Čudež in »čudež« iz konzerve!
Avtorica: Katja Gantar
Svet je poln čudes narave: cikel letnih časov, fosili, plimovanje, raznolika flora in favna in še mnogo zanimivega, osupljivega nas obkroža, neglede na to, ali to opazimo ali ne. S prihodom človeka na Zemljo se vsemu razkošju narave iz leto v leto dodaja več, skoraj neverjetnih, izumov in iznajdb, med katerimi imamo mnoge že za samoumevne. Koliko smo za posamezen izum zreli, je drugo vprašanje. Mnogo se jih namreč zaradi nepravilne ali celo izrojene rabe na koncu uperi proti nam samim, tako da so nam na kocu bolj v pogubo kot v pomoč. Tako kot je nož lahko izvrsten pripomoček, ki odreže kruh in posredno hrani družino, je prav isti nož lahko orožje, ki rani in ubija.
Konzervirana hrana in pijača je postala del vsakdana sodobnega človeka, konzerva pa tako samoumevna, tako kot malce kasneje radio, fotoaparat, telefon, računalnik in internet. Mnogim se prenekateri vsakdanji predmeti zdijo, kot da obstajajo od nekdaj. In samo za nas. A vendar za vsako iznajdbo stoji človek s pravim imenom in priimkom oziroma skupina ljudi.
Čas pred iznajdbo konzerviranja
Človek se je skozi zgodovino ves čas spopadal s svojim preživetjem, kje bo varno spal in kaj bo jedel … Način prehranjevanja se je od prazgodovine do danes drastično spremenil, pračlovek večjemu delu današnje hrane sploh ne bi rekel hrana. Preden so iznašli konzerviranje, so hrano, da je lahko ostala užitna več časa kot sicer, shranjevali tako, da so jo osolili ali posušili. Oba postopka sta dolgotrajna in zamudna, zato človekov um ni pustil, da bi ostalo pri tem …
Izum konzerve se v prvi vrsti ni zgodil zaradi malega človeka, da bi mu olajšal prehranjevalne potrebe in zahteve na domu, temveč zaradi »resnejših« namenov.
Vse zaradi vojske
Industrija konzerviranja hrane in pijače se je razvila sprva zaradi potreb vojske, ki je morala in želela svojim vojakom na terenu zagotoviti boljšo hrano. Vse se je pričelo v Franciji leta 1795, ko je Napoleon ponudil nagrado tistemu, ki bo ponudil rešitev za čim bolj praktično shranjevanje hrane.
Tako je leta 1804 pariški kuhar in slaščičar, Nicolas Appert, pri svojem delu odkril, da se tekočine in drobno sadje ohranijo več časa, če se jih da v steklenice od šampanjca, ki se jih nato zapečati z voskom, potem še potopi v kotel vrele vode. Takrat ta pariški kuharski mojster ni mogel ugotoviti, zakaj je temu tako, a sedaj se ve, da je vsebino steklenic v resnici steriliziral. Vse to se je dogajalo približno petdeset let pred trem, ko je francoski kemik in mikrobiolog, Louis Pasteur, opravil raziskave in »izumil« pasterizacijo.
Nicolas Appert je leta 1807 že zalagal francosko kopensko vojsko in mornarico s steklenicami graha, fižola in juhe, leta 1810 pa je o svoji iznajdbi napisal knjigo, ki sta jo opazila industrialca John Hall in Bryan Donkin, ki sta kupila angleške pravice za Appertov patent. Potem je šlo samo navzgor, vendar ne Appertu, ki je na koncu umrl brez priznanja za svoje zasluge in v revščini.
Hall in Donkin sta vrat steklenic, ki je omejeval vrsto hrane, želela nadgraditi, tako se je zgodil njun prvi proizvod – konzervirana govedina, ki se je leta 1818 na veliko že pošiljala britanski mornarici.
Najprej na roke
A konzerve se sprva niso izdelovale in polnile po tekočem traku, temveč ročno. Nepredušno so jih zapirali s pokrovi in jih zvarili skupaj s spajkanjem. Kasneje so v ZDA prvi pričeli z množično proizvodnjo konzerviranih izdelkov, tako da so le-ti postali dostopni tudi običajnim ljudem, ne le vojski in premožnejšim. ZDA so že leta 1890 postale vodilni proizvajalec konzerviranje hrane. Pa tudi porabnik.
Zanimivo je, da je konzerva tam okoli leta 1830 predstavljala pravo razkošje! Pločevinka lososa naj bi stala prav toliko, kolikor je večina zaslužila v enem dnevu. Danes, skoraj dvesto let kasneje, pa pločevinka kaže ravno obraten obraz. Čeprav je izjemno uporabna, večkrat kaže znak revščine. Sedanje elite jedo svežo hrano, brez dodatnih ojačevalcev, aditivov in kdo ve še česa, konzerve pa puščajo v veselje nam. Večina hrane iz konzerv je namreč povezana s škodljivim bisfenolom A (BPA), ki se ga uporablja zato, da se prepreči korozijo in podaljša rok uporabe konzerve. Epoksi smole, ki vsebujejo BPA, se uporablja tudi za notranje prevleke konzerv za hrano in pločevink za pijačo, zato da se poleg podaljšanja roka uporabe prepreči tudi kovinski okus hrane ali pijače. (Da o pločevinkah in konzervah kot odpadkih sploh ne odpremo debate.) Pa dober tek!
Powered by Contextual Related Posts
