Slovenski nogomet in njegova (ne)profesionalnost

Pred kratkim sem na neki televizijski oddaji spremljal predstavitev gosta te oddaje. Na vprašanje, katere športe spremlja, je odgovoril, da med drugim rad gleda nogomet, vendar ne slovenskega, ker se mu zdi igranje nogometa v prvi slovenski ligi prej »matranje žoge«, kot pa igra, kjer naj bi bila v ospredju nogometna profesionalnost.

V slovenskem nogometu izstopajo predvsem posamezniki

V tridesetletni zgodovini samostojnega slovenskega nogometa je slovenska reprezentanca in tudi kakšen slovenski klub sicer dosegel določene uspehe, vendar na splošno slovenski nogomet ne kaže tiste kvalitete, kot bi jo lahko, glede na medijsko in predvsem finančno izpostavljenost, od njega tudi pričakovali.

Delali bi krivico, če bi rekli, da je slovenski nogomet povsem neuspešen in nekvaliteten. Imamo nekaj nogometašev svetovnega slovesa, kot so Jan Oblak, Samir Handanović, Josip Iličić, Kevin Kampl, idr. Vendar gre pri tem predvsem za izstopajoče posameznike, ki v končni fazi sami ne morejo dvigniti splošne ravni slovenskega nogometa.

Slovenska profesionalnost na ravni tujega amaterstva

K pisanju tega prispevka me je spodbudil poraz nogometnega kluba Maribor, ki ga je, 27. 8., v domačem Ljudskem vrtu doživel proti amaterskemu klubu Coleraine FC iz Severne Irske. To je bila kvalifikacijska tekma za vstop v Evropsko ligo, ki je druga najmočnejša liga v evropskih klubskih tekmovanjih.

Na isti dan je ljubljanska Olimpija v sklopu istih kvalifikacij sicer s težavo ugnala islandski klub Vikingur, s tem, da so islandski igralci v glavnem amaterji. Po drugi strani gre pri Olimpiji za zelo pestro paleto igralcev, saj ti prihajajo iz različnih držav in tudi iz drugih celin.

Slovenski nogomet je organiziran na profesionalni ravni, kar pomeni, da so igralci, vsaj na ravni prve slovenske lige, za igranje tudi plačani. Povprečna plača slovenskega prvoligaša znaša 2.400 € mesečno.

Seveda se plače naših nogometašev ne morejo primerjati s plačami nogometašev v državah, ki so svetovne nogometne velesile, vendar lahko državljani, ki tudi nekaj prispevamo v nogometni proračun, upravičeno pričakujemo, da bomo deležni vsaj približka kvalitetnega nogometa.

Je finančna podpora nogometa sploh smiselna?

Nedavni poraz Maribora proti amaterskemu klubu iz Severne Irske, bi lahko bil v razmislek vsem, ki so odgovorni za slovenski nogomet. Nenazadnje se lahko ob tem spomnimo na evropsko nogometno prvenstvo v Franciji, leta 2016. Takrat se je reprezentanca Islandije, ki jo v večini sestavljajo amaterji, prebila celo v četrtfinale in poskrbela za eno največjih senzacij v zgodovini nogometa.

Glede na to, da imamo na eni strani amaterske klube in reprezentance, ki igrajo kvaliteten nogomet in na drugi strani profesionalne klube in reprezentance, ki ne pokažejo tega, kar bi morali glede na finančno stimulacijo, ki so je deležni, se lahko upravičeno vprašamo ali ima sploh smisel vlagati v nogomet toliko denarja, kolikor se ga v tem trenutku vlaga?

Vprašanje tujih nogometašev v slovenskem nogometu

Značilnost nogometa v prvi slovenski ligi je tudi ta, da imamo veliko tujcev, tako med trenerji, kot med nogometaši. Veliko tujcev prihaja iz držav bivše Jugoslavije, nekaj jih je tudi iz eksotičnih afriških držav. Glede na to, da je kljub temu kvaliteta slovenskega nogometa na nizki ravni, se zopet porajajo vprašanja o smiselnosti dragih nakupov tujih trenerjev in tujih nogometašev.

Poleg tega se, v nasprotju s prakso v drugih državah, tako trenerji, kot igralci ne naučijo slovenskega jezika in tako uporabljajo bodisi balkanske jezike bodisi angleščino.

Ko se kakšen naš nogometaš preseli v tujino, se ta najprej nauči jezika države, kamor se je preselil. Tako lahko vidimo vratarja npr. Jana Oblaka, ki govori perfektno španščino, prav tako se je Simon Rožman, bivši trener Domžal, ob prevzemu trenerskega mesta nogometnega kluba Rijeka, takoj privadil govoriti hrvaški jezik.

Prekomerna medijska pozornost do nogometa

Glede na prikazano (ne)kvaliteto nogometa, se lahko upravičeno vprašamo po upravičenosti njegove medijske promocije. Kljub temu da imamo Slovenci kar nekaj športnikov, ki posegajo v sam svetovni vrh, ti ne dosegajo takšne medijske pozornosti, kot pa nogomet. Npr. Janja Garnbret, ki je daleč najboljša plezalka na svetu dobiva v medijih obrobno mesto, medtem ko je veliko večje pozornosti deležna neka povprečna nogometna tekma prve slovenske lige.

Glede na to, da je kvaliteta slovenskega nogometa precenjena in preveč medijsko izpostavljena, bi bilo smiselno, če bi razmislili o upravičenosti njegove profesionalnosti. Slovenija je premajhna država, da bi se lahko enakovredno ukvarjala z vsemi športi. V času Jugoslavije smo bili Slovenci znani kot smučarski narod, saj smo bili konstantno v svetovnem vrhu.

Amaterski nogomet bi lahko bil priložnost za odkrivanje slovenskih talentov

V času po osamosvojitvi smo preveliko pozornost usmerili v več športov hkrati, tako da smo na koncu pri večini športov ostali v neprepoznavnem povprečju. Zato bi bila najboljša rešitev, da nogomet, kjer se obrača največ denarja, preusmerimo na amatersko raven, pri čemer ne bo ničesar izgubil na kvaliteti, saj se preprosto slabše ne da igrati.

Po drugi strani bi uvedba amaterskega nogometa nudila priložnost tistim Slovencem, ki so, tudi za ceno nakupa tujih nogometašev, ostali v ozadju. Amaterski igralci ne bi bili za igro nič manj motivirani, saj gre pri pravem športu predvsem za talent in veselje in ne toliko za denar. Ravno zato, ker je denar prevladal nad športnim duhom, se kvaliteta športa in, v našem primeru, slovenskega nogometa, iz leta v leto vse bolj niža.