Bo Šarec odgovarjal, ali bo zmagala ulica?

Pred kratkim je vlada objavila svoje poročilo v zvezi z domnevno spornimi navbavami zaščitne in medicinske opreme. V njem povzema stanje zalog v skladiščih ob nastopu svojega mandata, podrobno opiše nadaljnje nabave skupaj s stanjem na trgu in izpostavlja objektivno odgovornost nekaterih posameznikov, povezanih z nabavo potrebnega materiala.

Glavna dejstva so javnosti bolj ali manj poznana in jasno je, da je pri vsej “aferi” šlo le za politikantsko motiviran vihar v kozarcu vode. A poročilo pred nas postavlja drugo temo, ki bi morala biti predmet javnih debat, pa je skoraj ni zaslediti: osebno odgovornost. Nekateri mediji so poročilo predstavljali kot napad na Šarca osebno. To ne drži, saj je v poročilu zaznati le kritiko njegovega dela. Za slednje pa bi moral odgovrajati gospod Šarec osebno, drži. A težava je, ker tega noče.

V Sloveniji nihče noče sprejeti odgovornosti

Slovenska politika osebne odgovornosti praktično ne pozna. Nihče se noče zavedati, da visoke funkcije posmezniku prinesejo moč, in večja je moč, večja mora biti tudi odgovornost, najprej v smislu odgovornega ravnanja, nato pa še v smislu prevzemanja odgovornosti za to ravnanje. Nekatere pa privlači le moč, ki se jo da zlorabiti v svoj prid, kar se kaže v sistemski korupciji in posledicah le-te.

Za svoje neuspehe ne odgovoarja skorajda nihče, saj se odgovornost posameznikov v duhu socializma vedno skrije v neko tančico kolektivne krivde; če gre kaj narobe, rečemo, da smo “načeloma delali dobro”, čeprav dokazi kažejo drugače, potem s prstom pokažemo na druge, pod vplivom večinskih medijev pa javnost to sprejme kot resnico. Točno temu smo priča trenutno: obdobje Šarčeve vlade se je končalo s fijaskom, odgovorni za to pa na tiste, ki so stanje normalizirali, kažejo s prstom.

Strah intelektualcev pred populizmom in vladavino ulice

In to počnejo v skrajno populistični maniri preko zlorabe medijev in hujskanja množic, saj naj bi “upor ljudstva” dajal legitimnost njihovim namenom rušenja demokratično vzpostavljene vlade. Naj povzamem strah pred ulico dr. Ernesta Petriča, ki ga je predstavil v včerajšnji oddaji Intervju: trenutno ni opaziti kakšnih sledov tako očitane “diktature”, proti kateri naj bi se protestniki borili. Diktatura pa se lahko zgodi, če zadeve začnejo uhajati iz rok, tako nas uči zgodovina. Protesti pa so namenjeni točno temu, saj drugega smisla v njih ni prepoznati.

V iskrene namene protestnikov dvomi tudi Kristijan Musek Lešnik, ki v svojem nedavnem podpre boj proti korupciji, a vpraša protestnike, kje so bili, ko so se kupovale žilne opornice; podpre boj proti sovražnemu govoru, a hkrati vpraša, kje so bili takrat, ko so nekateri grozili, da bodo spet napolnili Barbarin rov, itd.

Našli bi še mnogo slovenskih intelektualcev z visokimi etičnimi merili ter odličnim poznavanjem demokracije, ki nasprotujejo protestom v teh kriznih časih, in jih vidijo kot grožnjo demokraciji, ne pa kot njeno manifestacijo (o tem govorijo odzivi dr. Žige Turka, na primer). Tudi povprečnim ljudem se zdijo takšne opozicijske akcije nesmiselne; sam, denimo, menim, da sta kazenski ovadbi proti Šarcu in Galetu bolj upravičeni kot pa interpelacija proti ministru Počivalšku ali protesti proti vladi.

Bomo spet padli na izpitu demokracije?

Trenutno stanje predstavlja zrelostni izpit slovenske demokracije, tako za politiko in medije kot za volilce. Ali ga bomo opravili, je odvisno od vseh akterjev. Ali bo politika sprejela odgovornost za svoja dejanja? Ali bodo mediji poročali neodvisno in objektivno? In, nenazadnje, ali bodo volilci poslušali zdrav razum in skladno z njim nagradili politiko na volitvah? Verjamem, da se bodo stvari premaknile na bolje, da se bomo sposobni otresti korupcije in dvojnih meril ter da bomo dvignili svojo družbeno zavest na višjo raven. A da bi demokracija premagala ulico, bomo morali poslušati tiste, ki punujajo trdne argumente, in ne tistih, ki glasneje vpijejo. Čas je namreč za spremembe.