Poljska postaja za ženske pekel

Poljski protestniki se borijo proti novemu problematičnemu zakonu o prepovedi splava. Ne gre le za odtujitev pravice, temveč tudi za versko nesvobodo, antifeminizem in zavajanje ljudstva.

Vsak ima pravico do svojega mnenja; nekateri o splavu menijo, da je nemoralen, drugi, da predstavlja eno najosnovnejših pravic žensk. A ko mnenje ene polovice ljudstva postane zakon in odreče nadvse pomembno pravico drugi polovici, zadeva postane – z najmilejšim izrazom – problematična.

Preberite tudi:

Dan človekovih pravic 2018; Prepoved diskriminacije

Ali je možno izstopiti iz Cerkve?

Mnenje je eno. Zakon, ki odreka pravice drugače mislečim, je nekaj drugega.

Natanko to so storile poljske oblasti. Pod vplivom poljske katoliške cerkve in izjemno močne konservativne stranke Zakon in pravičnost je poljska vlada prepovedala splav v skoraj vseh primerih, vključno s splavom zaradi blažje ali hujše deformacije zarodka.

Kar 98 odstotkov splavov na Poljskem, ki so bili izvedeni do nove prepovedi, je bilo izvršenih ravno zaradi deformacij zarodka. V lanskem letu so na Poljskem izvedli le malo več kot tisoč splavov, a ocene o številu Poljakinj, ki so v preteklih letih iskale možnosti za izvedbo splava zunaj njihove domovine, se gibljejo med 80.000 in 120.000 na leto.

Omenjene številke so posledica že prej obstoječih omejitev na Poljskem v povezavi s splavov in močne stigmatizacije, a razmere so pravkar postale še bolj drastične. Odvzem pravice do splava na Poljskem kaže na tamkajšnjo versko nesvobodo, neenakopravnost spolov ter zavajanje ljudstva z ustvarjanjem navidezne milosti do peščice žensk v izjemnih okoliščinah.

Verska nesvoboda

Že nekaj dni trajajoči protesti v Varšavi, ki goreče nasprotujejo tovrstni represiji, zahtevajo ločitev oblasti in Cerkve ter zavračajo idejo odtujitve ženskih pravic v imenu vere.

Glede na odstotek vernikov je Poljska ena najbolj katoliških držav v Evropi, a mnogo Poljakov in Poljakinj ne podpira prepovedi splava; med slednjimi so tudi mnogi katoličani.

Namen protestov je opomniti tisti del katoličanov, ki so nasprotniki splava, da vera ni zakon; čim določena verska prepričanja postanejo uzakonjena, ne moremo govoriti o verski svobodi, temveč o tiraniji ene in določene verske ustanove nad drugače mislečimi (tokrat ženskami) in poseganje v njihove pravice do odločanja o lastnih telesih.

Protestniki opozarjajo, da lahko vera spreminja človeka le odznotraj, in le takrat, ko posameznik sam izbere določena verska prepričanja, ne sme pa postati represivna sila, ki posameznice prisili v določeno obliko vedenja oziroma načina življenja.

Antifeminizem

Prepoved splava na poljskem je po mojem mnenju tudi antifeministična. To pa zato, ker trajne in velikanske posledice uvedenega zakona prizadenejo zgolj ženske, kljub temu, da sta spočetje zarodka povzročila tako moški kot ženska (v primerih posilstva lahko celo rečemo bolj moški kot ženska).

Menim, da je prepoved splava antifeministična, ker ogroža zgolj ženske, njihovo zdravje in dobrobit, in tudi zato, ker o ženskih telesih odločajo moški, ki so na oblasti, tisoče žensk pa na ulicah gluhim ušesom kriči, naj jim vrnejo pravico do samoodločanja o njihovih telesih.

Nič čudnega, da se najpopularnejše fraze poljskih protestnikov in protestnic glasijo »ženski pekel«, »vojna proti ženskam«, »vaše roke so umazane s krvjo«, »sramota!« ipd.

Izjeme pri splavu: navidezna milost

Poljska oblast dovoljuje splavitev le v nekaterih primerih, a te izjeme so nesmiselne in zgolj simbolične. Splav je ostal legalen le v treh situacijah: v primeru incesta, posilstva ali ogroženosti življenja matere. Med izjemnimi situacijami nista niti deformiranost zarodka niti mladoletnost matere.

Čeprav tri omenjena »usmiljenja« morda zvenijo smiselna, dokler o njih malo ne razmislimo, je treba opomniti, da ženska lahko splavi v primeru dokazanega posilstva.

Dokazovanje posilstva je zahteven in dolgotrajen ter največkrat neuspešen sodni proces, ki od ženske zahteva veliko truda, denarja in časa. Koliko žensk bo dovolj hitro in uspešno dokazalo posilstvo in koliko žensk bo prisiljeno obdržati otroka njihovega posiljevalca, ker posilstva ne bodo mogle dokazati?

Spolne zlorabe veljajo za eno izmed najmanjkrat dokazanih vrst kaznivih dejanj na svetu. Poljska pravica do splava v primeru posilstva je torej bolj ali manj le navidezna, v resnici pa skorajda nepridobljiva.

Minimalna milost, ki so jo Poljakinjam dale poljske oblasti, je torej v resnici še manjša, kot se zdi na prvi pogled.

Kako pristno je »sočutje do zarodka«?

Nasprotovanje splavu izvira iz sklepa, da je splav umor, ta zaključek pa zahteva premiso, da je zarodek oseba. Poljska oblast, ki torej gradi zakone na podlagi omenjenih argumentov, je prepovedala splav na podlagi sočutja do nerojenega in njegove vprašljive pravice do rojstva.

Je »sočutje« poljskih oblasti do nerojenega otroka res pristno, glede na to, da na drugi strani dovoljujejo izjeme? Če je splav umor otroka, ženska v nekaterih primerih sme moriti. Ne pozabimo, da sočutne poljske oblasti, ki na splav gledajo kot na umor, legalizirajo tovrsten »umor« v nekaterih primerih.

Mnogo nasprotnikov splava se goreče bori za pravico zarodka do njegovega rojstva, a čim se rodi, zanimanje za dobrobit rojenega otroka usahne. Važno je zgolj, da je rojen. Vse, kar se z nenačrtovanim otrokom dogaja dalje, postane odgovornost matere – matere, ki jo je zakon prisilil v porod nenačrtovanega otroka.

Otrok oz. materinstvo je kazen za »neodgovornost«?

Odvzem pravice do izbire ženske glede rojstva zarodka vpliva na drugačno in precej negativno dojemanje materinstva in otroka. Zakon o prepovedi splava na Poljskem odvzema občutek vsakršne varnosti, še posebej varnosti žensk, ter odvzema možnost popravljanja velike in odločilne napake oziroma nesreče, katere doživljenjske posledice neposredno nosi le ženska.

Je nosečnost in prisilno materinstvo resnično pravična in primerna »kazen« za žensko, ki je po lastni in/ali po tuji krivdi imela nezaščiten spolni odnos? V tem primeru je pričakovano, da bo z zakonom določene doživljenjske posledice moral nositi tudi moški, ki je žensko oplodil, da bo posilstvo eno najbolj preganjanih in najhuje kaznovanih oblik nasilja na Poljskem, da bo vsem ljudem venomer zagotovljen dostop do spolne zaščite, a o tem ni nikakršnega govora.

Prav tako nihče ne govori o tem, kako bo Poljska poskrbela za otroke – še posebej tiste z okvarami – ki so bili rojeni zaradi poljskih zakonov.

Leto 2020 se je pričelo s požari v Avstraliji in pokazalo, zakaj je kljub zmanjšanju ozonske luknje še zmeraj treba skrbeti za okolje. Krivice nad temnopoltimi v Združenih državah Amerike so pokazale, da je rasizem še zmeraj velika težava. Epidemija je pokazala kako majhni smo v primerjavo z naravo in kako lahko majhna pikica obrne vse na glavo.

Nova poljska situacija pa je pokazala, da tudi v letu 2020, da ženske še zdaleč nismo enakopravne, niti svobodne. Piše se leto 2020 in zgolj deloma utemeljeno mnenje skupine moških, ki so na oblasti, je dovolj močno, da lahko milijonom ženskam odvzame pravico do odločanja o lastnih telesih.