Post – priložnost za hujšanje ali izraz odnosa do Boga

Na kaj pomislimo, ko naletimo na besedo post? Post ima za različne ljudi različen pomen, zato imajo ljudje do posta, prav tako raznolik odnos. Gotovo pa je, da že iz tradicionalnih nagibov, ob besedi post, najprej pomislimo na odpoved hrani. Res je, da lahko post vključuje odpoved hrani, vendar to še zdaleč ni njegov prvi namen.

Kdor se odpoveduje hrani iz izključno shujševalnih ali zdravstvenih namenov, ta se ne posti, ampak hujša ali skrbi za zdravje z odpovedovanjem določeni hrani, ki mu lahko škoduje. Zato lahko rečemo, da gre v tem primeru za zlorabo besede post, ki se pravilno uporablja zgolj v religioznem pomenu.

Post je eden izmed osrednjih religijskih pojmov

Večina religij ima post vključen v svoj verski »program«. Splošno religijski pomen posta je v obvladovanju samega sebe, svojih želja, strasti, predvsem pa z odpovedjo določeni hrani ali drugim stvarem, dajemo prednost Bogu, ki smo ga, zaradi prevelike pozornosti do materialnih dobrin, morda zanemarili.

Predvsem monoteistične religije poznajo obredni post, to je post ob določenem času v ciklusu leta. Izven krščanstva nam je verjetno najbolj poznan ramazanski post pri muslimanih. Gre tridesetdnevni za post, ki ga imajo dvakrat letno pred praznikoma bajram in kurban bajram. V času posta se morajo med sončnim vzhodom in zahodom vzdržati vsakršne hrane in pijače, kajenju ter tudi spolnim odnosom. Odpoved alkoholu in svinjskemu mesu velja pri njih za vse življenje.

V krščanstvu je najbolj znan štiridesetdnevni post

V krščanstvu, predvsem v katoliškem svetu, je najbolj poznan štiridesetdnevni post pred veliko nočjo, nekoliko manj je poznan štiridesetdnevni post, ki ga pozna Pravoslavna cerkev, pred božičem. Tako imajo pravoslavni dvakrat letno obredni post pred največjima krščanskima praznikoma. Reformne cerkve, oz. cerkve, ki izhajajo iz protestantizma, zapovedanega posta ne poznajo, ampak ga prepuščajo odločitvi posameznika.

Število štirideset ima simbolni pomen, ki izhaja iz Svetega pisma. Vesoljni potop, ki je izpral hudobijo človeštva, je trajal štirideset dni (1 Mz 7,17). Izraelci so po izhodu iz egiptovske sužnosti, preden so vstopili v obljubljeno deželo, hodili po puščavi štirideset let (2 Mz 16,35; 4 Mz 14,33 -34). Ko je Mojzes šel po tabli z Božjimi zapovedmi na goro Sinaj, je bil tam štirideset dni (2 Mz 24,18). Preden je Jezus nastopil javno delovanje, se je v puščavi postil štirideset dni (Mt 4,2; Mr 1,13; Lk 4,1).

Ko žalujemo za ljubljeno osebo, nam hrana ne tekne

Post ima v krščanstvu poleg značaja samoobvladovanja še globlji pomen, v katerega je neposredno vpet človekov odnos z Bogom. Postni čas znotraj Cerkve je namreč umeščen pred veliko nočjo, ko obhajamo največji krščanski praznik, Kristusovo vstajenje od mrtvih.

Preden je Kristus vstal, je pretrpel hudo trpljenje in smrt na križu. V človeških očeh je smrt, posebej še kruta in nepričakovana smrt ljubljene osebe, tragična, ki pusti na tistih, ki so tisto osebo ljubili, težke posledice.

Kdor je že izgubil ljubljeno osebo, se lahko spomni, da je v času, ko je za njo žaloval, bil povsem drugačnega razpoloženja, kot pa takrat, ko jo je imel ob sebi. Ko izgubimo ljubljeno osebo, nam v prvi vrsti ni do hrane in drugih materialnih dobrin. Če smo nekoga, ki smo ga zares ljubili, izgubili, gotovo nismo občutili želje po hrani.

Post je izraz žalovanja za Kristusom

Postni čas, ki je najmočnejši liturgični čas znotraj cerkvenega leta, je čas, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti. To je čas, ki nas vrača v tisti čas, ko je Jezus zares trpel in umrl. To pomeni, da je postni čas posedanjanje časa Jezusove agonije.

Postni čas je čas, ko je »ženin« vzet od njegovih učencev. Na vprašanje farizejev, ki so Jezusu očitali, da se njegovi učenci ne postijo, je Jezus odgovoril: »Ali se morejo svatje postiti, dokler je ženin med njimi? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat, tisti dan, se bodo postili« (Mr 2,19–20).

Torej, postni čas je čas, ko je »ženin vzet« od njegovih učencev. Zato se kristjan ne posti zaradi odpovedi hrani, ampak zato, ker zaradi empatije v Jezusovo trpljenje in smrt, preprosto ne more jesti. Je pa seveda vprašanje, koliko kristjanov zares jemlje post v pomenu, ki smo ga pravkar razložili.

Zakaj odpoved mesu?

Med postnimi odpovedmi je na prvem mestu meso. Sicer smo v Cerkvi tekom zgodovine post tako zminimalizirali, da v praksi večina vernikov ne jé mesa le na pepelnico in veliki petek. Meso pa navadno nadomestijo z okusnimi ribjimi specialitetami, kar seveda nima nobenega postnega učinka.

Znotraj postnega časa je, poleg pepelnice in velikega petka, zapovedan zdržek mesa ob postnih petkih. Prav tako je zapovedan zdržek mesa ob vsakem petku v letu, s tem, da ga lahko nadomestimo s kakšnim dobrim delom.

Zakaj ravno odpoved mesu? Meso je namreč skozi vso zgodovino veljalo kot močna hrana, ki predstavlja glavno jed med ostalimi jedmi, ki jih ponudimo na mizo. V teološkem pomenu beseda »meso«, predstavlja našo človeško naravo, ki je nagnjena h grehu. Apostol Pavel uporablja besedo »meso«, da nas spomni na naše meseno poželenje, kar vzbuja naše strasti. Ko se odpovemo mesnim jedem, nas to spomni, da se odpovemo »življenju po mesu« in sprejmemo »življenje po Duhu«.

Post je tesno povezan s človekovim pravilnim delovanjem

S tem ni rečeno, da je človekovo telo nekaj slabega, ampak, da človek, ki živi po Svetem Duhu, obvladuje svoje telo, medtem pa, ko človek, ki ga vodijo njegove strasti, v resnici ni svoboden, ampak suženj poželenj. Tako nam post tudi pomaga vzpostaviti ravnovesje v človeku: Duh obvladuje človekovo psiho, psiha pa uravnava pravilno telesno ravnovesje. Verski pomen posta je tako tesno povezan s človekovim vsakdanjim življenjem.

Post lahko vključuje tudi druge vrste koristnih odpovedi

Kot smo videli ima odpoved mesu simbolen pomen, ki predstavlja odpoved tistemu, ki nam lahko v resnici odvrne pogled od bistva življenja. V praksi lahko predstavljajo človeku ovire tudi druge stvari. V Slovenji se je npr. v zadnjih letih uveljavil štiridesetdnevni post od alkohola, saj je alkoholizem resen problem slovenske družbe.

Prav tako je vse bolj aktualen post od elektronskih medijev, med katerimi so na prvem mestu »pametni telefoni«. Zasvojenost z družabnimi omrežji, elektronskimi igrami, brskanjem za novicami, pornografijo, itd., postaja v naši družbi vse bolj resen problem. Zadnje naštete stvari gotovo človeka veliko bolj odvračajo od bistva življenja, kot pa uživanje mesa.

Na koncu je vedno merodajen iskren pogled vsakega posameznika v globino življenja in v zvezi s tem spoznanje in priznanje, kaj ga najbolj odvrača od življenjske ustvarjalnosti. Sprejetje Boga v našo človeško omejenost je lahko najboljši učinek posta. Na koncu je namreč Bog tisti, ki spreminja naše življenje in ne naša lastna navidezna sposobnost. Vprašanje je samo ali resnično želimo, da Bog v resnici spremeni naše življenje in se odpravimo na pot izven ukalupljenih tradicionalnih tirnic?