Skip to content

Premier in predsednik države nista nevarna državi!

Kolumna O spravi in traktorskih gumah kolumnistke Ranke Ivelja, Dnevnik, 11. junija, me je presenetila. Njen pogled je drugačen, kot je bil, ko je dogajanje  med 2. svetovno vojno opisala v članku 97.457 – doslej najbolj zanesljivo in natančno število žrtev druge svetovne vojne, Dnevnik, 12. junij 2012.

Berem: »Med drugo svetovno vojno in neposredno po njej je na ozemlju sedanje Slovenije za posledicami vojne umrlo vsaj 97.450 prebivalcev ali 6,5 odstotka prebivalstva. Leta 1942, ko začne partija v Ljubljanski pokrajini odkrito revolucijo, vojna in z njo trpljenje eksplodirata. Zgodovinarka dr. Deželak-Baričeva pojasnjuje, da vaške straže, ki so jih ljudje ustanavljali predvsem zato, da bi zavarovali svoje premoženje in življenje, v tem letu h krvavemu izkupičku spopadov še niso prispevale …V letu 1942 so bili Italijani in Nemci glavni povzročitelji 5000 žrtev med civilisti .… Po drugi strani pa so Narodna zaščita, partizani in Varnostno-obveščevalna služba (VOS) do konca julija med civilisti povzročili okoli 800 žrtev. Revolucionarno nasilje je bilo odločilnega pomena za vzpostavitev oborožene protirevolucije, res pa je tudi, da so bile žrtve likvidacij vsaj v nekaterih primerih okupatorjevi ovaduhi.«

Upor s taktiko »napadi in se umakni«, ker je bil okupator premočan, je povzročal, da so okupatorji redko kaznovali napadalce, zato so to plačali civilisti, podeželani.

Revolucionarji so likvidirali dejanske in preventivno potencialne nasprotnike, da jim ne bi ti po vojni ogrozili uvedbe oblasti Partije po vzoru Stalinove SZ.

Ne pozabimo, da je Partija siromašnim, preprostim, mladim obljubljala: vse bo naše, naša bo oblast, brez izkoriščanja i.p. Ti so tako  številčno vstopali v partizane. Mnogi so šli v partizane zato, da se uprejo okupatorju.

Znani partijski funkcionar, vodja zloglasne OZNE, Matija Maček, je po vojni komandantu Francu Severju Franti, ko se je vrnil iz SZ, dejal: »Če bi povedali ljudem, kako ljudje živijo v SZ, ne bi šel nihče v partizane.«

Berem kolumno. Premier in predsednik države da sta nevarna, potvarjata zgodovino, ogrožata vse, ki ne podpirajo kolesarjev. Pahor pa da opušča spomin na padle partizane. Ga. Ivelja piše: »Po 31 letih od prve spravne slovesnosti smo torej prišli do tega, da se premier in predsednik skupaj spominjata pomora ‘slovenske narodne vojske’ in ne tragično zavedenih domobranskih fantov, mož in žena. Le kaj so bili potemtakem partizani: mednarodna komunistična vojska?«

To je tudi slovenska zavedena vojska, ki jo je vodila Partija, ki je »šele« po koncu pakta Hitler-Stalin organizirala upor proti okupatorju in sprožila revolucijo, edino med vojno v Evropi. Zmagala je in likvidirala vse nasprotnike.

Partizanski upor in zlasti revolucija sta povzročila ogromne žrtve na obeh straneh in razkol naroda.

V knjigi angleškega zgodovinarja Titova velika prevara berem: »Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov.« Takeso izgube Anglije, ki se je bojevala po celem svetu.

V Sloveniji je bilo vseh žrtev 100.000, a zaradi partizanskega upora je padlo 7800 okupatorjev. Ti sicer niso utrpeli velike škode. Tito je vedel, da le zavezniki lahko premagajo naciste. Prevaral je Anglijo, saj ji je obljubil, da bo uvedel demokracijo, a je uvedel enostrankarsko diktaturo po vzoru Stalinove SZ.

Zahodni zavezniki so tako od l. 1943 vse do konca vojne pošiljali pomoč oz. orožje samo Titu. Edino s težkim orožjem zaveznikov je premagal vse domače nasprotnike. Rusi so mu malo pomagali. Tito ni premagal okupatorjev, temveč zavezniki, katerim so nacisti in japonski fašisti podpisali kapitulacijo, ne partizanom. Ti so zaveznikom pomagali, pa tudi nasprotovali, saj njim ni bil edini cilj osvoboditev.

Ne pozabimo, da bratomorna vojna ni rešitev.

Franc Mihič, Ribnica

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice