“Čar lesa je moja jeza!”

Tako o vsakoletni razstavi Čar lesa pravi dr. Franc Pohleven. Od 31. avgusta do 9. septembra je prireditev v Cankarjevemu domu znova odprla svoja vrata.

Z njim smo se pogovarjali o vplivu koronavirusne pandemije na svetovno in nacionalno gospodarstvo, o lesu kot strateški surovini za Slovenijo in naši zgrešeni gospodarski politiki, o prehranski, surovinski in energetski samooskrbi in še o marsičem. Prof. dr. Franc Pohleven, dolgoletni profesor na Biotehniški fakulteti UL in zaslužni profesur Univerze v Ljubljani, po izobrazbi biolog, med drugim dobitnik Jesenkove nagrade, je velik poznavalec gob in promotor uporabe lesa kot strateške in hkrati ekološke surovine.

Lahko o prireditvi Čar lesa poveste kaj več? Kakšen je namen in kakšni so začetki danes dobro znanega projekta?

Razstave Čar lesa že 12. leto pripravljam prostovoljno – iz jeze. V letih 2004, 2005, ko kje pomenila lesna biomasa vse… kot da bomo rešili gospodarstvo in podeželje s kurjenjem lesa. Čar lesa je bil dejansko odgovor na enostransko podporo Vade RS energetski izrabi lesne biomase. Leta 2004 so bil gospodarstveniki prepričani, da je energetska prihodnost Slovenije v izrabi lesa za kurjenje in da bomo bioenergijo pridobivali iz naših gozdov. Pojavil se je sprevržen Kjotski protokol, ki omogoča trgovanje z CO2, kar je največja goljufija človeštva. Na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete sem takrat organiziral strokovni posvet, katerega se je udeležil profesor iz Hamburške Univerze ter predsednik evropskega združenja za lesne kompozite iz Bruslja. Predavatelji so v predavanjih podarjali, da se v lesnih izdelkih ohranja CO2 in da lahko z uporabo lesnih izdelkov/objektov dosežemo znižanje CO2, ne pa s kurjenjem lesa. V Državnem svetu RS pa so vrsto let organizirali letne konference o energetski izrabi biomase in glavni hit je bilo kurjenje lesa. (slike Franc Pohleven)

Pred petnajstimi leti se je veliko govorilo o biogorivih iz gorčice in drugih kmetijskih rastlin (proizvodnjo so načrtovali v Hočah), a so agronomi dvignili glas češ, hrane pa ne bomo kurili in je projekt v Hočah propadel. Toda nobeden, niti gozdarji, pa takrat niso povzdignil glas proti kurjenju lesa – najplemenitejše dobrine človeštva! Pa gorčica zraste v enem letu, drevo pa 60 do 100 let in s kurjenjem les, se v deblih desetletja nakopičen CO2 v nekaj urah sprostimo v zrak. Če pa hlodovino, namesto da jo skurimo, predelamo v lesne izdelke, se v njih še desetletje ali celo stoletja (na primer kozolci) ohranja CO2. Tako edino lesni izdelki/objekti prispevajo k znižanju CO2 in drugih toplogrednih plinov v ozračju in se na ta način lahko borimo priti podnebnim spremembam. Tudi gospodarski gozd je ponor CO2, toda le v primeru, če iz hlodovine naredimo izdelke. Medtem ko je pragozd CO2 nevtralen, saj v pragozdu drevesa tudi propadajo (trohnijo) in koliko se v vitalna drevesa s fotosintezo veže CO2, toliko se ga iz propadajočih dreves tudi sprosti. Podobno se zgodi tudi s kurjenjem lesa. Zato se sprašuje, ali je smiselno, da les kurimo ter proizvajamo aluminijasta okna, za katera porabimo mnogo več energije, kot če bi jih izdelali iz lesa? Da ponazorim – da naredimo eno aluminijasto ali plastično okno, moramo pokuriti deset oz. pet lesenih oken.

O nesmislu »samo« kurjenja lesa opozarjam že skoraj 20 let. Tri leta sem hodil od enega ministrstva do drugega. Vsi so mi prikimavali, ampak ostalo je le pri podpori kurjenja in nekoč cvetoča lesna industrija je naglo propadala. Ker sem bil nemočen pri politikih, sem se obrnil na volivce. Ustanovil sem neformalno združenje Svet za les. Da bi ozavestil širšo družbo o pomenu predelave lesa in rabe lesnih izdelkov, sem leta 2006 začel razmišljati o organizaciji promocijskih razstav. Prvo razstavo lesnih izdelkov z imenom Čar lesa sem s sodelavci organiziral v Cankarjevem domu in na Magistratu MOL v maju leta 2009. Takrat je bil prvič na svetu vsak razstavljen izdelek označen s količino CO2, ki jo prispeva k njegovemu znižanju v ozračju. Imeli smo veliko nasprotnikov in po nekaj letih smo nameravali z razstavami prenehati. Vendar so v Cankarjevem domu vztrajali, da z razstavami pri njih nadaljujemo. Kasneje smo razstave Čar lesa organizirali tudi po številnih krajih Slovenje. Zaradi pandemije, smo letos razstave Čar lesa prestavili na jesenski čas in pravkar, že 12. po vrsti, poteka v CD, katero bomo v septembru in oktobru preselili tudi v Arboretum Volčji Potok, Koper in Novo Gorico.

Kdo vse so udeleženci oziroma razstavljavci?

Vsako leto v januarju na spletni strani Čar lesa (https://carlesa.si/) objavimo razpis. Podjetja in vse, ki se na kakršenkoli način ukvarjajo s proizvodnjo lesnih izdelkov, povabimo da svoje eksponate prijavite na razstavo v Cankarjevem domu. Na razstavo lahko prijavijo eksponate, ki so izdelani iz masivnega in/ali vezanega lesa. Da se ne zakrije struktura lesa so izdelki lahko površinsko obdelani le s prosojnimi premazi. Dovoljena je tudi kombinacija lesa s kamnom in steklom, vendar ta dva materiala ne smeta prevladovati. Končno uvrstitev izdelkov (glede na ustreznost razpisanim pogojem) na promocijsko razstavo opravi strokovna komisija. Ob prijavi mora proizvajalec pri izdelku navesti prostornino, da lahko nato iz izračuna, da en kubični meter končnega izdelka za dve toni zniža izpust CO2, na razstavi pri vsakem izdelku navedemo ustrezno količino CO2, ki jo ta prispeva k znižanju v ozračju. V Kanadi je ta faktor 3,2 toni CO2 na kubični meter izdelka.

Kakšni pa so trendi v arhitekturi, industriji…?

Moram reči , da so nas arhitekti od vsega začetka zelo podpirali, gradbeniki pa ne. Na primer na Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo (UL), lahko na prvi stopnji diplomirajo študentje, brez znanja o lesu, saj je ta predmet na prvi stopnji izbirni. Veliko znanja je namenjenega energetsko potratnim fosilnim gradivom, kot so jeklo, cement (beton), plastika in steklo, bore malo pa lesu, ki je dar narave. Kajti vse kar je les, predstavlja ligno-celulozna celična stena, ki nastane iz glukoze, ki jo s fotosintezo ustvarja energija sonca.

Slovenski gospodarstveniki pravijo, da je ob osamosvojitvi za propad lesne industrije kriva izguba tržišč. Vendar smo takrat izgubili tržišče za vse materiale, pa smo v samostojni Sloveniji obujali in še vedno podpiramo energetsko potratno kovinsko predelovalno industrijo, za katero nimamo ne surovin, niti lastne energije za predelavo. In če bi po osamosvojitvi morali kaj zapreti, je to težka industrija, ohraniti pa bi morali lesnopredelovalno industrijo, saj imamo na razpolago edino surovino – les, ki ga z malo energije lahko predelamo v izdelke. Mi TEŠ6 sploh ne bi potrebovali, če bi milijardo in pol vložili v prestrukturiranje gospodarstva v smislu energetske varčnosti in v predelavo surovine, ki jo imamo. In niti en tovornjak lesa ne bi smel zapustili države. Naše hlodovine nam nihče ne more vzeti, da jo izvažamo niso krivi Avstrijci, krivi smo sami. Zato bi morali les razglasiti za nacionalno dobrino. V naših gozdovih imamo 325 milijonov kubikov lesa. Na leto ga priraste 8 milijonov – torej 4 m3 na prebivalca, kar je največ v Evropi. Direktorat za lesarstvo pa smo dobili pred petimi leti in tam je zaposlen le en lesar.

V gozdarstvo vlagamo sto milijonov letno, a z vlaganji v gozdove se nato obogatijo Avstrijci. Podobno se dogaja v šolstvu; sram naj bo tiste, ki se hvalijo, kako so naši študenti super in kako dobijo v tujini službe. Da se hvalimo, kako je lesar, za katerega šolanje smo namenili 50,000 €, pa odide na delo v tujino, kjer predeluje iz Slovenije izvožen les. Absurd brez primere. Pa da me ne boste napačno razumeli – podpiram mednarodno izmenjavo študentov, pa tudi izmenjavo strokovnjakov. Sem pa odločno proti, da morajo naši diplomanti po koncu študija v tujino »s trebuhom za kruhom« in tako s pri nas pridobljenim znanjem bogatijo tujino.

Zato bi morali naše gospodarstvo usmeriti v predelavo lesa, ki je naš edini energetsko varčen naraven material. Če bi predelovali lesene izdelke in jih izvažali, bi naše gospodarstvo temeljilo na lastni surovini. Povedal sem že, da sem hodil od politika do politika in jih prepričeval, da prihodnost ni v kurjenju lesa, ampak v predelavi lesa v izdelke z visoko dodano vrednostjo. Tudi izvoz desk ni rešitev. Rešitev je v proizvodnji lesnih izdelkov in gradnji lesenih objektov, za kar porabimo malo energije, saj je lesna industrija energetsko samozadostna in ne vpliva negativno na okolje. Lesni izdelki so enakovredni tistim iz fosilnih materialov, le da porabimo od sto do tisočkrat manj energije, da o

Govoriva o konstrukcijah, o hišah…?

Da, o mizah, stolih, oknih, o vsem, od objektov naprej, pa tudi visoko razvitih tehnoloških izdelkov (križno lepljene plošče, modificiran les, lesna volna, nanofibrilirana celuloza, utekočinjen les …). Čeprav že desetletje velja uredba o zelenem javnem naročanju (obvezuje vgradnjo 30 % lesa), je v tem obdobju bilo zgrajenih mnogo javnih objektov samo iz armirano betona in plastike. Lep primer je prizidek OŠ Oskar Kovačič na Galjevici, ki ne vsebuje niti za trščico lesa in so ga svečano odprli tik pred zadnjimi županskimi volitvami (slika Franc Pohleven).

Podobno je z zunanjimi igrali, ki se gradijo iz javnih sredstev po Sloveniji in so vse iz kovinskih cevi, polepljene s tapetami z lesnim vzorcem. To je sprenevedanje brez primere! (slika Franc Pohleven).

Zaradi porabe nafte, itd. smo nakupovalci CO2?

Slovenska industrija temelji na veliki porabi uvoženih fosilnih goriv. Zato moramo na tujih trgih po Kjotskem sporazumu kupovati kvote CO2. Zadnjič sem zasledil, da sami proizvedemo 84 % energije v Sloveniji. Jo proizvedemo, a z uvoženimi energenti kot so nafta, premog, plin, obogaten uran 235; to ni naša energija. Sedaj napovedujejo, da bodo zgradili še en blok jedrske elektrarne. Mi ne rabimo še enega bloka, kakor ne rabimo treh jeklarn in cementarn, če nimamo za njih ne energije, ne surovin. Tako tudi ne potrebujemo Taluma v Kidričevem, ki nam porabi do 20 % energije, pa nimamo niti boksita niti lastne energije za predelavo, samo onesnaženje nam ostane.

Kakšne energetske alternative predlagate?

Slovenija nima rudnih bogastev, niti lastnih energetskih virov, imamo pa gozd in les. Les je idealen material za trajnostni razvoj Slovenije. V Evropi smo lahko konkurenčni samo na podlagi naših danosti, če ne, bomo hlapci in kolonija za EU. In to smo sedaj. Avstrijci k nam selijo cementarno, Rusi svoje jeklarne. Zakaj nihče ne kupi lesnega obrata? Če ga pa kupi, ga zapre (Trki kupili v Otiškem vrhu Tovarno ivernih plošč) ali spremeni v nakupovalno središče (primer Stol Kamnik) ali pa v proizvodnjo plastičnih izdelkov (Primer KLI Logatec. V zadnjih dveh letih država postopoma in počasi spet obuja lesarstvo, v preteklih 25 letih pa so vse nekoč cvetoče lesne tovarne ugasnile, pa čeprav so z malo energije predelovale našo surovino. Leta 1989 je bilo lesarstvo najbolj perspektivna panoga v Sloveniji in Jugoslaviji. Po osamosvojitvi pa je šlo vse navzdol. V Avstriji, ki nam leta 1990 na področju pohištvene industrije ni segala niti do gležnjev, pa je lesarstvo postalo po dohodku enakovredno turizmu ali ga je celo preseglo. I glede podpore naše države za gradnjo avstrijskega obrat MAGNA v Hočah – mi njim hlodovino, oni nam pločevino! Zakaj ne bi namesto Magne pod Pohorjem zgradili tovarne za predelavo lesa?

Lesarska panoga je bila pri nas izredno močna. Zakaj je morala propasti?

Zaradi napačne gospodarske strategije Slovenije in energetskega lobija. Poslušali smo kapital in energetike. Popolnoma napačna politika, nasprotna od avstrijske, ki temelji na trajnostnem gospodarstvu. In udar bo še hujši, ker so v Avstriji sedaj v Vladi »zeleni«. Predaval sem za avstrijski Proholz, ki je izpostavil dejstvo, da bodo leta 2022 CO2 nevtralni. Ampak ne na račun povečanja porabe biomase, temveč na račun zniževanja industrijske porabe energije. Kurili bodo in tudi že kurijo naše odpadke, ki jih k njim izvažamo in jim zato še plačamo, da si oni ustvarjajo iz njih energijo.

Gre za interes tujine mogoče?

Žalosti me dejstvo, da so več kot 20 let kurjenje lesa podpirali naši gozdarji, pa čeprav niso za to pristojni. EU oz. Bruselj je to podpiral, da so napredne EU države dobivale našo hlodovino. To je absolutno zgrešena politika. Spominja me na drobtinčarstvo v nekdanji Habsburški monarhiji – oni hlebce, mi pa dobimo pa drobtinice. Nam stimulirajo kurjenje, njim pa izvozimo najbolj kakovostno hlodovino. Mnoge zahodnoevropske države nimajo gozda, saj so ga pred stoletji izsekali. LULUCF direktiva predvideva podpreti sektorja za naravne (bio)materiale in gospodarjenje z gozdom, ki bi omogočilo širjenje gozdnih površin. Glede na to, da si v Sloveniji ne želimo še povečevati gozdnih površin (ni biološke pestrosti, siromaši se kulturna krajina, manjšajo se kmetijske površine), bi se morala naša država usmeriti v sektor biomateriali in pridobiti sredstva za ponoven vznik lesne panoge in bi na ta način reševali podnebne spremembe in okoljske probleme.

Ob dobro razviti lesni industriji bi nastalo veliko nerabnih lesnih ostankov, ki bi bili primerni tudi za energetske namene. Nisem proti kurjenju, sem pa proti »samo kurjenju« lesa, to je najbolj primitivna in najmanj profitabilna izraba lesa, pri čemer ob emisiji CO2, prihaja tudi do sproščanja delcev imenovanih PM10, PM5 in PM2,5, ki so zelo nevarni za zdravje človeka. Nove tehnologije obdelave lesa pa omogočajo, da lahko tudi iz nekvalitetnega lesa narediš vrhunske izdelke, kot je nanokristalinična in nanofibrilirana celuloza, ki je petkrat močnejša od jeklene žice istega premera. To so materiali prihodnosti. V ZDA in na Japonskem že delujejo tovarne, ki proizvajajo te vrhunske materiale in to iz žagovine, vejic, skorje….

Se ta tehnologija uvaja tudi drugje?

Nano materiali iz lesnih ostankov so močnejši od pajkove nitke in nekajkrat od jeklene žice. To je nano fibrila iz lesa, ki jo proizvajajo iz vejice, žagovine, oblancev, za kar pri nas pravimo, da je tak les dober le za kurjavo oz. v peč. To so najmočnejši materiali, in napovedujejo, da bodo iz njih gradili tri kilometre visoke objekte. Na Japonskem so iz tega materiala naredili avtomobil.

Predstavili ste mnoge razumne rešitve za čistejšo in ekonomsko vzdržno prihodnost. Zakaj, menite, odločevalci ne upoštevajo vaših prizadevanj?

Zaradi vpliva kapitala. Tudi o NEP-u govorim; do leta 2030 predvidevajo v Sloveniji za petino povečanje porabe energije. Energetika noče alternativnih (bio)materialov (lesa), ampak fosilne materiale, ki bi jih predeloval z bioenergijo. Ali ne bi bilo boj smotrne preiti direktno na biomateriale? Energetski lobi je mnogo bolj zakrit od ostalih, ker nihče ne vidi vpliva energije, vidimo le jeklarne ali cementarne, pa Talum, ne pa interesa energetikov, ki jim ni mar za okolje, ampak jim gre le za lasten dobiček. Zelo kritičen sem tudi do električnih avtomobilov, saj jih poganja elektrika proizvedena iz fosilnih goriv, kot sta bencin, nafta in plin. Dokler, bomo za proizvodnjo elektrike uporabljali nafto in plin, lahko tudi avtomobile poganjajo ti energenti.

Če naredimo okno iz lesa namesto iz plastike, bomo mnogo energije prihranili, saj je les ustvarilo sonce, za proizvodnjo plastiko pa porabimo ogromno energije, da jo prizvedemo iz nafte, in pri tem se sprošča CO2 ter druge škodljive snov. Proizvajati moramo takšne izdelke, ki ne porabljajo energije. Je smiselno, da kurimo les in delamo plastiko? To je absurdno. Najbolj zelena energija je tista, ki je ne porabimo.

Prej ste omenili, da je Kjotski sporazum prevara človeštva. Lahko to podrobneje pojasnite?

Po Kjotskem sporazum lahko industrija prekorači emisijo CO2, vendar moraš višek sproščenega CO2 kupiti na svetovnem trgu – to pomeni, da lahko onesnažuješ, če za to plačaš. Na koncu pa to krijejo potrošniki, katere podnebne spremembe najbolj prizadenejo, pa še plačajo za to tistim, ki jih povzročajo – narobe svet. Zaradi takega koncepta, Kjotski sporazum v vseh letih ni popolnoma nič prispeval k znižanju emisije toplogrednih plinov in k normalizaciji podnebja.

Poznate Luthra, ki je pred 500 leti v svojih tezah med drugim zapisal, da greha ne moreš odplačati oz. ni odpustkov za greh, ampak ne smeš grešiti! Zato menim, da bi potrebovali sodobnega (okoljskega) Luthra na področju podnebnih sprememb, da tudi visokih emisij CO2 ne moreš odkupiti, ampak moreš proizvajati tako, da do emisij ne pride!

Kaj so naredili na MGRT? Energetsko najbolj potratno kovinsko-predelovalni in plastično industrijo so v juniju 2016 oprostili do 50 % energetskih trošarin, saj zaradi nakupov kvot CO2 te panoge niso bile konkurenčne na trgu. In tako je država (pravzaprav smo davkoplačevalci) kompenzirala njihove nakupe kvot CO2. Da ne govorim o TEŠ6, kjer na položnicah drago plačujemo tudi za izpuste CO2, ki jih povzroča pri proizvodnji elektrike. Neumnost je, da teh izpustov pa ne plačujejo lastniki električnih avtomobilov, pa čeprav se vozijo na račun elektrike, ki je proizvedena z emisijo CO2.

V smislu ekologije pravite, da nam je tudi koronavirus prinesel nekaj dobrega…

Zaradi korone in posledično zmanjšane porabe fosilnih goriv (na nivo porabe leta 1900), so se toplogredni plini zmanjšali na raven iz leta 1945. V marcu je bila celo negativna vrednost nafte! Toplogredni plini so zelo mobilni, zato so znižanju emisije TP sledile tudi spremembe podnebja. Že konec februarja sem predvideval, da bomo letos imeli normalno hladno pomlad in del poletje. Bili smo priča vremenu iz moje mladosti. Če bi bila volja kapitala, bi lahko na Zemlji v kratkem času normalizirali podnebje. Vendar so se ob obujanju industrije in prometa neurja zopet pojavila.

S tega vidika bo zelo pomembno, kako ponovno pognati svetovno, predvsem pa nacionalno gospodarstvo. Izkušnje s pandemijo so nas izučile, da bo potrebno v prihodnje gospodarstvo z globalnega preusmeriti na lokalno raven.

Zagovarjate torej tezo, da je potrebno prihodnost Slovenije graditi na prehranski samooskrbi ter surovinski in energetski neodvisnosti?

Kot sem že omenil, bi morali les opredeliti kot strateško surovino nacionalnega pomena in na vseh nivojih sistemsko podpreti predelavo lesa v izdelke z visoko dodano vrednostjo. Na območjih, bogatih z gozdom, bi morali ustanoviti centre za predelavo lesa, da bi predelava surovine potekala tam, kjer ta nastaja. S tem bi na podeželju ustvarili delovna mesta, zmanjšali dnevne migracije in oživili lokalno gospodarstvo ter tako omogočili razvoj regij in decentralizacijo gospodarstva. Ob surovinski, bi bilo potrebno povečati tudi prehransko samooskrbo z osnovno hrano. Dobro razvito nacionalno šolstvo (za lastne potrebe, ne za izvoz znanja!) in trdno narodno gospodarstvo bosta v prihodnosti predstavljala temelj, na katerem bo narod obstal.

Na tem področju po vaše posebno težavo predstavlja GERK?

Približno tako, kot je nesmiseln Kjotski sporazum je tudi GERK. Če kmet pokosi ali zorje njivo, že dobi od države (EU) denar. To pomeni, da kmetijske stroje, katerih nakupe stimulira tudi MKGP, pogosto izrabi kmet samo za košnjo in oranje, ne pa za končno pridelavo. Sem za to, da se stimulacije za kmetijstvo preusmeri na končne pridelke in živilske izdelek. Le kmetje na gorskih in hribovitih kmetijah bi moral ob stimulaciji za končne proizvode dodatno prejeti tudi GERK, saj bi na ta način preprečili zaraščanje hribovitih predelov Slovenije in bi se ohranjala kulturna krajina. Enaka stimulacija z GERK-om za nižine in hribe, pa zaraščanja in opustitve kmetovanja v hribih ne bo zaustavila. Neki kmet iz Dravinjskih goric mi je dejal, da ob stimulacija za košnjo in oranje (GERK) mu je dovolj, da za sebe pridela hrano, ostalo pa pusti. Zaradi zgrešene kmetijske politike se je z gozdom zarasel velik del Haloz, Kozjanskega, Pohorja, Gorenjske …, osnovna prehranska samooskrba pa ne dosega niti 30 %.

Umna kmetijska politika bi morala znatno finančno stimulirati proizvodnjo končnih pridelkov, in to v takšnem finančnem obsegu, da bi kmet lahko solidno gospodaril (živel) na kmetiji in si za polno ceno (brez stimulacije) tudi sam posodabljal mehanizacijo – torej iz zaslužka od končnega pridelka. Na osnovi takšne kmetijske politike, bi bil kmet zainteresiran pridelati čim več pridelkov za tržišče in na ta način bi v Sloveniji lahko dosegli večjo samooskrbo z osnovno hrano.

Naj pojasnim moje stališče do GERK-a na primeru ribiča: ne odobravam, da ribiču plačamo, če skrbi zgolj za dostop do vode in mu stimuliramo nakup ribiške palice, ampak da mu primerno stimuliramo že ulovljeno ribo, da si bo lahko iz zaslužka pri ulovu sam kupil ribiško palico in obenem od ulovljenih rib dostojno živel. Šele ob takšni poslovni strategiji bo ribič zainteresiran, da bo nalovil čimveč rib.