Zakaj praznujemo dan reformacije?

Trubar, Luther, Wycliffe in Hus so bili možje, ki so zahtevali reformacijo Rimskokatoliške cerkve in zaradi katerih danes praznujemo dan reformacije. Za katere vrednote so se zavzemali?

Preberite tudi:

Slovenski jezik je srž naše samobitnosti

Dan Primoža Trubarja: slovenski državni praznik, za katerega marsikdo sploh ne ve

Ali je v Sloveniji slovenščina še uradni jezik?

Kaj sploh je reformacija?

Reformacija je ime gibanja iz 16. stoletja, ki je bilo po svojem bistvu tako versko kot tudi politično in kulturno. Glavni cilj gibanja je bila preureditev takrat izredno vplivne Rimskokatoliške cerkve. Glavni začetnik gibanje je bil nemški katoliški duhovnik in avguštinski menih Martin Luther. Najpomembnejši dogodek, povezan z reformacijo v Evropi, je Luthrovih 95 spornih tez o Rimokatoliški cerkvi.

Martin Luther je svoj pogled na Rimokatoliško cerkev in zmote, ki jih počnejo, strnil v več kot 100 tez, ki os hkrati ideje o prenovi. Teze je poslal svojim redovnim kolegom. Eden izmed njih je teze poslal tudi v Vatikan, kjer pa so menili, da je 95 tez spornih in so napad na Cerkev.

Katero početje Cerkve je najbolj zmotilo Martina Luthra?

Luthrove kritične teze so se nanašale predvsem na zastrašujočo moč odpustkov, ki so jih v tistih časih prodajali duhovniki. V tezah je v glavnem zavrnil doktrine o odpustkih za mrtve v vicah.

Njegov glavni ugovor je bil, da duhovnik mrtvim ne more dati nobenega odpustka, saj duhovniška oblast ne seže na drugi svet (v posmrtne vice). Luthra je hudo zmotilo, da je bil denar od odpustkov namenjen gradnji Bazilike sv. Petra v Rimu.

Obenem ga je jezilo, da si je Cerkev v tistih časih delila sodno oblast; namesto, da bi obtoženi šel v zapor ali prejel drugačno obliko kazni, si je lahko kupil odpustek in s tem postal duševno in pravno svoboden. Torej: bolj bogat si bil v Luthrovih časih, večkrat si si lahko privoščil kršenje zakonov.

Kaj je zahteval Martin Luther?

Luther je zahteval reformo organizacije Katoliške cerkve. Med njegovimi najpomembnejšimi zahtevami so bile naslednje:

• Cerkev ne sme biti bogata, niti pohlepna, temveč preprosta, prav tako tudi bogoslužje.
• Čaščenje svetnikov in relikvij ni nujno.
• Cerkev se ne sme postavljati nad državo.
• Vsak vernik naj sam bere Sveto pismo v svojem maternem jeziku.

Ne le, da ga je Cerkev zavrnila, temveč je papež Luthra izobčil iz Cerkve, takoj zatem ga je izobčil še cesar. Zaradi njegove zahteve po reformaciji je prišlo do velikega razkola v Cerkvi, Luther pa je oblikoval novo cerkveno organizacijo: luteransko Cerkev, ki je (bila) bolj osredotočena na vero samo oz. na knjigo Svetega pisma, v praksi pa je (bila) manj obvezujoča.

Razkol v Cerkvi

Reformacija se je kmalu razširila po vsej Evropi. Najprej je na severu Evrope prevladoval protestantizem, na jugu pa se je ohranila nadvlada Rimskokatoliške cerkve. Kasneje so po drugih evropskih deželah širili protestantske ideje Jean Calvin in Huldreich Zwingli v Švici, hugenoti v Franciji. Angleški kralj Henrik VIII. pa je gibanje izkoristil za lastne ambicije in ustanovil samostojno anglikansko cerkev.

Vse oblike protestantizma so naletele na močan odpor, ki mu pravimo protireformacija.

Druge pomembne figure reformacije: John Wycliffe, Jan Hus

Kritike katoliške cerkve so v bistvu še starejši zgodovinski pojav; že angleški teolog John Wycliffe, ki je živel v 14. stoletju, in češki pridigar Jan Hus, ki je živel v 15. stoletju, sta odločno nastopila proti pohlepu in prekomernemu bogatenju cerkve ter se zavzemala za idejo, da je edini resnični vir vere Biblija sama, zato jo morajo duhovniki razlagati v vseh jezikih.

Johna Wycliffa, ki je Biblijo prevedel v angleščino, je cerkev izobčila, usoda Jana Husa, ki je bil med drugim tudi najverjetnejši avtor češkega pravopisa, je bila še hujša: razglasili so ga za krivoverca, nato pa zaradi njegovega prepričanja sežgali na grmadi.

Vsak naj bere Biblijo v svojem jeziku!

V obdobju reformacije, torej v 16. stoletju, smo zaradi splošne zahteve po prevodu knjig (še posebej Biblije) doživeli razvoj književnosti v manj razširjenih jezikih. Tako so se pojavile tudi prve slovenske knjige: leta 1550 je vsem Slovencem dobro znan protestant Primož Trubar izdal prvi slovenski knjigi, Abecednik in Katekizem, kmalu zatem sta izšli tudi Bohoričeva slovnica Zimske urice in Kreljeva Otročja biblija. Sveto pismo, ki so ga povsod po Evropi zagnano prevajali v mnoge manj razširjene jezike, je za nas prevedel Jurij Dalmatin.

Dan reformacije na Slovenskem

Praznik ob dnevu reformacije, ki je pri nas tudi dela prost dan, praznujemo že od leta 1992. Za nas je ta dan še posebej pomemben, saj se je prva narodna zavest Slovencev oblikovala ravno v času reformacije, s slovenskimi protestanti pa smo postali ljudstvo z lastno kulturo, z lastnimi knjigami ter predvsem narod z imenom: Slovenci.

Brez Trubarja, Dalmatina in Bohoriča, čigar dela predstavljajo temelj civilizacije naše kulture, bi bil naš razvoj počasnejši, kultura pustejša, narodna zavest pa oslabljena. Izredno pomembno je, da se intelektualni razvoj slovenskega naroda ne zaustavi, temveč neprestano razvija, da naša narodna zavest kljub mnogim oviram ne upade, da Slovenci kot narod v vseh razmerah (p)ostanemo enotni, in da gojimo slovenski jezik s posebnim spoštovanjem ter ga dojemamo kot eminentno vrednoto.