Naprej na vsebino

Odprto pismo: Samo sprašujem kot aktivni državljan (mislim, da mi obstoječi sistem to dovoljuje)

Prejšnji teden, 17. junija, je bila na 18. seji Državnega zbora druga obravnava predloga Zakona o spremembah zakona o javnem naročanju. Predlagatelj je bil Državni svet.

Samo sprašujem – vse medije v Sloveniji, vse urednike in novinarje: je bila kjerkoli objavljena kakšna novica o tem? Pregledoval sem vse po vrsti, a nisem opazil, sem morda spregledal? Javno naročanje sestavlja več kot 50% slovenskega budžeta! Ni dovolj zanimivo za državljane? Ja, res je, na prvi pogled je zadeva popolnoma nezanimiva. Že 4. junija, torej dva tedna prej, je dala vlada zavrnitveno mnenje, že površen pogled na te predloge pa vsakemu uredniku ali novinarju pove, da jim bo nasprotovala tudi celotna leva opcija parlamenta. In je bil predlog s strani vseh poslanskih skupin dejansko zavrnjen. In ni prišlo niti do glasovanja. Kaj pa na drugi pogled? Je problematika, težka polovico budžeta, res nezanimiva? Se res ni nič zgodilo? Trdim, da se je. Zato tudi to odprto pismo.

Ta situacija, ki je nastala na tej seji 17. junija, namreč preveč očitno kaže na neko »višjo«, nedoumljivo silo, v resnici razbohoteno, birokratsko, nevidno »višjo« silo (ki jo več kot očitno najbolj obvladajo eksponenti globoke države), ki se ravno na primeru zakonodaje o javnem naročanju (in da bo jasno, že vseh trideset let!!) kaže, kako blokira različne poskuse izboljšave te zakonodaje. Verjetno (in resnično upam) se predstavniki poslanskih skupin (zelo priporočam ogled zapisa njihovih izjav na spletni strani Državnega zbora) niti ne zavedajo, kako pomagajo tej »višji« sili, ko vsi unisono (v en glas) zavrnejo te, v resnici zelo majhne oz. kozmetične popravke. Na prvi pogled so vse njihove izjave utemeljene in se sklicujejo na osnovno, že omenjeno vladno zavrnitev, ki se sklicuje na neko še nepripravljeno mnenje Ustavnega sodišča, vezano na to problematiko. Nekaj izjav pa še dodaja, kako neki predlog krči delavske pravice (kar seveda ni razumljivo, kajti delavske pravice nimajo nikakršne povezave ali odvisnosti od  predlaganih popravkov). A ta lahkotnost zavrnitve spregleda bistvo, to je, da je obstoječa zakonodaja izjemno problematična, ker praksa nedvoumno in jasno večini državljanov kaže, komu koristi in komu škoduje! In še huje, ta zavrnitev ponovno prestavlja kakršnokoli izboljšavo za nedoločen čas v prihodnost. In spet je očitno, komu to koristi! V redu, ta predlog je vseboval očitno nerodnost, da je spregledal, kakšne bodo reakcije glede na omenjeno mnenje Ustavnega sodišča, a za božjo voljo, vseeno je odprl enega najhujših problemov te države; in zakaj ne bi vsi skupaj (ja, prav vsi skupaj!), posebej pa še vsi na tej seji nastopajoči predstavniki poslanskih skupin, raje povedali, kaj je boljše, kaj je bolj prav v zvezi s tem Zakonom, s to problematiko, ki je težka, kot rečeno, več kot polovico slovenskega bruto proizvoda. Ne blokada, ampak odprtje reševanja te problematike! Saj ste se tega dne, 17. junija, nahajali na edinem prostoru, ki to realno omogoča!

Samo sprašujem, najprej sebe samega, smo slovenski državljani sploh zreli za demokracijo? Nekako me prevzema odgovor, da nismo. Ampak takole mi zaide razmišljanje o tej »višji«, nedoumljivi sili: očitno res obstaja neka »višja« sila, ki je postavila neke zakonitosti, po katerih se odvija tako neživa narava kot tudi živa narava; neke fizikalne zakonitosti, po katerih deluje celotno vesolje, tako v največjem merilu kot tudi na najmanjšem, subatomskem nivoju. Pa neke kemijske zakonitosti, ki precej natančno določajo predvsem vso živo naravo, vključno z vsem dogajanjem npr. v našem telesu. Vse te na kratko naštete zakonitosti je torej postavila neka višja sila, in če se ne držiš teh zakonitosti ter nekaj storiš v nasprotju z njimi, te kaj hitro zmanjka, ja, izgineš, te ni, in kot da te nikoli ni bilo. Recimo ne upoštevaš fizikalne zakonitosti gravitacije, pa te hitro pobere, recimo ne upoštevaš kemijske zakonitosti kakšne snovi, pa te še hitreje pobere. V resnici ne moreš vplivati na neke višje zakonitosti, očitno tudi ne na neke zakonitosti, ki so jih skozi razvoj človeške civilizacije razvili človeški egoizem, napuh, nespoštovanje sočloveka, pa da ne naštevam še na desetine človekovih lastnosti, ki jih obstoječi t. i. demokratični sistem ne more obvladovati, obvladuje jih le neka višja sila. Pa je lahko še tako demokratično izvoljeni in prosvetljeni vodja, predsednik ali upravitelj, te višje sile, ki se predvsem kaže kot razbohoteni birokratski sistem, očitno ne more obvladovati, ta sila se bohoti in razvija po nekih nedoumljivih, lahko tudi fizikalnih ali kemijskih zakonitostih. Očitno obstoječa oblika demokracije ne more vplivati na te višje sile, ki obvladujejo realni svet. Pa se da to obstoječo obliko kakorkoli popraviti, dopolniti? Samo sprašujem.

Pač upam, če mi bo kdo od vseh, ki jih v nadaljevanju sprašujem, kaj odgovoril, da je še neka možnost za demokracijo, da se pač ena javna zadeva, en javni problem, v katerega me je malo bolj zaneslo in se z njim ukvarjam zadnjih trideset let, to je, transparentnost javnega naročanja, vsaj malo popravi, izboljša, preprosto povedano, malo bolj pošteno uredi. Pričakujem preveč? Samo sprašujem. A še prej odgovor, ker me je že kar nekaj ljudi vprašalo, zakaj se to grem, zakaj še vedno to poskušam. Bom ponovil, kot sem javno zapisal v spletnem časopisu Slovenec decembra 2019: »V spominu mi je ostalo srečanje z nekim direktorjem manjšega podjetja v lokalu sredi Ljubljane l. 2007. Bilo je takole: sedim v lokalu, k moji mizi pristopi gospod srednjih let in reče: ‘Verjetno se me ne spomnite, gospod Burger (odkimam), srečala sva se samo enkrat, pred osmimi leti sredi zgradbe Državnega zbora. Udeležil sem se posveta o problemih malih podjetij v zvezi z zakonodajo o javnem naročanju, ki ste ga organizirali vi v imenu kabineta predsednika Državnega zbora. Takrat sem bil lastnik in direktor malega podjetja, ki je bilo odvisno predvsem od javnih naročil. Na tem posvetu, na katerega ste me povabili, sem povedal nekaj kritičnih besed o zakonu o javnem naročanju. Še danes mi je žal, da sem se udeležil tistega posveta (posvet je bil oktobra l. 1999). Od tistega dne se je namreč vse ustavilo, nikoli več nismo dobili nobenega naročila, moje podjetje je propadlo.« Nekaj sekund je strmel vame, verjetno tudi jaz vanj, ker nisem našel niti besede v odgovor, potem je zamahnil z roko in odšel. Ja, to srečanje mi je ostalo v spominu.  In občutek nemoči. Sem kriv, ker sem povabil na posvet o popravkih zakonodaje o javnem naročanju tudi nekoga, ki je bil potem zaradi kritičnih besed na tem posvetu celo onemogočen, je celo propadel? Zato se to grem.« (konec zapisa iz dec. 2019)

Samo sprašujem: pobudnike oz. predlagatelje tega zakona, to je Državni svet, posebej njegovega predsednika Alojza Kovšco, ki mi je v intervjuju, ki sem ga naredil z njim pred kakšnim letom, posebej poudaril, kako je Državni svet odprt za argumentacijo strokovne javnosti: je bila kakšna javna obravnava tega predloga? Kot razumem našo zakonodajo, tam piše, da je pred vsakim predlogom zakona treba izvesti javno obravnavo. Zdrava pamet mi govori, da verjetno, zagotovo pa pred vsakim predlogom oz. zadevo, ki vsebuje v naslovu besedico »javno«. Nisem opazil, sem morda spregledal?

Samo sprašujem: državnega svetnika Branka Tomažiča, ki je sicer zelo hvalevredno pripravil vse okrog tega predloga zakona: pa se res ni dalo zadeve pripraviti tako, da vlada (ja, tudi nova t. i. Janševa vlada) 4. junija 2020 ne bi podala odklonilnega mnenja, sklicujoč se na neko zadevo, ki še stoji na Ustavnem sodišču?

Samo sprašujem: kogarkoli od 90 poslancev, ki sem jih naslovil že januarja letos (in posebej vse že omenjene predstavnike poslanskih skupin, ki so nastopili 17. junija) s predlogom dodatnega člena v Zakonu o spremembah zakona o javnih naročilih in ki je bil rezultat nekajmesečne javne argumentacije ter se glasi: »Vsem aktivnim udeležencem, tako naročnikom kot izvajalcem, je v procesu javnega naročanja odvzeta pravica delovati netransparentno, brez zakonsko določenega nadzora javnosti.« Boste kaj storili v zvezi s tem predlogom?

Samo sprašujem: kogarkoli od približno 5000 kolesarjev, ki vsak petek kolesarijo okrog parlamenta; všeč mi je recimo vaš kar pogost transparent z zahtevo »Ne levica ne desnica, le resnica in pravica«. Pa je kdo med vami, ki bi podprl malo bolj konkretno zahtevo, recimo predlog člena v zakonodaji o javnem naročanju, ki sem ga, kot je zapisano v prejšnjem odstavku, naslovil na 90 poslancev?

Samo sprašujem: Vlado Republike Slovenije, posebej ministra za javno upravo Boštjana Koritnika, imate kakšen odgovor na to odprto pismo?

Samo sprašujem – Marjana Podobnika: v zapisu intervjuja z vami  5. 5. 2020 v spletnem časopisu Slovenec, z naslovom Kaj omogoča korupcijo pri javnih naročilih, navajate konkretne razloge, ki omogočajo to, kar piše v naslovu. Kaj boste poskušali storiti, da to preprečite?

Samo sprašujem – Blaža Mrevljeta: v zadnjih letih ste bili eden javno najglasnejših pri opozarjanju na  korupcijo pri javnih naročilih. Kaj boste še poskušali narediti, da to zmanjšate?

Samo sprašujem. Tudi še vse ostale državljane Slovenije.

Miha Burger, aktivni državljan

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice