Sprenevedanje turističnih organizacij glede vračila vplačil odpovedanih potovanj

V prispevku Koronavirus kot izredna okoliščina in odpoved potovanja sem že pojasnil določila Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki natančno določajo obveznosti organizatorjev potovanj in turističnih agencij, v primeru izrednih okoliščin, ko gre za odpoved pogodbe o potovanju za paketna potovanja (to pomeni kombinacijo vsaj dveh različnih potovalnih storitev za namene istega potovanja). Vendar je minister za gospodarstvo, razumljivo, očitno zaradi zaščite dela gospodarstva, ki se ukvarja s turizmom, v kontekstu širše obrazložitve morebitnih nadaljnjih ukrepov vlade za reševanje gospodarske situacije, podal tudi izjavo, da turistične agencije LAHKO izdajo vrednotnice z veljavnostjo enega leta, po tem času pa morajo potrošniku vrniti denar. Gre za izjavo, ki je podobna tisti, da bodo zaposleni namesto regresa dobili vrednotnice, ki jih bodo lahko izkoristili zgolj in samo za turistične aranžmaje in dejavnosti v Sloveniji, ki je bila že smiselno zanikana oziroma opredeljena le kot ena izmed alternativ, o katerih vlada razmišlja.

Turistične agencije, očitno primarno zainteresirane, da denarja ne vračajo na prvo žogo temveč, da svoje že v celoti ali pretežno plačane aranžmaje, nekako obdržijo v veljavi in potrošnika obdržijo pri njih, pa so to razumele tako (ali vsaj skušajo tako prezentirati potrošnikom), kot da bodo zdaj primarno izdajale vrednotnice namesto vračanja denarja. Kar seveda absolutno ne drži in je v nasprotju z zakonom, katerega beseda ministra seveda ne more nadomestiti. V tem pogledu je potrebno obravnavati tudi nekatere dopise turističnih agencij, iz katerih zavajajoče izhaja, da je izdaja vrednotnic usklajena z vrsto različnih subjektov, kar načeloma lahko celo drži, vendar je samo potrošnik tisti, ki ima zakonsko pravico sprejeti ali zavrniti vrednotnice ali druge alternativne rešitve namesto vračila vplačil in mu te rešitve ni moč vsiljevati.

Pravice potrošnikov v zvezi s turističnimi potovanji, če govorimo o paketnih potovanjih, so absolutne in neodtujive, natančno opredeljene 6. točki 57.f člena ZVPot, ki, kot je bilo že navedeno, določa: »Kadar se pred začetkom potovanja v kraju potovanja ali v neposredni bližini pojavijo neizogibne in izredne okoliščine, ki bistveno vplivajo na izvedbo turističnega paketa, ali neizogibne in izredne okoliščine, ki bistveno vplivajo na prevoz potrošnika v kraj potovanja, potrošnik lahko od pogodbe o paketnem potovanju odstopi in je upravičen do povračila vseh plačil brez plačila kakršne koli odstopnine. V tem primeru potrošnik nima pravice zahtevati povrnitve škode.«

Če sledimo zakonski dikciji, po ugotovitvi, da so za odpoved izkazane neizogibne in izredne okoliščine, ni druge razlage, kot da ima potrošnik zaradi odpovedi potovanja pravico do povračila vseh že vplačanih zneskov, ne pa tudi po povrnitve škode ali odškodnine. Minister v bistvu ni povedal nič drugega, kot je smiselno določeno že z zakonom: turistična agencija lahko namesto vračila denarja ponudi tudi druge rešitve (ki so včasih lahko zavajajoče), vendar je odločitev ali bo potrošnik zahteval vrnitev vračila ali pa morda sprejel kakšno drugo, morda niti ne najbolj korektno ponudbo turistične agencije (na primer prestavitev potovanja na kasnejše termine ali morda celo zadržanje določenega dela vplačila) izključna pravica vsakega potrošnika in stvar njegove presoje, ki je odvisna od tega ali in koliko zaupa turistični agenciji, kakšne so njegove možnosti sprejema spremenjenih terminov in od drugih osebnih okoliščin. Zakonsko dejstvo je, saj ZVPot v 8. točki 57f. člena tako določa, da mora turistična agencija ali organizator potovanja posamezniku brez dodatnih zapletov povrniti prav vsa opravljena vplačila in to najpozneje v štirinajstih dneh po odstopu od pogodbe posameznika, brez kakršnih koli odbitkov. Torej, agencija LAHKO izda in potrošniku ponudi alternativo v obliki vrednotnic, če se potrošnik s tem strinja, ne more pa od njega zahtevati, da vrednotnice sprejme, če tega ne želi. Jasno je torej, da če potrošnik zahteva vračilo vseh vplačil, mu jih mora agencija izplačati v roku 14. dni po odpovedi pogodbe, brez zapletov. Ni zakonskih ovir, da agencija sicer potrošniku lahko ponudi alternativne rešitve, če se potrošnik z njimi strinja oziroma, od preložitve potovanja na kasnejše termine do izdaje dobropisa ali kakšnega drugega vrednostnega papirja. Kot že rečeno, takšno alternativno rešitev lahko potrošnik sprejme ali zavrne, odločitev je samo in izključno njegova. Zaradi razglasitve epidemije in sprejetih ukrepov, je tako potrošnik v primeru vplačanega potovanja preko turistične agencije, brez dvoma primarno upravičen do povrnitve vseh vplačil.

Če ima potrošnik opravka z agencijo, ki mu na vsak način vsiljuje vrednotnice ali kakšne druge alternativne rešitve, s katerimi se ne strinja, oziroma, če zahteva vračilo vplačil, pa mu jih agencija kljub jasno izraženi, po možnosti pisni zahtevi, ne želi vrniti, naj se nemudoma obrne na Tržni inšpektorat Republike Slovenije, kamor lahko potrošnik vloži pritožbo, v kolikor meni, da so njegove pravice po ZVPot kršene. Vendar pa, če tudi po posredovanju inšpektorata ne pride do sporazumne rešitve, je v primeru spora med potrošnikom in ponudnikom za končno presojo še vedno pristojno le sodišče.