Ivekove prerokbe in smrt janšizmu

Ko sem lani jeseni ob posebni priložnosti (predstavitev knjige o Ivanu Roškarju) stala na trgu v Jurovskem dolu in mi je domačin dejal, da stojim prav na mestu, kjer je pod streli padel Ivan Kramberger, me je kar zmrazilo. Verjetno je to opazil, zato je dodal: »Brez skrbi gospa, od tam, kjer so njega ustrelili, nihče nikoli več ne bo streljal, saj so hišo takoj za tem podrli.« Pa tudi morilca naj ne bi bilo več med živimi.

10. januarja 2019 je namreč umrl Peter Rotar. Rotar je bil po tem, ko je dejanje priznal, obsojen na 9 let zapora, saj naj bi pod njegovim strelom iz lovske puške padel predsedniški kandidat Ivek, poznan tudi kot dober človek iz Negove. Rotar je na sojenju obrazložil, da je streljal na Krambergerja, ker »mu je šel na živce«. Vprašanje, ali je res streljal Rotar, in, če je streljal, ali je streljal zgolj zato, ker mu je Ivan Kramberger šel na živce s tem, ko je v svojem govoru kritiziral vlado in govoril, kaj bi bilo treba storiti za reveže … opozarjal, kaj vse se bo Slovencem še zgodilo, če ga ne bodo poslušali, ostaja neznanka. Osebno menim, da je 28 let kasneje umor Ivana Krambergerja še vedno posebne vrste javna skrivnost. Nekako podobna tistim skrivnostim, ko je nezakonski sin izrezana slika svojega biološkega očeta, pa se vsi delajo, da tega ne vidijo.

Na predsedniških volitvah 1992, v letu, v katerem se je Ivan Kramberger potegoval za vstop v parlament, je bilo oddanih 1,278.155 glasovnic, med njimi je bilo 35.797 glasovnic neveljavnih, ker so bile prazne oziroma ni bilo moč ugotoviti volje volivca, je prepričljivo, brez protikandidata, ki bi lahko njegovo zmago ogrozil, slavil Milan Kučan. Človek, ki ni skrival, da mu osamosvojitev Slovenije ni bila »intimna opcija«.

Prerokbe Krambergerja še živijo med nami

»Odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, a bodo prišli in sploh se ne moremo zavedati, kako hudo bo. Ta slovenska zemlja nikoli ni imela toliko revežev in bogatašev, kot jih bo v kratkem. Ogromno tovarn bo propadlo, veliko jih bo brez kruha. Zapomnite si, kaj sem vam rekel,« so bile Krambergerjeve besede. In danes, 28 let kasneje, kaj menite o tem?

»Kar se Janez nauči, to Janez dela. Vidite, nobenih zakonov ni, če boste vi kaj ukradli, vas bodo takoj zaprli in še službo boste izgubili. Oni pa cele tovarne kradejo. Cele tovarne in nobeden nič ne odgovarja!« je bila še ena njegovih udarnih parol. Mar nismo priča dogodkom, ko ljudi deložirajo zaradi par sto evrov dolgov, na drugi strani pa so še vedno nedokončani primeri povezani s Stožicami, NLB, da se o Adrii Airways in Gorenju, ki so ga Kitajci našli »čisto po naključju« niti ne pogovarjamo? Ni isto, boste rekli. Ne seveda ni isto. V primerih za par sto evrov je revež oziroma »krivec« jasen, v primerih velikih vsot davkoplačevalskega denarja je krivda razporejena tako, da jo je težje izslediti. Ali pa ni bilo prave volje za to.

»Po vsem svetu komunizem propada – od Romunije do Madžarske -, edino v Jugoslaviji se še držijo stolčkov. Držijo se jih kot pijanec plota,« je dejal in nadaljeval: »Komunisti me ne bodo volili, ker se me bojijo. Slovencem namreč želim boljše življenje in boljše plače.« In dalje: »Kučan ni slab človek, ampak on je komunist. Če boste volili njega, bodo zopet vladali komunisti.« In ko ne bodo vladali, dodajam, takrat bodo protestirali in pozivali k smrti tistih, ki vladajo, pa niso iz njihovih vrst.

Kramberger je veliko povedal tudi o vlogi medijev in se zavedal moči, ki jo imajo. Možnosti obračanja besed in manipuliranja z javnostjo. Ob neki priložnosti je dejal: »Danes sem bral Delo. Ko so me poklicali iz uredništva tega komunističnega časopisa, nisem želel iti tja. Takoj so obrnili vse besede – češ, da Kramberger ni normalen. V ospredje pa so postavili Kučana in druge komuniste. Kandidata, ki predstavlja delavce in kmete, pa so ponižali.« V kolikor se vam je ob branju te izjave porodila asociacija z zadnjimi nekaj Tarčami na RTV SLO – najverjetneje ni naključna.