Naprej na vsebino

Pred 100 leti v Slovencu o koroškem plebiscitu, medstrankarskih razsodiščih, stiski ribniške obrti in stanovanjski stiski

Pravijo, da se zgodovina ponavlja; tudi slovenski narod je že večkrat hodil po istih poteh. Stare številke Slovenca so izčrpen zgodovinski vir in dokaz, da se je v nekaterih pogledih na naših tleh spremenilo prav malo zadev – še posebej tistih, ki zadevajo naše notranje razmere. Najizrazitejši primer tega je najbrž sto let stara debata o časopisju in njegovi svobodi, ki močno spominja na aktualne polemike glede spremembe zakona o medijih. O tej in o drugih zadevah, ki so pestile Slovence pred stotimi leti, je Slovenec poročal vsakodnevno, hitro in podprto s konkretnimi podatki.

Razprave o nadzoru medijev tudi pred stotimi leti

Slovenec je v številki 17. julija 1920 citiral zapis iz knjižice Zločin nad domovino, ki se je nanašal na takratne politične okoliščine, prav tako pa nas lahko spomni na današnje: »Kakor se snujejo za odpravo militarizma mirovna društva in kakor se nam obeta mednarodno razsodišče, tako bi bila potrebna pri nas medstrankarska organizacija za razsojanje strankarskih prepirov, posebno pa še medstrankarsko nadziranje pisave naših časnikov.« Slovenec je na predlog porekel, da za uresničenje takšnega predloga »naša politična kultura še ni dosti razvita, a prej ali slej bomo gotovo do tega prišli /…/, ker je pamet nazadnje vendar še najmočnejši faktor, še močnejši nego strankarstvo.« Slovenec je zagovarjal idejo organa, ki bi avtoritativno obsodil vsak očividno nepošten nastop bodisi v časopisju ali v javnih govorih.  V podporo argumentu je navedel primer, ko je »poslanec iz zasedenega ozemlja blatil Slovenijo v Belgradu pred poslušalstvom, ki ni moglo kontrolirali neresničnosti njegovih besed.« Slovenec je trdil, da bi morala obstajati nadstrankarska inštanca, ki bi tak nastop obsodila, če bi zastopnik zasedenega ozemlja nastopal v Beogradu na tak način, ki škoduje naši skupnosti.

Dr. Tavčar ne ukrene ničesar v zvezi s stanovanjsko stisko

18. julija 1920 je Slovenec poročal o neustreznem soočanju župana dr. Tavčarja s socialno bedo in o njegovem »hudomušnem« nasprotovanju stanovanjski naredbi. Slovenec je nadrobno opisal takratno veliko bivanjsko stisko na eni strani, ko je bilo vsakodnevno moč videti »na stotine vagonov in barak, ki služijo za stanovanja delavskim družinam«, in na drugi strani »milijonarske upornike, ki jih zagovarja dr. Tavčar.« Na kritike o tem, da bi se moral intenzivneje ukvarjati z manjšanjem socialnih razlik in razrešiti stanovanjsko stisko, je dr. Tavčar odvrnil: »Sedaj, ko nas Lahi hočejo po vsi sili zaplesti v novo vojno, ko nam sežigajo naše imetje in more naše brate, ropajo po naših konzulatih ter javno zasramujejo našo državno zastavo, ni časa, da bi se s prejšnjo intenzivnostjo pečali z notranjimi zadevami /…/« Slovenec je njegov odgovor obsodil, češ da gre za izgovore.

Urejanje mednarodnih odnosov

27. julija je Slovenec poročal, da je minister za zunanja dela objavil pomembno vest: naše kraljestvo se ne nahaja več v vojnem stanju z avstrijsko republiko. Mir je bil sklenjen 16. julija, ko je bila ratificirana Saintgermainska mirovna pogodba, s tem pa je prenehalo veljati tudi šestletno vojno stanje med Beogradom in Dunajem. V isti številki Slovenca so poročali o češkoslovaški delegaciji, ki je prispela v Beograd z nalogom, da uredi trgovinske odnose med Češkoslovaško in Jugoslavijo.

Ribniška obrt v nevarnosti

Slovenec je objavil pismo poslanca Antona Sušnika, namenjeno ministru trgovine in industrije, v zvezi z ribniško obrtjo in njeno usodo. Poudaril je, da tukajšnje ljudstvo ne more živeti zgolj od poljedelstva, zato pa toliko bolj blesti v izdelovanju in mednarodni prodaji slovite ribniške suhe robe. Pisal je o tem, da so Ribničani leta 1852 s cesarskim patentom dobili privilegij, da smejo s svojo suho robo krošnjariti po vsej bivši Avstriji, zaradi česar je njihova trgovina in obrt cvetela. A ko so po prevratu vse obmejne države strogo zaprle svoje meje in ribniški krošnjarji niso mogli več izvažati svoje robe, jim je odpadel glavni del njihovega zaslužka, zaradi česar so se pričele kazati zle posledice: »Obstoj celih družin je v nevarnosti, ljudje obupani. Če ne bo kmalu pomoči, se lahko zgodi, da se bo moralo okrog tristo družin izseliti iz Jugoslavije.« Sušnik je nagovoril ministra, naj je »voljan pri sklepanju trgovinske pogodbe z Nemško Avstrijo izposlovati, da bodo smeli Ribničani krošnjariti po vsi Nemški Avstriji kakor poprej in svobodno uvažati svojo robo.«

Slovenija proti koroškemu plebiscitu

25. julija 1920 se je na protestnem shodu pred cerkvijo Sv. Tomaža pri Ormožu zbralo več kot 500 protestnikov. Slovenec je poročal, da so nasprotovali nameravani opustitvi demarkacijske črte med conama A in B na Koroškem, in naštel njihove razloge: na tak način bi se kršila določila mirovne pogodbe, ki za plebiscitno ozemlje določa na Koroškem dve ločeni coni do konca plebiscita, poleg tega bi z opustitvijo demarkacijske črte nastala za našo državo ogromna finančna in gospodarska škoda in nazadnje: ker bi z ukinitvijo demarkacijske črte kmalu nastale takšne razmere, ki bi obnovile krvave izbruhe sovraštva. Zborovalci so pozivali vlado, naj se tej zahtevi nikakor ne ukloni.

Istega dne se je v Kranju odvijala dobro obiskana protestna manifestacija proti opustitvi demarkacijske črte med conama A in B. Narod je pozival centralno vlado v Beogradu in pokrajinsko vlado v Ljubljani, naj se nikakor ne uklonita krivičnemu, neutemeljenemu pritisku pariške mirovne konference.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice