čemer govori Mahabaratha. Po tej veliki vojni se je vrnil domov, kjer so se njegovi vodje začeli boriti med seboj, kadar so bili pijani. Zato je prepovedal alkohol, razen za praznovanje velikega festivala. Tudi tedaj so se poglavarji napili, sprožili spopad, ki se je končal v silnem prelivanju krvi. Pred Krišnovimi očmi je bil ubit tudi njegov najljubši sin. Zato je zapustil mesto in šel v gozd. Ko je razmišljal o vsem, kar se je zgodilo, ga je po nesreči zadel lovec, ki ga je zamenjal za jelena. Puščica ga je zadela na edino ranljivo mesto, tako da je umrl.
Šiva – erotični jogi
Šiva je drugo božanstvo, ki ga imajo njegovi častilci za najvišje izmed božanstev. Šiva ima dva obraza: velik asket in bog erotike, stvarnik in uničevalec, življenje in smrt. Posebej zanimivi so miti o Šivi in njegovih ženah, saj hkrati razodevajo načela celibata v hindujskem verovanju. Hindujci namreč celibata ne razumejo v smislu spolne zdržnosti, ampak v smislu, da bi se ohranilo seme. Zato se semena ne sme razsipati, temveč ga je treba hraniti, da bi povečalo magično moč imenovano šakti. Skrajno obliko te miselnosti najdemo v tantrizmu, kjer ljudje nočejo ejakulirati med spolnim odnosom. Šivina moč temelji na askezi, ki vključuje tudi zadrževanje semena.
Šiva se je sicer kastriral, toda odrezani penis se je pojavil kot linga. Ko je že zelo dolgo meditiral, ga je popadla neustavljiva želja po spolnih odnosih. Zato je posilil vse žene in dekleta drugih asketov, nato pa se je z njimi zabaval naslednjih dvanajst let dan in noč. Ker so ga modreci prekleli, je njegova linga (simbol penisa v upodobljen s kamnom) padla. Goreča linga je letela več kilometrov in pristala v telesu Sati (žensko božanstvo). Ko je izginila v njej, je po vsem svetu nastala tema.
Ženska božanstva najdemo vedno v družbi moških božanstev
V hinduizmu so prisotna tudi ženska božanstva, ki so v glavnem spremljevalke Višnuja, Krišne in Šive. Višnuja spremlja Laksmi, njegovega avatarja Krišno Radha, Šiva pa spremlja Devi, Šakti, Sati, Parvati, Uma, Gauri, Minaksi, Durga, Kali, Kandi in Bhairavi.
Joga predstavlja kompleksen filozofski sistem
V zvezi s hinduizmom je potrebno omeniti še jogo, tudi zato, ker je predvsem v zahodnem svetu napačno razumljena. Joga vsebuje številne moralne zapovedi in discipline. Je veliko več kot samo zbirka določenih telesnih vaj, ki lahko nam zahodnjakom čudežno pomagajo pri razreševanju naših zagat, ko se začnemo utapljati v moralnih zablodah, ki smo si jih sami ustvarili, ker smo zanemarili vrednote.
V nasprotju z običajnim in plehkim dojemanjem joge na Zahodu, ta predstavlja izjemno domišljen filozofski sistem, ki narekuje, vključuje ter zahteva popolnoma določen in razviden način življenja. Joga vključuje zelo stroge moralne zapovedi in točno določene discipline, od katerih predstavlja obvladovanje telesa samo eno od njih.
Moralne zapovedi joge se delijo na:
JAMA
ahimsa – nenasilje
satja – govori resnico
asteja – ne jemlji tistega, kar ne pripada tebi
brahmačarja – vzdržnost
aparigraha – odrekanje posvetnosti
NIJAMA
šauca – neomadeževanost
santosa – zadovoljstvo
tapas – strogost
svadhjaja – učenje
išvarapranidhana – premišljevanje o bogu
Nenadomestljiv del filozofskega sistema joge, ki vključuje dosledni način življenja na osnovi zapovedanih moralnih načel, vsebuje tudi obvezne discipline:
asana – obvladovanje telesa
pranajama – obvladovanje dihanja
pratjahara – obvladovanje čustev
dharana – zbranost
dhjana – premišljevanje
samadhi – tišina
Kandidati za jogije se morajo zaobljubiti, da se ne bodo ukvarjali s trgovino, da se ne bodo zaposlili, da ne bodo nosili nevarnega orožja, da ne bodo jezni, ko bodo zlorabljeni, da se ne bodo poročili.
Izpolnjevanje joge pomeni živeti neomadeževano sredi umazanije sveta. Usoda vsakega posameznika je odvisna od njegovih dejanj in od tega ali svoje delovanje usmerja v bližino boga ali pa se s svojimi dejanji oddaljuje od njega. Določenost človekovih dejanj je neizbežna in neizbrisljiv je izračun posameznikovih dejanj. Posameznik prejme že pred rojstvom tisto, kar je bilo izračunano.
Posamičnost in individualizem je v središču filozofije hinduizma
Zgoraj zapisano je zopet zakon karme, o čemer smo že govorili in, kar določa posameznika znotraj posamičnih utelešenj v nizu ponovnih rojstev. Zato lahko zaključimo, da je moralnost oz. nemoralnost bistvo človeka njegove sreče, oz. nesreče. Z razliko od krščanstva, kjer Bog prihaja v človekovo omejenost, se v hinduizmu človek trudi sam, da bi dosegel cilj, ki je ponovno združenje z najvišjim božanstvom, Brahmanom. To pa je tudi poizkus, da bi človek na podlagi lastnih moči in drugih sposobnosti dosegel samoodrešenje.
V nasprotju s krščanskim občestvom, je posamičnost in prepuščenost samemu sebi in lastni usodi vse, s čimer lahko človek razpolaga za časa življenja na zemlji. To pa ustreza majhnemu krogu posameznikov v indijski družbi, ki že stoletja izkoriščajo kastni sistem za lastno bogatenje na račun nižjih slojev, ki naj bi si po hindujski miselnosti, bili sami krivi za svoj trenutni položaj.
Viri:
Borštner, Ivan. 2006. Indijske religije. Ljubljana: Založba Karantanija.
Ocvirk, Drago. 1997. Hinduizem (skripta). Ljubljana: Teološka fakulteta.
Škafar Vinko (ur.). 1998. Verstva,
sekte in novodobska gibanja. Celje: Mohorjeva družba.
[1] Prispevek o hinduizmu je napisan v pomočjo naveden virov, ki so navedeni spodaj.
Powered by Contextual Related Posts
