Avtorica: Katja Gantar
Dobrodelnost je tako dobra, da se o njej piše le dobro. V določeni meri je resnično zaslužna vsaj trenutek ali dva za nasmehe sicer pozabljenih otrok sveta, za hipno olajšanje takšne in drugačne stiske in še kaj. Gonilna sila dobrodelnosti so prostovoljci in prostovoljke, za katere bi bil bolj primeren izraz človekoljubi. Z vsem spoštovanjem vsem.
A dobrodelnost ima tudi drugačen obraz. Obraz, o katerem se skoraj ne sme govoriti. Tisti, ki bo to storil, pa tvega najmanj kak očitek. A kljub vsemu, brez tveganja ni življenja, zato: Dobrodelnost je ena od navideznih vrlin materialistično usmerjene družbe in v prevodu mnogim nevladnim organizacijam pomeni zastonj delovno silo. Dobrodelnosti v zreli družbi pravzaprav sploh ne bi smelo biti oziroma le-ta ne bi potrebovala obstajati. Če bi se nekakšen višji sistem razdeljevanja dobrin vršil v človekovo obče dobro, ne predvsem v obče dobro elit, bi to prav hitro bilo mogoče. Ampak pustimo zdaj »če« in »kaj bi bilo, če bi bilo«, ter poglejmo na prepovedano stran, na senčno stran dobrodelnosti. O dobrih je bilo že mnogo napisano in z večino se strinjamo, da ne bo pomote.
Večja je dobrodelna organizacija, obilnejša je njena administracija
Večja dobrodelna organizacija pomeni tudi več stroškov delovanja, kar pomeni, da gre ogromno podarjenih sredstev za zadovoljevanje posrednih namenov in ne tistih, zaradi katerih smo morda darovali. Tako se (lahko) zgodi, da namesto, da darujemo sredstva na nakup obleke siroti Jerici, plačujemo malico in kavico uslužbenki Anici. Seveda oboje Anici z veseljem privoščimo, saj ji pripada, a raje bi morda videli, da bi se to pokrilo iz drugih virov …
Začetki z vizijo se večkrat prelevijo …
Ustanovitev mnogih dobrodelnih organizacij in projektov je ustanovljenih z začetnim entuziazmom in neomajno voljo. Čez leta in desetletja, kadar je projekt uspešen, se del vizije pozabi in prične v veliki meri delovati sam sebi v namen. Mnogo tovrstnih organizacij ima kakšnega prisklednika preveč. Sredstva za delovanje bi se dalo racionalizirati in vizijo osvežiti. Mnogokrat to otežuje vodstvo, ki dolga leta greje svoj stolček. Ker preprosto paše, spremembe pa so vsem bolj ali manj neprijetne.
Zakaj je dobrodelnost tako glasna?
Zagotovo zato, da doseže čim večji krog ljudi, ki darujejo tistim, ki to potrebujejo, in prav je tako. A na drugi strani dobrodelne medalje se vzporedno odvija tudi skoraj nevidni marketing dobrodelnežev. So tako veliki in dobri, ker darujejo, so tako spoštovani in čaščeni, ker podarjajo, tako radi se vidijo na naslovnicah časopisov, nabirajo takšne in drugačne točke in všečke v srcih ljudi. Ne vsi, a mamljivost tega, da so »dobri«, premami mnoge.
Še vedno so ljudje, ki znajo pomagati in darovati brez ozvočenja. Anonimno in s spoštovanjem. So ljudje, ki varujejo zasebnost svojih obdarovancev v stiski, prav tako zasebnost svojega darovanja, ki je posledica srčnih namer brez dodanih marketinških trikov v ozadju.
Dobrodelnost povzroča slabo vest
Ne glede koliko pokloniš, ni nikoli dovolj. Vedno nove in nove akcije, možnosti in priložnosti za darovanje – sploh predbožični čas je kot tržnica dobrodelnosti, na kateri se pod mizo dogaja marsikaj. Prej ali slej je potrebno reči ne in se soočiti z lastno slabo vestjo in morebitnim tihim pritiskom dobrodelnim podanikov. To soočenje vsebuje tudi grenko spoznanje, da svet ni pravičen, da je ob vsej svoji lepoti tudi krut in poln laži ter da ne rešimo prav nikogar, če razdamo svoje »vse«. Vse svoje imetje in srce. Potem izgubimo še sebe in se – če imamo srečo – uvrstimo na seznam tistih, za katere se bodo zbirala takšna in drugačna sredstva.
Komu bolj služi dobrodelnost?
Ali dobrodelnost bolj služi tistim, ki so dobrodelni, ali tistim, ki so te dobrodelnosti deležni? Odgovor je večplasten. Na prvo žogo lahko dobrodelnost odpravi kakšno hipno stisko, na drugo pa – če ni temeljite strokovne podpore, ki največkrat zajema več tematsko različnih in dolgotrajnih pomoči – ne reši nič. Običajno se z dobrodelnostjo vzdržuje status quo.
Rane družbe je potrebno reševati drugače
Rane družbe se ne bi smele reševati z dobrodelnostjo, pač kakor nanese, kakor bo bog dal, temveč sistematično. V določeni meri država to ves čas izvaja, vendar imajo najbolj »neprivlačne« teme zaradi svoje teže običajno neustrezno oziroma zgolj površinsko obravnavo.
Dobrodelnost je v sedanji družbi, če se pogleda brez rožnatih očal, mnogokrat sredstvo za doseganje takšnih in drugačnih ciljev in interesov. Od mladih nog bi morali vsem privzgajati človečnost ter nadgrajevati tudi svojo, pa nihče ne bi rabil biti ne dobrodelen, ne dober, ne delen, ne prostovoljec itd., temveč bi vsi bili Ljudje.
Dobrodelnost ne bo rešila sveta, no, morda v kakšnem procentu res, svet bo rešila človekoljubnost in iskren ter aktiven nagib k iskanju celostnih rešitev za celoten svet. Ko bomo za začetek znotraj lastne družine in soseske uspeli delovati po načelu »človek človeku človek«, bomo resnično na dobri poti.
Powered by Contextual Related Posts
