Naprej na vsebino

Kaj jamrajo, saj jih plačujemo, da delajo!

Pred dnevi mi je prijateljica rekla, češ, kaj sem na novinarskih  konferencah tako prijazna, saj so oni (vladni govorec in gosti) tam, da odgovarjajo, karkoli jih pač vprašam. Mogoče bo kdo zdajle prikimal in ji dal prav, saj konec koncev jih plačujemo. Res jih, res so tam za nas, ampak ali nam to daje pravico, da jih razvrednotimo, smo nesramni in napadalni? Mislim, da ne.

Ta miselnost »saj jih plačujemo« se je v času covida zelo razpasla med slovenski narod. Trgovke so tam za nas in nimajo pravice biti žalostne, hude in »nesramne«, medtem ko jim mi razlagamo svojo teorijo o maskah in tem, kako to, da je vse tako drago. Uradni uslužbenci so tam za nas in nimajo pravice biti žalostni, glasni in »nesramni«, medtem ko se mi na njih deremo, da so tam za nas ter da smo zaradi preklete vlade morali čakati uro in več, zdaj pa zahtevajo en dokument, ki smo ga pozabili doma.

Medicinske sestre in zdravniki so tam za nas in nimajo pravice biti glasni, osorni in »nesramni«, medtem ko se mi na njih deremo, da mask ne bomo nosili, ker so protiustavne, ko jim očitamo, da so do nas diskriminatorni, ker moramo čakati, medtem ko oni v svoji ordinaciji delajo bog ve kaj, predvsem pa nič, ker ni videti, da bi koga imeli v ordinaciji. Pa še non stop se oglašajo na telefone, namesto da bi nas vzeli in pregledali, ker smo na smrt bolni, kot smo to ugotovili na Googlu.

V nedogled bi lahko naštevali ljudi, ki so tam za nas in morajo biti do nas spoštljivi, ustrežljivi in prijazni, čeravno smo mi nesramni, to je vendarle naša pravica.
V nedogled bi lahko naštevali ljudi, ki so tam za nas in morajo biti do nas spoštljivi, ustrežljivi in prijazni, čeravno smo mi nesramni, to je vendarle naša pravica.
Vir slike: Svet24

Učitelji so tam za nas in menda še za naše otroke ter nam ne smejo nič reči, medtem ko jih mi zmerjamo, jim grozimo in razlagamo, kako nesposobni so, ker naš sonček spet ni dobil petice za naše delo. Mi bomo pa menda že znali, saj smo že diplomirali na nekem levem faksu.

Policaji so tam za nas, mi jih plačujemo in bi morali delati za nas, in ne proti nam. Oni pa si nam drznejo pisati kazni, so skrajno nestrokovni in »nesramni«, ker nam pišejo kazni, medtem ko jim mi očitamo, da so nas vzeli na piko, saj smo se mi na obvoznico z mobitelom v roki, neprivezani, v drugi občini, brez razloga peljali samo 30 km na uro preveč.

In konec koncev so poslanci in vlada tu za nas, saj smo jih mi z malce več kot 50 odstotki izvolili ter morajo delati tako, kot mi želimo, v našo korist in nimajo pravice delati napak, narediti kaj narobe, medtem ko jih mi dnevno zmerjamo, jih krivimo za vse na tem svetu in zahtevamo vsak zase nekaj za lastno korist. Ob malce več kot dveh milijonih ljudi je to mala malica.

V nedogled bi lahko naštevali ljudi, ki so tam za nas in morajo biti do nas spoštljivi, ustrežljivi in prijazni, čeravno smo mi nesramni, to je vendarle naša pravica. Vse to drži do trenutka, ko smo mi na drugi strani.

Nedavno sem prebrala stavek v slogu poljskih protestov – »Vsi so proti splavu, dokler ne zanosi ljubica!« Tako je tudi pri drugih temah. Dokler nismo mi del zgodbe, ki se odvija na drugi strani, nam je vse samoumevno. A to žal ne drži.

Nihče ni tam za nas, to, da plačujemo davke, nam ne daje pravice, da smo do kogarkoli nesramni. Kot nam ne daje pravice, da če smo starš, da smo lahko do otroka nasilni. V prvi vrsti moramo biti človek, in to nas loči od tega, da smo divjaki. Še živali imajo jasno začrtano hierarhijo, ki jo vsi spoštujejo, a mi smo v času covida dokazali, da smo hujši kot živali.

Vsak, ki ima pet minut časa, želi slavo. Splet in tudi nekateri mediji jim dajejo prostor za umotvore, kjer je najpogosteje uporabljeno – to je protiustavno in ne bodite ovce. Glede na to, koliko strokovnjakov pravnikov, zdravnikov in psihologov se je v zadnjem času pojavilo, me čudi, kako to, da imajo sodišča sploh zaostanke, da imamo v zdravstvu čakalne vrste in da moraš na psihologa/psihiatra čakati po leto in več, pa še to moraš običajno v oddaljen kraj. Ugotavljam pa, da sta brata Grimm dobila resno konkurenco, ker takšnih pravljic si ne bi znala zmisliti.

Ves čas se vpije, da vlada pa lahko, mi pa ne. Sploh se mi ne da več razlagati, kaj je v tej premisi narobe, a me spominja na spore iz vrtca. In to puščamo generacijam za nami? Sram nas je lahko v dno duše, pa niso za to krivi drugi, ampak mi sami.

Pomislite, kako odlični smo pri deljenju nasvetov, kako obiti zakone. Pred kratkim se je po spletu širil zapis »Za vse tiste, ki nosite masko še za v hosto – zarad takih piše na šamponu, da ni za pit’!« Avtor ali avtorica je po vsej verjetnosti želel/a biti zabavna in oporekati takrat z vladnimi ukrepi zapovedano nošenje mask povsod, tudi po gozdu.

Sama menim, da je ravno zaradi teh, ki so iskali tisoč in en razlog, zakaj so maske škodljive, napis na šamponih. Namreč, zaradi komplikatorjev se stvari zapletejo. Pri nas smo prišli tako daleč, da v zelo preprostih zadevah kmečka pamet ne deluje več, ampak je treba zapisati izjeme izjem izjem, pa še takrat se bo našel en »kaj pa če«.

Potem pa imamo »nasvete«, če se sprehajaš po mestu, imej čik v ustih, hrano v rokah. Če se voziš iz občine v občino, imej v avtu gajbo krompirja – ker imaš dostavo. Ko hodiš po mestu, bodi v trenirki in športnih copatih, ker se greš rekreirat, če pa vidiš policaja, začni teči.

Friziraj in delaj nohte ter ostale kozmetične storitve, masaže na domu, ker policisti ne smejo priti v tvoj dom, je protiustavno. Pojdi iz ene občine v drugo po gozdni poti, ker tja policisti ne hodijo.

Zabave se lahko odvijajo po garažah, v gozdu, lovskih kočah … tam ni nikogar. Če se pa pri tvojem poskusu kaj zalomi, pa obvezno snemaj in potem objavi. To, da z aplikacijo #OstaniZdrav lahko pripomoreš k lastni varnosti, ne bi, ker je to v nasprotju z GDPR, kot je menda rekla informacijska pooblaščenka, v kateri točki, nima zveze, se pa dobro sliši. Preprosto pa je posnetek lastne neumnosti objaviti na spletu in iskati somišljenike, ki so glasni v večini samo s kavča. Da ta posnetek razkrije bistveno več kot samo lokacijo, to ni pomembno.

Prišli smo tako daleč, da potrebujemo navodila za vse, čeravno jih nihče ne bere, ampak se vse naredi po načinu »poskusi in napake«, kot bi bili šimpanzi v nekem psihološkem poskusu.

Prišli smo tako daleč, da potrebujemo navodila za vse, čeravno jih nihče ne bere, ampak se vse naredi po načinu »poskusi in napake«, kot bi bili šimpanzi v nekem psihološkem poskusu.
Prišli smo tako daleč, da potrebujemo navodila za vse, čeravno jih nihče ne bere, ampak se vse naredi po načinu »poskusi in napake«, kot bi bili šimpanzi v nekem psihološkem poskusu. Vir slike: 24ur

Dostikrat poslušam: v Jugoslaviji je bilo boljše. A na moje vprašanje, če so smeli imeti mnenje, se upreti, postavljati tako neumna vprašanja, kot jih zdaj … dobim vedno isti odgovor: »Kje smo pa upali!«

Ja, takrat je bilo zelo jasno, da če bi Tito rekel, nosili boste maske povsod, bi jih še v postelji imeli, brez ugovora, nihče ne bi upal iskati pravne praznine, kaj šele na glas dvomiti.

Če bi Tito rekel, če lahko, ostanite doma, bi vsi bili doma in bi ven pokukali, ko bi jim rekel, da lahko, ne da si folk zdaj kupuje povodce in išče izgubljene pse po 21. uri.

Odlični smo v tem, ko iščemo in zahtevamo svoje pravice. Domišljija nam deluje, ko iščemo načine, kako obiti vladne ukrepe, če nas pa dobijo, je tako kriv Janša. Vidimo le tisto, kar naredijo drugi, a to, kar bi morali mi … se je skrilo neznano kam.

Vse hočemo zdaj in takoj in slišimo le tisto, kar nam je v korist. Hočemo švedski model spopada s covidom, sanjamo o prekuženosti, a preslišimo, da so Švedi veliko bolj disciplinirani kot mi in so že priporočila zanje zakon. Drobni tisk o mrtvih in o tem, da je bilo v prvem valu največ okuženih ravno tam in da se zdaj zgodba ponavlja, pa smo pozabili prebrati. Preslišimo, da so tudi tisti, ki so že preboleli covid, lahko ponovno bolni. To tako in tako ni pomembno, ker ni v skladu s teorijo prekuženosti.

Vse nam je samoumevno in vse je naša pravica. Pa je res tako? Spoštljiv odnos je dvostranski proces in nihče ni tam zaradi ali za nas. Vsakdo opravlja svojo službo in si zasluži spoštovanje, vljudnost in prijaznost. Ne more biti vedno vse po naše in veličina človeka se kaže takrat, ko zna tudi stopiti korak nazaj in videti potrebo drugega.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice