Žrtev »fockanja« v parlamentu smo vsi
Javni diskurz v Sloveniji je na izredno nizki ravni. V zadnjem tednu smo bili priča mnogim dokazom za potrditev napisanega. Od napada v DZ RS poslanke Violete Tomić na predsednika vlade Janeza Janšo, v katerem mu je med drugim očitala genocid nad starejšimi. Kar je po svoje posebne vrste absurd, predvsem zaradi dveh dejstev. Prvo dejstvo je, da so covid-19 potrdili v desetih od 102 domov in da so vsi umrli bili resni kronični bolniki. Drugo dejstvo je, da genocid pomeni sistematično uničevanje katerekoli narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine z namenom v celoti ali delno uničiti to skupino, in o tem v danem primeru res ne moremo govoriti. Nenazadnje je bil sovražnik, s katerim so se vodstva, zaposleni in zdravstveni delavci v domovih za ostarele spopadali, virus in ne oborožene sile, ki bi jih tja napotila vlada ali Janez Janša osebno. V času, ko so svojci nekaterih primerov dejanskega genocida še živi, je opletanje s tem izrazom hkrati tudi poniževanje in omalovaževanje njihovih bolečin.
Prav tako reči nekomu, ki je bil izvoljen na legitimnih demokratičnih volitvah, da naj odstopi, ker ni primeren ad persona (ne zaradi tega, kar je storil, ampak zato, ker dotični osebi ni všečen) nikakor ne spada v DZ, in nikakor ne pritiče »borki za enake pravice vseh«.
V danem primeru gre za nespoštovanje institucije predsednika vlade in nenazadnje tudi za nespoštovanje lastne (izvoljene) funkcije. Osebno menim, da tak način komunikacije nikakor ni sprejemljiv za državni zbor, pravzaprav ni primeren nikjer. Je pa žal takih primerov veliko, preveč. Toliko, da se skorajda ne zdi nesmiselno izpostavljati posameznih imen, saj je problem javnega diskurza že zdavnaj prerastel mejo, ko bi bilo smiselno govoriti o posameznikih. Ne glede na to, želim izpostaviti še dva dogodka preteklega tedna.
V nadaljevanju tedna smo bili priča tudi (pre)dolgi seji odbora DZ za delo, ki niti po 14-urni razpravi ni pripravil tretjega protikoronskega zakona za potrditev na petkovi izredni seji. Noč je bila tako dolga predvsem zato, ker je bilo poleg vsebine kar naprej potrebno »ugotavljati« tudi, kdo laže in kdo koga ovira. Bili smo tudi priča besednemu spopadu v DZ RS, ki mu je malodane sledil fizični spopad, med podpredsednikom DZ RS Jožetom Tankom in poslancem SD Matjažem Nemcem. Res pester teden.
In, ko smo mislili, da smo videli že prav vse, smo v četrtek zvečer (namesto Tarče) na TV SLO lahko spremljali intervju s predsednikom vlade in kasneje omizje s predstavniki opozicije. Voditeljici sta v obeh primerih vprašanja postavljali sicer dokaj enakovredno, se pa nista mogli upreti »naklonskemu komuniciranju«. Medtem, ko je govoril predsednik vlade, smo iz ust voditeljice veliko krat slišali zajedljiv »mhmmm«, ki je v podtonu večkrat izražal pomislek in dvom, kot pa pritrjevanje. Ko so govorili predstavniki opozicije pa »Tako!« na način, s katerim je bilo dejstvo brez nadaljnje potrebe po podatkih utemeljeno kot sklep.
Javni diskurz v Sloveniji je (vem, da se ponavljam) na zaskrbljujoče nizki ravni. Ustvarjalci javnega diskurza tako mediji, politiki, javni komentatorji kot ostali predstavniki strok oblikujejo naš družbeni sveti, dajejo smernice našemu delovanju in določajo mejo sprejemljivega in nesprejemljivega. In ne moremo pričakovati, da bo sovražnega in neprimernega, tudi nespoštljivega govora manj, če sami dajemo tak vzgled. Pomembno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je: »Prepoznamo osebno odgovornost kot eno od temeljnih vrednot?«
Dober javni diskurz zdrave družbe temelji na resnicoljubnosti in tudi na tem, da en drugemu prisluhnemo in si dajemo možnost pojasnitve, argumentiranja, pri čemer argument ne more temeljiti na osebni sodbi o tem, kakšen se mi nekdo zdi. Če menim, da je slab je pa dovoljeno vse – vsak lahko resnico prikroji tako, kot ustreza podkrepitvi izrečenega. In vsak lahko, kot se zdi, tudi reče vse, kar mu ustreza. In pri tem so vedno žrtve. Žrtev zgoraj naštetih primerov »fockanja« v parlamentu je slovenski narod, ki se deli bolj kot kadarkoli. Poleg tega pa ljudje (upravičeno) izgubljajo zaupanje. Na takem nivoju diskurza gre namreč bolj za ukvarjanje s samim seboj kot dejansko za ukvarjanjem s perečimi problemi ljudstva, ki jih ni malo.
