Paket pomoči EU je napačen odgovor za Evropo
Dogovor Evropske unije, da prevzame skupni dolg za oživitev gospodarstva, je za mnoge politike zgodovinski trenutek. Toda ali gre za zgodovinsko pravilno odločitev?
S 750 milijard evrov vrednim paketom pomoči za okrevanje gospodarstva po koronavirusu je Evropska unija – po padcu v gospodarsko stisko kot posledico pandemije covid-19 – poslala navidezni signal solidarnosti. Močni pomagajo šibkim. Ker bi morala tovrstna solidarnost iti z roko v roki s hvaležnostjo, bi moral program spodbuditi tudi evropske populiste. A EU je pametna. Več denarja iz Bruslja, manj glasov za Italijana Mattea Salvinija in njegovo protievropsko posadko.
Na žalost so se takšne poenostavljene enačbe v preteklosti redko obrestovale. Nasprotno. Zasije lahko še en zgodovinski model: ZDA so po drugi svetovni vojni organizirale sklad za obnovo Evrope, legendarni Marshallov načrt.
Obstajajo seveda področja, ki potrebujejo financiranje, kot so brezposelnost in ugodnosti za podjetnike ter pokojnine in prispevki za zdravstveno zavarovanje. Socialna zaščita je v času krize še dražja, nacionalni proračuni pa so že tako pod pritiskom. Kljub temu je v teh proračunskih luknjah mogoče najprimernejša prav pomoč EU.
Vendar o nadomestilih za brezposelnost ne moremo razpravljati, če ne govorimo o trajanju in znesku potrebne pomoči. Brez pokojnin ne moremo razpravljati o upokojitveni starosti. Nobena država članica EU ne želi dovoliti volivcem, da imajo besedo pri proračunskih vprašanjih – prav gotovo ne države, ki so posebej glasne pri prosilcu za pomoč.
Politiki, ki stojijo za sporazumom, poudarjajo, da ne gre za »slabe stare dolgove«, ampak za »dobre nove dolgove.« Zato so natančno določeni prihodnji projekti, namenjeni krepitvi enotne Evrope.
Seveda nihče ne razmišlja, da bi se lahko ponovil scenarij tako imenovanega letališča duhov v Španiji, ki je bilo zgrajeno z denarjem EU. Toda kdo bo zagotovil, da se bodo stvari tokrat izkazale za boljše?
Konec koncev je treba porabiti več denarja v krajšem času. Državljani EU se zavedajo, kje se lahko zatakne. Bolgari denimo, ki se odpravljajo na ulice, da bi protestirali proti korupciji vlade, se bojijo, da bo injekcija denarja iz Bruslja spet izginila v mračne poti.
Ali združitev pomeni kohezijo ali ločenost?
Na neki točki bo morala mlajša generacija plačati za ta hitri tok denarja iz Bruslja. Grški sociolog Michael Kelpanides je ocenjeval evropsko identiteto te generacije. Izvedel je natančno študijo, na mestu, kjer bi bilo treba še posebej dobro razumeti potrebe drugih: na evropski šoli v Luksemburgu, najstarejši tovrstni instituciji na celini.
Njegov trezen zaključek: »Pri združevanje zelo raznorodnih nacionalnih skupin, ki so prej samo površno poznale druga drugo, se v resnici pokaže le, kako drugačne so med seboj. In to razumevanje lahko privede do zavestne ločenosti namesto kohezije.«
Kelpanidesova študija je le en del sestavljanke, vendar kaže, da tisti, ki verjamejo v idejo evropske integracije, ne dajejo prav veliko na mnenje državljanov.
Nadomestni projekti za prihodnost EU
Zdaj, ko je paket pomoči dogovorjen, bi morala EU denar usmeriti na območja, kjer bodo Evropejci v prihodnosti resnično potrebovali več skupne moči. Skupna varnostna in obrambna politika (SVOP) je en primer, vendar se med pogajanji o načrtu za oživitev gospodarstva o tem ni razmišljalo, saj je bilo za to namenjenih le sedem milijard od skupno 750 milijard evrov.
EU bi lahko nadaljevala tudi z lepšim simbolom evropske solidarnosti, kot ga je pokazala v času koronavirusne krize. Denimo evropski register postelj za intenzivno nego in obljuba, da bodo v času krize vse države EU medsebojno nebirokratizirale pomoč pri zdravstvenih storitvah, bolniških posteljah, zalogah ventilatorjev in mask – zdaj bi to bilo zgodovinsko znamenje. In znak, za katerega ne bi bilo treba postaviti panojev z napisom: Financirano s sredstvi Evropske unije.
