»Človeku ni dobro biti sam.«

Ljudje smo bitje odnosa in za to da rastemo, se razvijamo in se najdemo, da vemo kam gremo in predvsem zakaj smo, rabimo druge. Le v odnosu z drugim lahko izoblikujemo jasno podobo. Dejstvo, ki je več ali manj jasno vsem. Težko je biti sam, a se človek s časom navadi, če je to dobro, je pa drugo vprašanje. V zadnje mesecu je kar nekaj ljudi ostalih samih, še več osamljenih, kar pa vodi v različne patologije.

Človek potrebuje odnos, da lahko preživi in živi

Ljudje smo si različni in imamo različne potrebe. Vendar le v odnosu z drugimi se razvijamo in rastemo. Sami težko to počnemo, ker nimamo povratne informacije, če je to v kar se razvijamo dobro ali slabo. Dejansko je težko biti sam. Mogoče se mnogi ne bodo strinjali s tem in bodo zatrjevali, kako fino je, da se ti ni potrebno prilagajat, poslušat nekoga drugega, ki ti ukazuje, počneš lahko vse itd. Mogoče že res, a vendar, ko je najtežje, ko si sam, ko si zaželiš objema, topline in besed, ki bi te pomirile, si sam in ni nikogar. Lahko pokličeš prijatelje, starše ali sorodnike, a vseeno, nekdo, ki te sprejema takšnega kot si in te ima rad zaradi tebe samega, te spoštuje in občuduje, ti zna pokazati nebesa in pekel, ta oseba ti lahko da veliko več, kot vsi drugi. V odnosu z njim postaneš tisto, kar si, dobiš tisto kar si vedno iskal. Da ti tista čutenja in občutke, ki te pomirjajo in ki ti dajejo varnost, pa če tudi je ta zgolj navidezna. Slednje velja zgolj za primere, kjer se dogajajo zlorabe. Čeprav se večino ljudem zdi to neumno, je žal tako. Tudi žrtev in rabelj imata odnos, ki je v njuni igri čustev in potreb varen, čeprav se zunanjem opazovalcu zdi grozen in nevzdržen.

Težko je biti sam

Biti sam je prava umetnost, še posebej če gre za enostarševske družine. Težko je biti oče in mati hkrati, dejansko se ne da. Lahko se starš trudi biti oboje hkrati, a bije bitko z mlini na veter. Žal je v sami naravi človeka tako, da tisto kar lahko in naj bi dal oče, mati ne more dati, pa naj se trudi še ne vem kako močno. Očetje so tisti, ki ustvarjajo v otroku  občutek varnosti, matere pa ljubezni in čustev. To je njuna glavna naloga in če ne moreta ali ne znata to dati, bo otrok vedno nekaj iskal. Zato je tako pomembno, da starša, ki se ločita, dovoljujeta stik drugemu staršu. Če pa je to neizvedljivo, je nujno, da starš, ki ostane sam, najde odraslo osebo nasprotnega spola in ga vključi v svoje življenje, kot ikono, ki naj bi nadomestila tisti manko, ki jo je odhod enega izmed staršev naredil. To še ne pomeni, da mora biti to partner, le oseba, ki bo ostala in pomagala, tako staršu, da bo ostal v svetu odraslih, kot otroku, da bo imel oba vzorca. Če tega ni, se slej kot prej hierarhija med staršem in otrokom poruši in otrok slej kot prej postane čustveni partner svojemu staršu. Na tem mestu lahko govorimo le o zlorabi. Vsak otrok si zasluži, da je otrok in vsak starš si zasluži biti odrasla oseba, ter uživati v tem.

Kaj je bolje – biti sam ali ne?

Biti ali ne biti sam? Ko si sam, imaš mogoče nekaj več svobode in ti določene stvari ni potrebno, a vseeno je na daljši rok in za čustveno stanje posameznika bolje, da ima ob sebi koga. Biti v vezi ni ravno lahko, a je za tiste trenutke, kjer si vsaj za trenutek vladar sveta, kjer si popolnoma srečen in imaš občutek, da ti nihče nič ne more, vredno sprejemati kompromise, kritike in delit delček sebe z nekom. Nihče ne more obljubiti, da bo vedno lepo, a v večino trenutkov je. Ni toliko težko najdi nekoga, težje ga je obdržati, saj v odnosu nisi več eno, ampak sta dva eno in za to je potrebno veliko potrpljenja, spoštovanja in ljubezni.

A vendar je glavno s kom si, kajti dostikrat se lahko zgodi, da fizično res nisi sam, ker je tam ob tebi nekdo, ki ti je prej tujec, kot oseba s katero bi si lahko ustvaril normalno in polno življenje. Sam je človek lahko, osamljen pa ne. To so že pokazale mnoge študije, ki so potrdile, da človek za svoje življenje potrebuje odnos in druge, a ne zgolj fizično, predvsem čustveno. Koronavirus je v marsikaterem domu razkril tančico, koliko ljudi je dejansko samih in koliko osamljenih. Veliko se je že govorilo o tem, da mesec in več izolacije bo vodilo v depresijo, anakzioznost, alkoholizem, nasilje, odvisnost … Tu si je potrebno naliti čistega vina in na glas povedati, da ne bo koronavirus tisti, ki bi vodil ljudi v defunkcionalna vedenja, ampak so sami tisti, ki so se že dolgo nazaj pripeljali do tega. Koronavirus je zgolj dejansko sliko odgrnil in marsikdo ne bo vesel pogleda, ki ga bo na novo ogledal.

»Človeku ni dobro biti sam,« a v samoti spozna sebe in samota ga razgali, ter mu pokaže kdo je in kaj je. V odnosih ta svoj jaz samo razvije, prilagodi in odigra svojo vlogo. Izredna stanja, kar ta epidemija je, pa ga prisilijo, da ponovno pokaže svoj obraz, brez mask in igre.