Skip to content

Hrana, pomniki in velika noč

Velika noč, praznik nad prazniki, ki pooseblja mnoga hrepenenja po prestanem 40 dnevnem postu. Tudi hrepenenje po hrani. Tudi hrepenenj po spoštovanju hrane. Zato si je človek izmišljal hranila in jedila, ki bi počastila ta dan, vedno od kar polni preteklost spomin človeštva. Že v tako prestavljanjih poganskih časih in tudi pozneje, do današnjih dni, so si religije ta dan prikrojile po svoji podobi. Bogovi pa so ostali. Takšni in drugačni, s svetlim in temnim licem, ki si ga je odslikavala duša človeka. Imena so se spreminjala. Ljudje so ostali, želje so se spreminjale. Hrana je ostala, jedi so se spreminjale. Kultura hrane se je vedno spreminjala skladno s spreminjajočimi vrednotami družbe. Potreba po hrani pa je ostala. Tako telesna kot duhovna.

V preteklosti so civilizacije vedno poznale stradanje in samotarstvo, osamo, ki je bila praviloma plod nuje ali nasledek odločitve. Ko je samotni lovec lovil za potrebe družine, je bilo to samotno bivanje v divjini s praznim želodcem nekaj samoumevnega, kar je spoštoval, in znal ceniti izobilje. Ko je poduhovljeni mislec ali pa izobčenec, bil (samo)izgnan v samoto ali puščavništvo se je v nje tišini očiščeval in zavedal svoje majhnosti. Ko se je človek združeval v vedno večje skupine in si začel ustvarjati hierarhije, je v njegovo sožitje z naravo posegla kultura človeka, ki je temeljila na grabežljivosti in prisvajanju tistega kar si je nekdo zamislil, da mu pripada. To gonilo vrti človeštvo še danes. Vendar imajo zakotnosti narave svoja pravila in ta pravila lahko poosebimo v vesti človeštva, ki se je transformirala v različne religije, ki bi naj človeku osvetlile pravo pot sobivanja z vsemi živimi in mrtvimi na Zemlji, na katerega svetu smo pričvrščeni skoti kroženje snovi in energije.

Takih pomikov, kot je v naši skupnosti velika noč, so človeške civilizacije rodile iz nuje brez števno vrsto. Vsi ti mejniki so klicali človeka k spoštovanju vesti, skozi obredje določenega dogodka, ki smo ga ljudje kot del prirode, dolžni Naravi. Narava nam je dala možnost kot enemu svojih neločljivih delov, da doživimo svoj trenutek učlovečenja pod tem končnim soncem. Tudi moja civilizacija me je rodila v okolje Zemlje, ki je bistveno bolj izumetničeno in daleč od primarnega dotika narave. Znanje mi daje hote ali nehote priložnosti, da pobrskam po spominih človeštva in v njih začutim poti in stranpoti, uspehe in zablode, pogrome in rešitve, ki smo jih skozi številne že propadle civilizacije in nabore božanstev doživljali in preživeli, ko smo prenašali genski zapis in dednino svojim sledilcem.

Tako smo prirajžali v sedanjost, v tisočletja in stoletja, ki jih zaznamuje v našem krogu bivanja točno določene religije in kulture, ki si podajajo roki z namenom obvladovati stvarstvo v korist človeka, čeprav nekje v podzavesti brenči sporočilo Narave in ne odneha brenčati. Na plano prihaja skozi leposlovna dela umetnikov, opozorila znanstvenikov, zgledov propadajočih civilizacij in kultur, pa ne samo človeških. Propadajo tudi kulture različnih živalskih vrst in rastlinskih vrst, saj ne dovoljujemo sobivanja, ne samo med narodi, pač pa tudi v osnovnih celicah življenja – družinah …. Drugačnost smo odrinili od sebe, ne samo kot posamezniki, tudi kot družba … Pa vendar smo si pustili ohraniti nekatere vrednote, ki nas povezujejo v celoto z Naravo. Te nas od časa do časa, posebej v prazničnih dneh pocukajo za rokav in stegnejo prst v pravo smer. Mogoče, je letošnje leto zaradi nenadnega utelešenja narave skozi pandemijo virusa, spet eden od klicev Narave. Obenem tudi spet ena od možnosti, da se zazremo vase in pogledamo kaj delamo prav in kaj narobe v prostoru sozvočja z naravo …

Kultura hrane, ki nam jo je kot narodu vcepilo krščanstvo je velika, vseobsegajoča in ima številne podpomenke, ki so vezane na priseljevanje iz daljnih okolij v pričujoče okolje našega bivanja, ki so si ga naši predniki prilastili in izrinili tu živeče, ki so bili na teh prostorih pred njimi. Sedaj doživlja naša rodno usihajoča civilizacija enako razvojno težnjo, ki se ji ne more več izogniti, saj je zakonitost narave to pogledno neomajna »biološko močnejši zmaga«. Žal v dobrem in slabem velja enako …

Pa vendar, mi smo tu in sooblikujemo stvarstvo narave tudi z našimi deli. Posegamo v nedrje Narave, da bi si pridobili dobrine za naše življenje. Na prvem mestu je gotovo hrana. Človek v svojem povprečno dolgem življenju 70 let poje med 30 in 60 tonami hrane, ki jo je potrebno pridelati, predelati, spakirati, zaužiti in vrniti odpadke in iztrebke nazaj v naravo. Da bi človeštvo, ki se je do sedaj namnožilo preživelo, se je že pred davnimi leti odločilo spremeniti svet v zanj primerno bivalno okolje. Da bi zadostilo svojim pretiranim potrebam po hrani je spremenilo dobršen del površja zemlje v tako imenovano kulturno krajino. Če bi vprašali mater Naravo kaj je to, bi najbrž dobili za človeštvo zanimiv odgovor. Na drugi strani imamo pridelovalce, ki pravijo, da je potrebno vzdrževati kulturno krajino in tako zadostiti človekovi sli po prevladi nad naravo, katerega vitalni in obenem letalni del je prav človek.

Čeprav se kot sodobno rečemo habitati in tudi človeška družba načelno in občasno tudi zelo konkretno obregne ob tako prakso, ni zaznati v človeškem obdobju kakšnega premika nazaj k sonaravnem in vzdržnem gospodarjenju z naravnimi dobrinami, ki opredeljujejo Zemljo, kot unikaten planet v vesolju. Evropska unija je v zadnjih desetletjih spodbujala številne projekte, ki so kulturo hrane dvigovali na stopnjo dostojno naši sedanji človeški civilizaciji. Ti projekti so bili sistematično usmerjani v iskanje optimalnih rešitev za človeka. Nekateri tudi za okolje. Posebej pohvalno se je zdelo, da je bilo spodbujeno ohranjanje tradicionalnih živil in vrednot, ter kratih verig, saj ti pristopi merljivo zmanjšujejo uničevanje narave. V ta nabor projektov sodijo tudi tako imenovana tradicionalna živila, ki so specifična za določeno kulturno okolje. Tradicionalna živila so del naše kulture in tradicionalne prehranske prakse. Zaradi številnih razlogov, od velikih sprememb življenjskega stila, do poglobljene ekonomske krize, se znanje o tradicionalnih živilih izgublja in jih tako mnogih mlade generacije ne poznajo več. Tako stanje sili številne male in lokalne proizvajalce tradicionalnih živil, da zožujejo nabor svojih izdelkov in tako se tehnološko znanje izgublja. Prav tako se prehranska potreba načrtno preusmerja drugam. To bo imelo za posledico, da bodo samo industrializirani visoko količinski proizvodi stalnica na naših mizah. Tega ljudje ne moremo in ne smemo sprejeti. Naša skupna naloga je, da zaustavimo ta trend in prispevamo k ohranitvi bogatega tehnološkega in prehranskega znanja, ki ga je dala naša kultura v tem prostoru. Resda so naši politiki večino slovenskih živilskih podjetij žrtvovali v času po osamosvojitvi. Toda še je tu stroka in nekaj dobrih, kjer imamo znanje in veščine, ki so nastajale mnogo let, zato imamo dolžnost, da vse to vedenje prenesemo novim generacijam. Najboljši način je ta, da v njih najdemo tiste lastnosti, ki jih išče sodobni kupec – naravne, lokalno pridelane in predelane surovine, priročnost, obstojnost, okusnost, varnost in zaščita pred boleznimi sodobnega časa – in še bi lahko naštevali.

Za številne od naštetih izzivov naši predniki niso imeli znanstveno utemeljenih argumentov. Danes za mnoge od njih imamo vedenje in znanje, ki ga velja dati sodobnemu potrošniku. Tako moramo tradicionalnim izdelkom dati dih našega časa in sodobnega človeka in njegovih potreb. Če jih tako oplemenitimo, smo na pravi poti, da znanje, kako narediti in kako uživati tovrstne izdelke ohranimo našim zanamcem.

Pletena štruca in velikonočni menihi. Foto: Osebni arhiv dr. Janeza Rasporja

Prazniki, kot je velika noč, so naravnost idealno okolje za tako početje, saj imamo motiv, čas in prostor, ki ga je letošnja pandemija resnično zožila v ozek krog, kjer se o vsem tem lahko pogovorimo tudi v družinah. Če bomo kot posamezniki in družine negovali tradicionalno dobro, bo to preneseno naprej v družbo prihodnosti. Uspeh pa ni odvisen samo od znanja, veščin in hotenja zanesenjakov, pač pa tudi od družbenih in političnih danosti na področjih, ki so blizu kmetijstvu, živilstvu in prehrani. Vsak korak v tej smeri je koristen, da bo namen dojemanja hrane in njene tradicije in vseh njenih kulturnih dimenzij dosežen. Tradicija za sodobnega človeka po meri njegovih prehranskih, kulinaričnih in kulturnih potreb ni samoumevna. Potrebno jo je negovati in dograjevati v kontekstu časa in razvojnega trenutka človeka. To je njegovega znanja, njegovega vedenja, njegovega hotenja sprejemati take odločitve, ki bodo za človeka še znosne in ne bodo neznosne za naravo, ki nas obdaja.

Polž in pikapolonica. Foto: Osebni arhiv dr. Petra Rasporja

Sam sem se v teh dneh zazrl v našo, s tem mislim človeško preteklost, pa tudi mojo lastno in presejal ali sem dobil kaj takega od soljudi, da bi lahko prispeval drobec k temu, da bi bil svet lepši, znosnejši in da bi lahko še trajal. V teh prazničnih dneh sem razmišljal o tem in premetal številne dokumente, ki pokažejo da je Evropa naredilo kar neka dobrih potez. Ena od takih je gotovo poskus, dati otrokom znanja kako pripraviti domače praznične in vsakodnevne izdelke in jedi. Tak projekt teče pod imenom »Kuhnapato«, kjer teče povezovanje in udejanjanje znanja in veščin o izdelavi jedil med otroci osnovnih šol in drugi, ki seje pred par leti končal in je imel za cilj prenesti tradicionalna znanja nazaj k našim proizvajalcem hrane, živil in jedil v Evropi in je lepo orisal potenciale na tem področju z oznako (Trafoon), če navržem dva med stotinami projektov, ki so se dogajali samo po evropskih državah v zadnjem desetletju. Seveda se velja vprašati, »Koliko tega znanja pride v sodobno prakso podjetij? Koliko v sodobno prakso strokovnjakov? Koliko v prakso šolnikov? Koliko na našo obedno mizo skupaj z družino od starih staršev do vnukov?«

Jasno je, da se v bilo v prazničnih obdobjih mirujočih družb več časa za take pogovore. Danes se mladina, pa tudi ne samo mladina, za mizo pogovarja z »drugimi« in ne s prisotnimi, preko sodobnih komunikacijskih okolij, ki človeka odmikajo samemu sebi. Čeprav je za mizo, je njegov jaz nekje v medmrežju … To je zatečena resnica današnjega človeka. Ravno zato je potrebno navdušiti mlade za ohranjanje lastne kulture, tudi prehranske. Najbolj učinkovito je z zgledi. Prazniki in raznolikosti, ki jih ponuja nabor jedil v Sloveniji med regijami, je to zadevno neizčrpna zibelke idej in rešitev, za okusen, lep in pomenski obrok, jedilo ali izdelek.

Orehova gobanca (potica) na vipavskem. Foto: Osebni arhiv dr. Petra Rasporja

Sam sem se letos potrdil, narediti za vnuke nekaj zelo tradicionalnega, kot je potica oz. gobanca. To je staro ime za potico, ki se še uporablja na vipavskem. Ta tradicionalni, pretežno sladki, redkeje slani praznični kolač iz kvašenega testa, ki ga razvaljamo, poljubno nadevamo, zvijemo in spečemo v pečici, pogosto v potičniku, ali pa na pekaču, da dobi potica lepo zapečeno sijočo skorjo. Najbolj priljubljena je orehova potica v številnih različicah. Izdelujemo tudi številne druge izpeljanke, s številnimi nadevi, ki niso vedno vezane na točno določen praznik oz. praznovanje, pač pa bolj na letni čas in na dostopnost primernih zeli ali sadja.

Seveda lahko otrokom naredimo veselje tudi s pletenico, ki je lahko v kakršni koli obliki – kot, hlebec, gnezdo s pirhom v sredini, kot menih, kot pinca ali pa pletena štruca. Tako spodbudo lahko nadgradimo tudi s trenutnimi navdihi otroka, ki si zaželi nekaj po lastnem vzgibu in mu testo in spečen izdelek daje spoznanje da se da narediti in zadoščenje, ko zaužije z lastnimi rokami zgneten in spečen kruh. Kaj bi lahko dali generacija več kot sporočilo vrednote. Naš vsakdanji kruh v mnogoterih obrazih.

Pa vendar, o tem ne razmišljamo prav preveč, saj praznujemo. Obenem razvijamo nove kulturne in kultne vrednote, ki nas povzdigujejo nad Naravo in se s svojimi dosežki bahamo sami sebi. Komu bi se lahko? Saj smo vendar najbolj lucidni del narave, mar ne?

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice