Koronavirus ubija naše otroke

Vsak izgovor je dober, če ga tudi maček na repu prinese. Očitno je v zadnje pol leta v Sloveniji ogromno mačk, vsaj glede na število izgovorov.

V vsesplošni zmedi, ki se dogaja zadnje mesece, je zelo težko biti pameten. A zadnje dni dobivam občutek, da je koronavirus res smrtonosen virus in je posegel na vsa področja, najbolj pa je seveda prizadel otroke.

Ja, seveda, da se gospodarstvo podira in se podjetja zapirajo po tekočem traku. Ja, zdravstvo se seseda, ker nimamo medicinskih sester, dovolj bolnišnic in je vse več okuženih. Ja, domovi za ostarele se praznijo na krut način. Ja, imamo več nasilja v družini, kot tudi vdorov ilegalnih pribežnikov, ampak to so le puhlice v primerjavi s tem, kaj se dogaja z otroki, ki so navsezadnje naše največje bogastvo.

Preberite tudi:

Dr. Jerman je spregovoril o resnici okoli mask, covida-19, cepljenja in vlade

Takoj ustavite teroriziranje naših otrok v šolstvu!

Otroci so pred covidom bili siti, sami atleti, vzgojeni, pametni, socialni, brez težav, imeli so svoje otroštvo, svoje sanje, bili so zdravi, bili so srečni otroci. Koronavirus pa je vse to spremenil in pri tem je menda tudi nova vlada imela prste vmes.

Sicer ne vem, zakaj se je potem pisalo o medvrstniškem nasilju, zakaj se je zgodila zgodba Ariane in koroških dečkov. Ne vem, zakaj smo lani zbirali za Krisa. Ne vem, zakaj vsako leto pred začetkom šolskega leta zbiramo potrebščine, zakaj Deželak vsako leto izvaja mukotrpne podvige. Ne vem, zakaj je potreba po tisoč in enem forumu, spletni strani, kjer se da brati vzgojne nasvete in potarnati nad sončki. Predvsem pa ne vem, zakaj za vraga smo vpili, da je treba šolstvo spremeniti in da imajo otroci ali preveč ali premalo pravic.

Je res vse to pozabljeno? Je koronavirus načel naše možgane ali smo zgolj našli dežurnega krivca za to, da nekdo prevzame odgovornost za stvari, ki bi jih že zdavnaj morali mi sami? Odgovornost se zdi kot le beseda v slovarju ali nekaj za na kruh namazat ter absolutno nima nič s tem, da ima vsaka akcija svojo reakcijo, za katero smo krivi sami. Ne covid, ne vlada, ne sosed, ne starši … mi smo tisti in nihče drug.

Res pa je, da je to težko priznati in je veliko lažje ter elegantneje kriviti druge. Mi pa smo potem žrtev zarote. Zarote pa imamo tako radi, da bi bilo mogoče bolje, da se začnejo graditi posebne ustanove, ne pa šole, vrtci, zdravstveni domovi …

Da smo pri vzgoji močno mimo udarili, je že nekaj časa jasno. Ampak o tem se je lažje pogovoriti po kakšnem kozarcu, dveh, treh … ko potem pozabiš, o čem si se sploh pogovarjal. Prevelik del naših otrok je egoističnih, razvajenih manijakov – ja, res tako mislim, ki jih vzgajajo popolno vase zagledani, nesposobni starši, ki ne vedo, kaj bi sami s sabo, kaj šele z otrokom. Potem pa je lažje zmedo reševati tako, da drugim očitaš, kaj vse je in ni, kaj bi moralo biti in kaj ne, kaj je teoretično najboljše za otroke in kaj je nekdo, ki se je že zdavnaj pokesal za zmoto, pa ne bi o tem, rekel. Permisivna vzgoja pa to. Saj veste, o čem govorim.

Koliko otrokom je tuje spoštovanje drugih? Preveč. Zelo nazoren primer smo imeli prejšnji teden na Vranskem. Maske gor ali dol, nespoštljivo vedenje ni opravičilo za nič. Je pa žal način komuniciranja in vedenja zdajšnjih otrok. Ne vseh, so sicer redke izjeme, ampak premnogih pa.

Nedavno nazaj mi je moj otrok razložil, da učitelj zahteva od njih, da ko pride v razred, vstanejo, in ko jim reče, lahko sedejo. Pa ga gledam, če je z Lune padel. Redke šole danes zahtevajo, da otroci vstanejo, ko pride učitelj v razred. Veste, koliko učiteljev se vaš otrok boji? Na prste ene roke jih boste našteli, če je sploh kakšen. Ne dolgo nazaj smo šteli, koliko se jih nismo bali.

Učitelje, policiste, voznike, hišnike, trgovce, slaščičarje, natakarje … smo spoštovali, sedaj pa so postali samoumevni. Današnji otroci z večino naštetih komunicirajo, kot da so »ovce skupaj pasli«. Pa jih kdaj zaustavite? Jih popravite? Jim naročite, da naj se za svoje neprimerno vedenje opravičijo? Mogoče tega niste niti opazili in boste šele zdaj začeli opazovati.

A da ne zaidem pregloboko. Razlog, da sem se odločil napisati te besede, je preprost – novice o tem, kaj vse se je v času koronavirusa zgodilo z našimi otroki. Pri šolski snovi imajo čudežno manko, postali so debelejši in manj športni, so bolj bolni, več je lačnih in nekje sem ujel, da je več nasilja nad njimi ter da so bolj depresivni.

To, da so večino časa preživeli s svoji starši, nima nobenega vpliva na to? Starš je postal učitelj – očitno zelo slab, motivator in kuhar – tudi tu zelo slab, negovalec – padel na izpitu, prijatelj – padel. Ne vem, če si upate priznati, ampak dan ima 24 ur, vaš otrok je od približno 7. do 15. ure v šoli, popoldan so treningi, dejavnosti, torej je v varstvu drugje, proti večeru še naredi nalogo, se malo z vami podruži in gre spat. Realno je z vami maksimalno 5 ur. Ves preostali čas pa zanj skrbi nekdo drug. No, vsaj pred marcem 2020 je.

Običajno ste te napadali, jim grozili z odvetniki, jih komandirali, kako ne znajo delati z vašim otrokom, nikakor pa niste pomislili, da mogoče, ampak res mogoče vi ne opravljate svojega dela. Kako dobri ste v tem, je čas popolnega zaprtja dobro pokazal.

Vlada reče, ostani doma, vi iščete obvode. Vlada reče, bodi racionalen pri obiskih trgovin, bližnjih, vi razlagate, da vam pravice ne bo nihče jemal. Vlada zahteva maske, vi dokazujete, da so brezzvezne, da je virus »fake« ter da bolj škodujejo, kot koristijo. Vlada odpre meje, vi na Hrvaško, v Bosno, Srbijo … pa poiščete obvode, da ne dobite karantene. Če pa že, kdo bo vam ukazoval. Vlada omeji število zbiranja, vi pa: gremo na proteste, pa dajmo še otroke poleg peljati, ker nas potem ne bodo mogli aretirati in popisati.

In potem se sprašujete, kako za vraga so vaši otroci takšni, kot so. Učitelja imajo odličnega, ampak ne v smeri, o kateri vi sanjate, ampak v smeri, kako najlažje priti skozi, če pa kje zaškripa – imam pravice, po ustavi. Nekako tako.

Res je, da se je bilo v vsem tem času težje gibati, a to še ne pomeni, da je bilo nemogoče. Otroci, ki so delali sproti in so ob sebi imeli odgovorne starše, ki z njimi delajo ves čas, ne glede na stanje v državi, niso imeli in nimajo težav v šoli.

Starš, ki zna kuhati, je otroku pripravil polnovredne obroke. Tisti, ki so pred korono imeli težave, so jih imeli tudi takrat. Lakota in revščina sta problematika daljše dobe. Mogoče se je pred tem to dalo bolje skriti, a verjemite, da najbolj revni niso tega nikoli pokazali. Vedno so se znašli, tudi tokrat.

Depresija med otroki pa je v zadnjih letih v porastu, tako kot nasilje. Če se o tem prej ni pisalo, še ne pomeni, da tega ni bilo. Težko boste našli razred v Sloveniji, kjer vsaj en otrok ni nasilen, vsaj en otrok ne izvaja bulinga, vsaj en otrok ne trpi revščine, se vsaj en otrok ne bori s kilogrami, vsaj en otrok ne obiskuje psihiatra/psihologa in vsaj en otrok ne razmišlja o samomoru.

Koronavirus je kriv le tega, da nam je nastavil obraz. Na nas pa je, da se odločimo, ali bomo svoje težave začeli reševati ali pa jih bomo ponovno pometli pod preprogo, ker je tako lažje.