Srebrenica in Huda jama na različnih planetih?

Pri splošni medijski obravnavi pobojev v Srebrenici na eni strani in po drugi strani obravnavi pobojev v Hudi jami ter sedemsto slovenskih lokacijah, po drugi svetovni vojni (Wikipedija) se zdi, da je Srebrenica na enem planetu, Huda jama in druga grobišča pa na povsem drugem planetu. Glede na medijsko ozračje so poboji v Srebrenici vredni vsega obsojanja, povojni poboji v Sloveniji pa so še vedno tabu tema, pobiti pa označeni za izdajalce domovine.

Je lahko ubijanje drugorazredna tema?

Osrednji slovenski mediji so bili namreč ob 25. obletnici pobojev v Srebrenici, ki jih je zagrešila vojska Republike Srbske, dobesedno preplavljeni s komentarji o izjavi premierja Janeza Janše, na temo pobojev v Srebrenici. Premier je na svojem tvitu zapisal: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili  povojne poboje v Sloveniji in drugod«.

Pred enajstimi leti, 8. marca 2009, nekaj dni po odkritju množičnega grobišča v Hudi jami pri Laškem, so novinarji želeli na to temo izjavo takratnega predsednika Republike Slovenije Danila Türka. Predsednik je odgovoril: »Danes sem tu zaradi prvorazredne teme, o drugorazrednih temah ne bom govoril« (Türk).

Takrat je bil Danilo Türk v Trbovljah na praznovanju dneva žena, ki je bila zanj prvorazredna tema, poboji v Hudi jami, ki jih je zagrešila komunistična partija pa je bila zanj drugorazredna tema.

Z razliko od odziva, ki ga je bil deležen Janez Janša s svojo izjavo o Srebrenici, izjava Danila Türka praktično ni bila deležna nobene medijske pozornosti. Resno so jo vzeli maloštevilnidesni mediji, vendar je bil njihov glas, kakor »glas vpijočega v puščavi«.

Danes ni pomembno kaj kdo izjavi, ampak kdo kaj izjavi

Si lahko predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi Janez Janša dal izjavo v stilu Danila Türka, da je Srebrenica zanj drugorazredna tema?! Po vsej verjetnosti bi bil najmanj leto dni na medijskem udaru, deležen vi bil vsakodnevnih kolesarskih protestov, poleg tega bi po vsej verjetnosti doživel javni linč.

Samo ob primerjavi izjav Janše in Türka lahko ugotovimo, da je z našim vrednotenjem določenih izjav glede določenih dogodkov nekaj hudo narobe. Danes ni pomembno, kaj kdo izjavi, ampak kdo kaj izjavi. Karkoli izjavi Janez Janša je takoj negativno ovrednoteno s strani osrednjih medijev, medtem ko so izjave kogar koli s strani levega političnega pola, praktično vedno obravnavane dobrohotno.

»V Hudi jami je spet prostor«

Ob odkritju Hude jame si je, »za piko na i« medijski izpad privoščil tudi igralec Ivo Godnič, ki je v oddaji Dobro jutro izjavil, da bo tiste, ki mu nasprotujejo pospravil v Hudo jamo v Barbara rov, ker je zdaj, ko so jo izpraznili, tam spet prostor. Na posnetku, ki je javno dostopen, lahko vidimo, da se celo voditelja smejita njegovi izjavi, kar vse pove o njunem odnosu in odnosu določenega dela prebivalstva, do žrtev komunističnega nasilja (Godnič).

V Godničevem primeru gre za odkrit sovražni govor, ki ga takratna politika ni obsodila. Türkova izjava o Hudi jami, kot drugorazredni temu, kaže na njegovo ignoranco, medtem ko izjava Janeza Janše usmerja v širši pogled na dogodke v Srebrenici in druge dogodke v zvezi z razpadom Jugoslavije.

Problematika ostankov komunistične ideologije

Za razliko od Godniča in Türka, ki s svojim odnosom kažeta neprimeren odnos do pobitih in predvsem do njihovih svojcev, gre pri Janševem zapisu samo za ugotovitev, da lahko vzroke za tragične dogodke v Srebrenici iščemo v komunistični ideologiji, ki je sistematično uničevala vse njene odkrite in tudi domnevne nasprotnike.

Zakaj je zapis Janeza Janše za osrednje medije in del prebivalstva sporen? Če smo iskreni, lahko vidimo, da Janša niti z besedo ne minimalizira žrtev Srebrenice, niti nikogar ne opravičuje za zločine. Govori samo o tem, da je glavna težava v tem, da po razpadu Jugoslavije nismo počistili s komunistično ideologijo.

S to izjavo je pravzaprav razkrinkal tiste, ki to ideologijo zagovarjajo. Oglasili so se namreč tisti, ki so se v tej ideologiji prepoznali. Gre za podobno zadevo kot pri mački, ki ji stopiš na rep. Tako so tudi ob Janševi izjavi »zacvilili« vsi tisti, ki žalujejo za komunistično ideologijo in jo želijo na vsak način obuditi k življenju.

V Hudi jami so našli celo dojenčke

Če smo natančni, gre pri povojnih pobojih, še za večji zločin, kakor v Srebrenici, saj so bili povojni poboji izvršeni že po koncu 2. svetovne vojne, medtem ko so bili poboji v Srebrenici izvršeni v času vojne v Bosni in Hercegovini. Druga svetovna vojna se je končala s podpisom kapitulacije Nemčije, 8. maja 1945, povojni poboji so se dogajali po 15. maju istega leta. Vojna v Bosni in Hercegovini se je končala s podpisom Daytonskega sporazuma, 14. decembra 1995. Poboji v Srebrenici so se zgodili julija istega leta.

Poanta vsega je, da gre pri pobijanju za zločin, ne glede na to, kdo so pobiti in zakaj so pobiti. Posebej nevarno je iskati razloge za pobijanje, saj gre pri tem v prvi vrsti za samoopravičevanje. Tistim, ki so bili pobiti po drugi svetovni vojni se očita, da so bili izdajalci domovine. Glede na to, da so v Hudi jami in drugih grobiščih našli celo dojenčke, takšna ocena zagotovo ne zdrži resne obravnave.

Komunizem ne trpi nasprotnikov

Dejstvo je, da je potrebno razloge za zločine, ki so se dogajali po drugi svetovni vojni iskati v komunistični ideologiji. Komunizem namreč ne trpi nobenih nasprotnikov, zato je cilj te ideologije očiščenje vseh razrednih sovražnikov.

Za časa vladavine Stalina je bilo v Sovjetski zvezi pobitih do 60 milijonov ljudi. Tudi pri tem gre v glavnem za izvensodne poboje. Poboji razrednih sovražnikov v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni so po nekaterih podatkih zahtevali čez 100.000 žrtev. Grobišča se namreč še vedno na novo odkrivajo, zadnjega so odkrili 11. julija letos.

Razburjanje dela politike in prebivalstva nad premierjevo oceno razlogov za poboje v Srebrenici lahko pripišemo odvračanju pozornosti od zločinov, ki bremenijo slovenski narod. Gre preprosto za to, da o tem, kar nas boli, ne govorimo, zato preusmerjamo misli v stvari, za katere menimo, da se nas ne tičejo in nam ne bodo povzročile notranjih bolečin.

Vsak človek nosi odgovornost za zlo v svetu

Kljub temu se nas vsako zlo, ki se dogaja na svetu, še kako tiče. Za zločine, ki se dogajajo smo odgovorni vsi. Vsak, ki govori, da so jih po drugi svetovni vojni »še premalo pobili«, tlakuje pot k novim zločinom. Vsak, ki kliče smrt nad določeno politiko ali celo nad določeno osebo tvega, da se bo to prej ali slej udejanjilo.

Zgodovina nas uči, da so se pozivi k uničenju Judov, pred in med drugo svetovno vojno, uresničili. Prav tako so se pozivi k uničenju razrednega sovražnika med revolucijo dokončno uresničili s poboji po drugi svetovni vojni. Tudi pozivi k nadvladi ene narodnosti nad drugo, so se udejanjili v mnogih zločinih na vseh vpletenih straneh v vojni v bivši Jugoslaviji.

Glede na različne pozive k smrti določene politike na slovenskih kolesarskih protestih, je, kot vse kaže, samo še vprašanje časa, kdaj se bo uresničil scenarij iz pravkar omenjenih primerov.