Kozolec je ena najbolj prepoznavnih lastnosti Slovenije
Slovenija je v svetu priznana kot dežela z bogatimi naravnimi lepotami, z bujnimi alpskimi travniki in zelenimi gozdovi, vendar je njena pokrajina prepletena tudi z edinstvenim umetnim značajem, ki potrjuje njeno podeželsko dediščino.
Kozolec, narejen predvsem iz lesa, ki ima streho in pogosto zapletene dekorativne elemente, je že stoletja del slovenske arhitekture in ostaja ena najbolj prepoznavnih značilnosti ljudske arhitekture.
Kozolec, ki je nastal iz potrebe po sušenju sena, žita in zelenjave v družbi, usmerjeni v kmetovanje, se je sčasoma razvil v zapleteno strukturo, katere uporaba je danes bolj statusni simbol kot karkoli drugega. Glede na to, da skoraj 60 % slovenskega ozemlja pokriva gozd, tradicionalni kozolci znova potrjujejo nagnjenost države k uporabi lesa kot surovine pri gradnji.
Prvi kozolci so bili opisani že pred 300 leti, celo princ Charles je lastnik enega, ki ga je dobil na obisku v Sloveniji in danes krasi eno od njegovih posesti v Veliki Britaniji.
Slovenija je zelo gozdnata država, zato je razumljivo, da so kmetje dobili idejo, da uporabljajo les kot osnovni gradbeni material.
Medtem ko tradicionalne strukture za sušenje sena najdemo v mnogih krajih v Evropi, stopnja zapletenosti izdelave, kozolec loči od enostavnejših struktur, ki jih najdemo drugje.
Prvotno zgrajen kot vrsta stojala, pokrit z ozko streho, se je kozolec skozi stoletja razvil v dve vrsti – prvi model je enojni, kasneje razvit pa dvojni ali razširjeni kozolec imenovan tudi »toplar« – značilen po obsežni strehi, pod katero je bilo mogoče posušiti velike količine kmetijskih pridelkov.
Sodobni slovenski kozolci so pogosto sami po sebi stavbe, ki zahtevajo gradbena dovoljenja in podrobne načrte, da jih postavijo v skladu s tradicionalnimi koncepti, katerih ideja je bila, da se zlijejo v naravno okolje.
Medtem ko so druge zgradbe nadomestile kozolec kot sredstvo za sušenje in skladiščenje pridelka v množičnem kmetijstvu, ostaja kozolec zelo viden del podeželske pokrajine v Sloveniji, saj se na mnogih majhnih kmetijah in širše uporablja kot statusni simbol za kmete.
Kozolec ima praktičen namen
V Sloveniji je veliko kozolcev, ki krasijo polja in čeprav je mogoče videti, da ima vsak kozolec nekaj očarljivih okrasnih podrobnosti, njegov glavni namen ni estetski, ampak praktičen. Lesene hiše brez oken in vrat, na katere so kmetje zelo ponosni, nekje še danes služijo namenu sušenja sena in koruze, po večini pa za shranjevanje kmetijskih strojev pod streho. Kozolec je pomemben del naše kulturne dediščine in očarljive arhitekturne stvaritve, ki ga lahko najdemo skoraj povsod po Sloveniji, vendar ne na območju Prekmurja in Slovenskega primorja.
V Sloveniji je veliko vrst kozolcev, ki se med regijami razlikujejo in so lahko enojni, enojno raztegnjeni, enojni vzporedni ter nizki, raztegnjeni in dvojni. Seveda so za kozolce različna tudi imena glede na regije: kozolec, jezer, toplar, itd.
Če si želite ogledati vse različne vrste kozolcev na enem mestu, obiščite Deželo kozolcev v Šentrupertu, kjer so zgradili muzej kozolcev na prostem. Tam si lahko ogledate tudi največji kozolec v Sloveniji, Simončičev kozolec, ki je bil zgrajen leta 1936 in je edini kozolec v Sloveniji, ki je zaščiten kot kulturni spomenik državnega pomena.
Dežela kozolcev je prvi muzej kozolcev na prostem
Deželo kozolcev sestavlja 19 različnih sušilnih struktur iz doline Mirne, razen enega kozolca, ki prihaja iz okolice Ivančne Gorice. Namen muzeja je prikazati razvoj kozolcev skozi čas, prostor in družbeni pomen od preprostih sušilnih struktur do zapletenih oblik dvojnih kozolcev.
Kozolci predstavljajo večstoletni dosežek kmetijskih in živinorejskih dejavnosti na podeželskih, grajskih in samostanskih kmetijskih posestvih. Odsevajo izjemen občutek za uporabo naravnih materialov in mojstrstvo mizarske tradicije. V glavnem na slovenskem etničnem ozemlju so se kozolci razvili v več vrst in izrazitih oblik, ki jih drugje po svetu ni mogoče najti. Zato Dežela kozolcev skuša poudariti in predstaviti svojo kulturno vrednost ter spodbuditi ljudi, da ohranijo svoje kozolce.
Muzej na prostem je sestavljen iz vseh šestih obstoječih vrst kozolcev na slovenskem etničnem območju: tri enojne in tri dvojne kozolce. Muzej obsega površino 2,5 ha in obsega 1 km poti, primernih za sprehode. Najstarejši kozolec v muzeju se imenuje »Lukov toplar« iz leta 1795, ki je tudi eden najstarejših ohranjenih dvojnih kozolcev na svetu.
Zakaj je oblika kozolca popolna?
Arhitekturno pravilo, določeno za kozolce, je t.i. zlati rez, ki je človekovemu pojmu o lepoti najbližji in je v sozvočju z okolico. Vrstni red gradnje je ključnega pomena za enakomernost konstrukcije. Kompleksna osnova zlatega reza je poenostavljena do maksimuma s pomočjo kvadrata in njegove diagonale. Načelo konstrukcije je pravzaprav vizualna predstavitev konstrukcije kozolca, gledano od spredaj. Tudi način gradnje je poenostavljen do maksimuma z uporabo preprostega kvadrata. Zaradi tega, primerov odstopanja od idealnih razmerij, pri kozolcih, skoraj nikoli ne najdemo.
Powered by Contextual Related Posts
