Za 17 let v zapor, ker je branil sina – je to normalno?

O stanju v slovenskem sodstvu je bilo prelitega že mnogo črnila in izrečenih veliko besed. V sistemu so se pojavljale velikanske luknje, razkrite so bile številne nepravilnosti. Nedavna mednarodna raziskava o razmerah v sodstvu, ki jo je izvedla skupina strokovnjakov z vsega sveta, je Slovenijo na svojem grafu uvrstila ob bok Albaniji. Po spominu bi rekel, da smo med Marokom in Bolgarijo. Včerajšnja sodba ptujskega sodišča temu več kot pritrjuje.

Pojdimo od začetka: 26. maja 2018 so štirje napadalci pred domom obsojenega Janka Tomića pričeli uničevati avtomobil, nakar jih je zalotil njegov sin Žan. Napadalci so z njim hoteli obračunati, po življenju so mu stregli tudi z nožem. Pred njimi je pobegnil v hišo, v katero so skušali nasilno vdreti, Žan pa jih je s težavo zadrževal. Hrup je zdramil očeta Janka, ki je s pištolo svoje partnerke s streli na slepo želel napadalce pregnati, pri čemer je enega ubil, drugega pa ranil.

Pomemben podatek je tudi, da je napadalce poslal in plačal znani mariborski zločinec; tako so vpleteni pričali na sodišču. Z Žanom naj bi obračunali, ker je ta zoper omenjenega kriminalca podal kazensko ovadbo. Vsak od plačancev naj bi za nalogo dobil plačilo 200 evrov, v preteklosti pa so bili že vsi obsojeni zaradi nasilništva.

V zapor zaradi silobrana?

Janko Tomić je torej pred nasiljem in kriminalom branil svoje premoženje, in kar je najpomembnejše, življenje svojega sina. Za to je dobil 17 let in pol zapora za uboj in tri poskuse uboja. To, dragi ljudje, ni normalno.

Takšna obsodba bi bila normalna, če bi Tomić sam izvajal kaznivo dejanje in pri tem nekomu vzel življenje. Pa je bilo ravno obratno: kaznivo dejanje je hotel preprečiti. Tomić je življenje branil. To je silobran, ne pa uboj. Silobran je sredstvo, po katerem ima v primeru protipravnega napada vsakdo pravico braniti svoje ali tuje s pravom zavarovane vrednote in dobrine. Točno to je obsojeni Tomić počel. Glede na dejavnosti, motive in preteklost napadalcev je bil silobran celo dolžan uporabiti.

Janko Tomić je ravnal kot odgovoren državljan, ki varuje nedotakljivost življenja in kot dober starš, ki ščiti svojega otroka. Njegova dejanja ne kažejo, da bi komurkoli namenoma hotel vzeti življenje. To, da je ravnal v afektu, pa je glede na situacijo popolnoma razumljivo.

Sodišče na strani nasilnikov, žrtev brez pravic

Na koncu smo prišli do absurdne situacije: sin poda ovadbo proti zločincu. Ta pošlje svoje plačance, da z njim obračunajo. Oče ga brani, zato je kriv. Nauk zgodbe: ne pomagaj sočloveku, sicer greš za 17 let v zapor. Sodba je v popolnem nasprotju z moralnimi standardi demokratične družbe, saj se sodišče z njo postavlja na stran nasilnikov.

Sodni sistem tako javnosti pošilja jasno sporočilo, da v naši družbi žrtev ni in ne sme biti zaščitena. V primeru napada niti žrtev niti tisti, ki jo brani, ne moreta z gotovostjo računati, da bo pravici zadoščeno. S takimi sodbami nasilništvo v Sloveniji dobiva domovinsko pravico, kar je v vsaki demokratični državi nesprejemljivo.

Je sodstvo povezano s kriminalom?

Potrebno pa se je predvsem vprašati, zakaj je tako. Na prvi pogled se zdi, da je Slovenija zavila na pot “razsvetljenih in demokratičnih” držav, v katerih je lahko storilec oproščen, če pripada pravi družbeni skupini. Recimo za umor, če na sodišču reče, da ni vedel, da bo iz cevi orožja prišel izstrelek, če bo pritisnil na sprožilec. Ali pa za pedofilsko posilstvo, če v svoj zagovor pove, da ni razumel jezika, ko ga je fantek prosil, naj preneha. To so preverjeni in dokazljivi primeri novodobnega evropskega “razsvetljenstva”.

V Sloveniji kljub prizadevanju nekaterih (še) nismo dovolj razsvetljeni. Prej bi si upal reči, da sodba kaže na povezavo sodstva s kriminalom. Oče je kriv, ker je sin stopil na prste zlikovcem. Ne trdim stoodstotno, da je tako. A neka zdrava logika kaže v to smer.