Budizem – Filozofska tehnika osvoboditve
Avtor: Amadej Jazbec
Za budizem[1] lahko mirno trdimo, da to pravzaprav ni nobena religija niti verstvo, ker tukaj bog ne igra nobene vloge. Gre zgolj za načelno priznavanje boga, o katerem ne moremo nič povedati. Pravzaprav gre tu kvečjemu za t.i. negativno teologijo v smislu, da je (B)bog tako različen od človeka, da kar koli bi o njem rekli, ne bi rekli prav. Če o bogu ne moremo nič povedati, za nas nima nobenega pomena. Budizem si lahko najlažje predstavljamo, če o njem rečemo, da je skupek tehnik in sredstev za človekovo osvoboditev od notranjih ujetosti.
Budizem se je razvil iz hinduizma
Izhodišče budizma je v hinduizmu 6. stoletja pred Kristusom, v času, ko je starejši brahmanski hinduizem napravil prehod h klasičnemu hinduizmu. V brahmanskem hinduizmu je bilo v ospredju izpolnjevanje pravil, medtem ko so za klasičen hinduizem pomembna dejanja, ki jih stori posameznik. Ravno človekova dejanja so tista, ki človeka delajo izpolnjenega, oz. neizpolnjenega.
Začetnik budizma je princ Siddarta Gautama
Za začetnika budističnih moralnih temeljev velja princ Siddartha Gautama. Rojen je bil leta 560. pred Kristusom v Kapilvastu v severni Indiji, blizu nepalske meje. Živel je v velikem bogastvu, poročil se je in dobil sina. Kljub velikemu bogastvu mu gosposko življenje ni zadostovalo. Do 29. leta je prebival v palači, od koder je kljub očetovi prepovedi pobegnil in se odpeljal z vozom. Na poti se je prvič v življenju srečal s trpljenjem. Videl je starca, bolnika, že razpadajoče truplo in asketa.
Temeljno vprašanje budizma je: Kako se lahko človek reši trpljenja?
Gautama je dokončno zapustil očetovo hišo in potoval okrog v rumenem, žafranastem oblačilu. Srečanje s trpljenjem ga je pretreslo. Ugotovil je, da je vse, kar je živo, podvrženo trpljenju. Sedem let je premišljeval o tem, kako najti smisel v takšnem življenju. Njegovo osrednje vprašanje je bilo: Kako se lahko človek reši trpljenja?
Postil se je in stradal vse do meje smrti, toda na odločilno vprašanje, glede trpljenja, ni dobil nobenega odgovora. Prenehal se je postiti in sedel pod smokvo ter sklenil, da bo tam tako dolgo, dokler ne pride do razsvetljenja.
V videnju so ga napadle vojske hudobnega skušnjavca Mara z nevihto, dežjem, kosi skal in plamenečim gorečim orožjem. Mara mu je ponudil bogastva sveta, če opusti svoj sklep. Gautama je še naprej mirno sedel in klical zemljo pod sabo za pričo svoje stanovitnosti. Ker je Mara videl, da mu ne more do živega, je skupaj s svojo vojsko pobegnil.
Človek se lahko reši trpljenja s pomočjo vadbe osmerih kreposti
49. dan je Siddarta Gautama prejel spoznanje. Prepričan je bil, da je rešen iz krogotoka smrt – vnovično rojstvo (samsara), prav tako tudi čutnih strasti in poželjivosti. Od tedaj je bil Buda, kar pomeni, razsvetljeni.
Zatem je skupaj s petimi asketi ustanovil meniško skupnost. Za menihe je imel svojo prvo pridigo o smislu življenja. Buda primerja življenje plamenu, ki kar naprej gori, ker ga znova in znova razpihujejo tri najpomembnejše napake: poželenje, sovraštvo in zaslepljenost. Njegov odgovor na trpljenje so štiri »plemenite resnice«:
- trpljenje obstaja;
- trpljenje se pojavi zaradi navezanosti na predmete hrepenenja;
- trpljenje izgine, ko izgine navezanost na predmete hrepenenja;
- osvoboditev od trpljenja je mogoča z vadbo poti osmerih kreposti.
Pot osmerih kreposti je četrta »plemenita resnica«, ki je sestavljena iz prave vere, pravega mišljenja, pravega govorjenja, pravega ravnanja, pravega načina življenja, pravega umiranja, pravega premišljevanja in prave potopitve vase (meditacija).
Buda se glede božje vloge ni izjasnil
Na vprašanje o bogu se Buda ni izjasnil, saj je rekel, da ne more o njem ničesar povedati. Bistveno zanj je rešitev iz trpljenja. To pa je tudi točka, na kateri se lahko vprašamo ali je budizem sploh verstvo ali pa je samo filozofska smer? Če ne moremo o bogu ničesar povedati, pomeni, da bog za nas ne more tudi ničesar storiti, oz. nima na naše življenje nobenega vpliva. V ospredju je tako človek, posameznik, ki je prepuščen samemu sebi, predvsem pa je odvisen od lastne iznajdljivosti.
Budizem ne pozna kastnega sistema
Budizem ne pozna nobene večne substance, tudi ne večne snovi, ne neumrljive individualne duše, nobenega boga, ki bi svet ustvaril in ga ohranjal. Vesolje vodi zakon karme, moralnega povračilnega prava, ki vsako dobro ali slabo dejanje takoj v novem življenju nagradi ali kaznuje. Povračilno pravo je podobno, kakor ga pozna hinduizem, razlika je v tem, da budizem ne pozna kastnega sistema, kar pomeni, da se glede na dobro ali slabo v tem življenju, človek rodi v višji ali nižji kasti.
Buda je osvobojen kroga reinkarnacije dosegel nirvano
Buda je umrl star 80 let in je šel v nirvano. To pomeni, da je dosegel osvoboditev iz kroga reinkarnacije, s tem pa tudi osvoboditev od trpljenja. Ko je umrl, so ga začeli imenovati Tathagata, kar pomeni, »tako je odšel«. To opisuje stanje nirvane po smrti, ko se človek ne more ponovno roditi in zanj ni obstajanja niti neobstajanja.
Kmalu po njegovi smrti so se v njegovem nauku izoblikovale različne smeri. Že v času budovega življenja so se med njegovimi pristaši pojavljale težnje po razcepu, vendar zaradi Budove izjemno privlačne osebnosti do tega razkola ni prišlo. Po dobrih sto letih pa prišlo do razcepa na 18 verskih ločin in vsaka od njih je zase trdila, da je prava. Danes so najbolj razširjene tri skupine: hinajana ali theravada budizem, mahajana budizem in hindujsko-tantrični budizem ali lamaizem.
Hinajana budizem
Hinajana budizem se imenuje tudi budizem malega voza. Njegovo izhodišče je sovražen odnos do sveta. Za telo pravijo, da je nekaj slabega, zato je po njihovem tudi Budovo fizično telo samo skupek materiala, njegova duša pa predstavlja zakon in postavo.
Za njih so vse stvari samo bežne, pravzaprav je tudi življenje samo privid. Bitje kot tako v resnici ne obstaja, obstajajo samo čustva in mišljenje. Vsega kar se zavedamo so samo naša čustva in navezanosti. Cilj človeka je doseg nirvane, konec njegovega življenja, kar nas osvobodi vseh navezanosti.
V hinajana budizmu se ne sprašujejo, kaj se bo zgodilo po nirvani, kakor se sprašujejo v drugih verstvih, kjer je eno izmed osrednjih vprašanj, kaj bo z nami po smrti? Ideal je doseganje stopnje arhata, kar pomeni, biti svetnik, ki je dosegel najvišjo stopnjo nenavezanosti. Arhat lahko dosežemo s premišljevanjem štirih budovih resnic. To pa lahko dosežemo s pomočjo lastnih duhovnih in telesnih moči.
Hinajana budisti poskušajo doseči cilj v osamljenosti meniških celic, popolnoma ločeni od običajnega človeškega življenja. Družinsko življenje in druženje z ljudmi je strogo prepovedano. Po njihovem bi se moral modrec izogibati zakonskega življenja, kakor se izogibamo posodi žarečega oglja.
Mahajana budizem
Mahajana budizem je druga velika skupina, ki se imenuje tudi budizem velikega voza ali velike resničnosti. Uči, da cilja ne moremo doseči s premišljevanjem o svetu in ljubezni ter njegovih posledicah in učinkih. V nasprotju s hinajana budizmom, ne spodbuja samostanskega življenja, saj ves svet ne more postati samostan. Kljub temu da naše duše bivajo sredi trušča kričavega, vsiljivega in vulgarnega sveta, lahko vzdržujemo duhovnost tudi zunaj samostanskih zidov.
Ideal mahajana budizma je doseganje stopnje bodisatve – bitja popolnega védenja, ki ga potencialno nosi v sebi vsak človek in ne samo redki posamezniki. Njegova težnja je svetloba in razsvetljenje, ki ne pogojuje zapuščanja tega sveta in ne zahteva, da se odrečemo vsem razpoloženjem človeštva. Mahajana budizem usmerja v medsebojno ljubezen in pomaga reševati vsako bitje, kateremu poskuša pomagati najti nirvano kot edino resničnost, ki predstavlja samo praznino naših čustev. Temeljne naravne stvari ne moremo poimenovati ali pojasniti. Ne moremo je na ustrezen način izraziti v kakršni koli obliki naše govorice.
Lamaizem – tantrični budizen
V tretjo skupino spada hindujsko–tantrični budizem, ki prevladuje v Tibetu, Ladakhu in drugih območjih severne Indije. Lamaizem je dejansko pisan konglomerat sestavljen iz bhaktijskega hinduizma in tantrizma. Lamaizem vrvi od številnih simbolov tehnik gledanja in razlaganja, uporabljanja in pretvarjanja različnih človekovih sposobnosti in vzdržljivosti v njihovih pogojih bivanja.
Začetnik tibetanskega lamaizma je znameniti guru Padma Sambhava, ki je prišel v 8. stoletju v Tibet iz Indije in je v nastajajoči lamaizem vključil mahajana budizem, tantrizem in nekatera tibetanska božanstva, vendar mu ni uspelo odstraniti številnih vplivov šamanizna, animizma in vere bon.
O tantrizmu krožijo na Zahodu številne popolnoma zgrešene predstave, ki so posledica intenzivnega zahodnjaškega seksizma in iskanja tehnik spolnosti, ki omogočajo »božanske užitke«. Tantrizem je nastal v okviru bhaktizma, ki si je med drugim zastavil mnoga temeljna vprašanja o spolnosti.
Eno od vprašanj, s katerimi so se ukvarjali, je bilo, zakaj ima ženska pri spolnosti takšno premoč nad moškim. Vzroke so iskali s pomočjo različnih spolnih praks, pri čemer so upoštevali vsa dognanja bogate indijske literarne tradicije. Brez čistunstva so obravnavali različne tehnike spolnosti, kot je na primer Vatsjajanova Kamasutra.
Tako so prišli do ugotovitev, ki jih lahko poenostavimo z besedami, da ženska poseduje božansko moč – kozmično potenco, ki zagotavlja nadaljevanje vrste, zato se moški, ki se prepusti čustvom in zanemari duhovnost, ne more zoperstaviti tej kozmični potenci.
Vedenja, do katerih so prišli v tantrizmu, so bila izjemen pripomoček za premagovanje vseh silnih težav, ki se pojavljajo zaradi pomanjkanja kisika na tibetanskih višinah, okoli 6000 metrov visoko. Obstoječi življenjski pogoji so zagotovo narekovali, da lahko ima Tibetanka več mož. Družina se lahko razbremeni tako, da pošilja sinove v lamaistične samostane, kjer živijo v strogem celibatu ter zagotavljajo upočasnjeno rast prebivalstva.
Lamaistični samostani niso kraji, kjer vse prekipeva od duhovnosti, kjer poučujejo čudežne tehnike, ki razrešijo vse naše težave. To so mesta, kjer se otroci naučijo pisanja in branja, kjer kot lame preživijo nekaj let v azilu, da razbremenijo svoje družine, ter se nato, vsaj večina od njih vrnejo v svoje vasi, kjer se poročijo in nadaljujejo vsakodnevno mukotrpno življenje.
Budizma ne zanima, kaj se zgodi s človekom po smrti
Iz zapisanega je razvidno, da je za budizem bistveno, da človek doseže zadovoljstvo in srečo v zemeljskem načinu bivanja. Kaj bo po njegovi smrti ga ne zanima, saj o tem nimamo nobenega spoznanja. Bistveno za človeka je, da se osvobodi vseh navezanosti, pri čemer ni pomembno, če ta osvoboditev vključuje celo hipotetično vrnitev v absolutni nič.
Vera v posmrtno življenje budizma ne zanima, zanima ga samo obstoj trpljenja in osvoboditev od njega. To je tudi potrditev, da je budizem pravzaprav ateizem, ki ga poznajo različne ideologije. Tudi komunizma npr. ne zanima posmrtno življenje, ampak ga zanima vzpostavitev idealne družbe na podlagi enake miselnosti ljudi, ki sestavljajo družbo.
Človek je preslaboten, da bi lahko urejal življenje po lastnih zamislih
Zgodovina nas uči, da je povsod tam, kjer je človek vzel stvari v svoje roke in jih začel urejati po lastnih zamislih in občutkih, človek na koncu tragično končal. Kjer človek ureja vse sam, brez povezanosti z drugimi ljudmi in brez povezanosti z Bogom, bo sicer morda navidezno določen čas doživljal uspehe. Vendar se bo na koncu vedno iztrošil, ker je naravna zakonitost takšna, da nobena stvar ne more črpati energije sama iz sebe, ampak jo dobiva od drugod.
Tako tudi človek, ki je v prvi vrsti ustvarjen za to da ljubi in ne zato, da se dobro počuti, ne more ljubiti iz samega sebe, ampak ljubi vedno iz (D)drugega. Ta »Drugi« je naš Stvarnik, ki ni neko nedorečeno oddaljeno bitje, ampak konkretna oseba, ki je celo naš Oče. Če pa imamo Očeta, potem se razodene tudi naša sinovska (hčerinska) identiteta. Kdor pa je sin (hči), je vedno v varnih rokah ljubečega Očeta
Viri:
Borštner, Ivan. 2006. Indijske religije. Ljubljana: Založba Karantanija.
Carrière, Jean–Claude. 1997. Moč budizma. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Škafar Vinko (ur.). 1998. Verstva, sekte in novodobska gibanja. Celje: Mohorjeva družba.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Budizem
[1] Prispevek o budizmu je napisan v pomočjo naveden virov, ki so navedeni spodaj.
Powered by Contextual Related Posts
