Nam po koronavirusu grozi še korona kriza? Prav verjetno – ja!

Ko se zgodijo veliki konvulzivni gospodarski dogodki, kot je ta, ki se odvija v današnjih dneh, lahko posledice trajajo leta, učinki pa se spiralno odvijajo v nepredvidljivih smereh.

Kdo bi si mislil, da bo kriza, ki se je začela s hipotekami v ameriških predmestjih leta 2007, ali v Grčiji leta 2010, pripeljala do davčne krize? Ali pa, da bo delniški trg v New Yorku leta 1929 prispeval k porastu fašistov v Evropi v tridesetih letih prejšnjega stoletja?

Svetovna ekonomija je neskončno zapleten splet medsebojnih povezav. Vsaka ima niz neposrednih gospodarskih odnosov: trgovine, kjer kupujemo, delodajalec, ki nam izplačuje plačo, banka, kjer smo najeli stanovanjsko posojilo … V prihodnjih letih bomo izvedeli, kaj se zgodi, ko se ta splet raztrga, ko bo na milijone teh povezav uničenih in ko se odpre nova možnost globalnega gospodarstva, povsem drugačnega od tistega, ki je prevladovalo v zadnjih desetletjih.

»Obnoviti navadno gospodarsko aktivnost je šele začetek naše težave,« opozarjajo vodilni analitiki. »To bo obdobje radikalne negotovosti, ki je večja od česarkoli, kar smo do zdaj videli«.

Neumno bi bilo ob takšni negotovosti preveč zaupljivo predvidevati, kako bo videti svetovni gospodarski red v petih letih ali celo v petih mesecih. Toda zgodovinska lekcija teh epizod gospodarskega stresa je, da so ti presenetljivi učinki valovanja ponavadi posledica dolgoletnih nenaslovljenih slabosti. Krize namreč izpostavijo vprašanja, ki smo jih v dobrih časih enostavno zanemarili.

Eden očitnih kandidatov je globalizacija, v kateri lahko podjetja premikajo proizvodnjo tja, kjer je najučinkovitejša. Ljudje lahko skočijo na letalo in gredo skoraj kamor koli, denar pa lahko priteka tja, kjer ga bodo najbolj izkoristili. Ideja o svetovnem gospodarstvu, v kateri so bile v središču ZDA, se je razpadla med vzponom Kitajske.

Ponovno bo potrebno premisliti, koliko se država želi zanesti na drugo državo

Francoski finančni minister je francoskim podjetjem naročil, naj ponovno ocenijo svoje dobavne verige, da postanejo manj odvisne od Kitajske in drugih azijskih držav. Ameriška carinska in mejna zaščita je sporočila, da bo zajela izvoz nekaterih medicinskih potrebščin. Sloveniji je na pomoč do zaščitne medicinske opreme vskočil podjetnik Joc Pečečnik, ki je naročilo dobesedno ukradel drugi državi …

Še preden nas je prizadel koronavirus, so bile meje globalizacije malo bolj jasnejše – a ne povsem jasne. Trgovina kot delež globalnega BDP je dosegla vrhunec leta 2008 in se od takrat giblje nižje. Volitve predsednika Trumpa in začetek trgovinske vojne s Kitajsko so večnacionalne družbe že prisilile preučevati svoje delovanje. Podjetja želijo in postajajo bolj odporna, kar vodi do manjše pripravljenosti sodelovanja zunaj meja države.

Predvideva se velik premik k regionalnemu poslovanju. Večji poudarek je tudi na povečanju zmogljivosti podjetij v svojih oskrbovalnih omrežjih. Poleg tega bodo, glede na trenutno svetovno škodo, vse vlade verjetno vztrajale, da se določeno blago, na primer farmacevtski izdelki in medicinska oprema, v čim večji meri proizvajajo doma.

Kitajska je že preusmerila svojo gospodarsko strategijo, katere cilj ni več biti poceni proizvodno središče za svet, temveč proizvajalec tehnološko naprednih izdelkov, kot so letala in telekomunikacijska oprema. Zaradi tega Američani, Evropejci in Japonci v strahu pred krajo intelektualne lastnine vse bolj neradi opravljajo velike operacije na Kitajskem.

Pod Trumpovo administracijo so ZDA izkusile napetost celo s tradicionalnimi zavezniki v zahodni Evropi. Po krizi, kakršna je ta, se običajno zgodi, da ljudje govorijo o novih obdobjih in o tem, kako bo svet po pandemiji drugačen, a tokrat kaže, da se bodo pospešili trendi, ki so bili že v gibanju pred to pandemijo.

Ko je funt izgubil prednost …

V pretekli epizodi globalizacije – odmotavanja globalne trgovine, ki se je zgodila med prvo svetovno vojno in pandemijo španske gripe 1918, je prišlo do predelave svetovnega finančnega sistema, pri čemer je britanski funt izgubil prednost.

Takšna stvar bi se verjetno lahko zgodila tudi tokrat, vendar začetni znaki kažejo na drugo pot: proti temu, da se dolar še bolj ukorenini v središče svetovnega finančnega sistema.

Zvezna ameriška centralna banka je odprla zamenjavane linije s 14 čezmorskimi centralnimi bankami – kar jim omogoča, da črpajo dolarje v domače bančne sisteme – in začela nov program, ki drugim državam omogoča pridobivanje dolarjev z zastavo državnih obveznic kot zavarovanja. Te poteze pomagajo zagotoviti, da pomanjkanje svetovnega dolarja ne bo paraliziralo svetovnega gospodarstva, a vprašanje kako bo z inflacijo.

Evropski uradniki neradi sprejemajo ukrepe, s katerimi bi evro postal bolj osrednji v sistemu svetovne valute, na primer izdajanje obveznic, ki jih skupaj zajamčijo države evrskega območja. Kitajska pa, če že kaj, nerada preoblikuje svoj finančni sistem na načine, ki bi lahko omogočili, da bi renminbi postali pomembnejši za svetovno trgovino, na primer omogočanje prostega pretoka kapitala v valuto in zunaj nje.

Mark Carney, nekdanji guverner angleške banke, je avgusta kolegov centralnih bankirjev izrekel vpliven govor, kjer je dejal, da je sedanji mednarodni denarni in finančni sistem s svojo globoko dolarsko odvisnostjo nevzdržen. Vendar pandemija morda uvaja prav ta napačni sistem. Dolarski sistem je sam po sebi namreč nestabilen.

V zadnjih 12 letih se je na trenutke zdelo, kot da svet podoživlja obdobje od 1918 do 1939, določeni pa se vedejo kot pozabljivi študenti, ki dogajanje spremljajo iz zadnjih vrst. To obdobje je prineslo tudi svetovni finančni zlom; vzpon avtoritarnih vlad; nastanek nove gospodarske velesile (ZDA takrat, Kitajska zdaj); in svetovno pandemijo, čeprav ne v tem zaporedju.

Morda res še ne vemo natančno, kam bo ta kriza vodila – tako svetovno gospodarstvo, kot kaj drugega. Toda ena stvar se zdi jasna: kriza je ponovno tu in mi spet nismo pripravljeni.