Bomo kdaj dočakali deklaracijo o človekovih dolžnostih?

Težko bi še našli koga, ki še ni slišal za Splošno deklaracijo človekovih pravic (ČP), ki jo je sprejela Generalna skupščina združenih narodov leta 1948. Na pravice, ki nam pripadajo, se zelo radi sklicujemo, medtem ko večkrat pozabljamo, da na drugi strani pravic obstajajo tudi človekove dolžnosti.
Preberite tudi:
Človekove pravice so zlorabljene
Evropsko sodišče za človekove pravice postavilo nove temelje obravnave ilegalnih pribežnikov
Po drugi svetovni vojni so se veliko poudarjale človekove pravice
Do Splošne deklaracije človekovih pravic je prišlo v času po drugi svetovni vojni, med katero si bile pravice človeka najbolj poteptane. Z namenom, da bi človek ob pravicah, ki mu pripadajo, živel dostojno življenje, so v posameznih državah ustanovili tudi institut varuha človekovih pravic, kar poznamo tudi v Sloveniji.
Evropa, z izjemo balkanskih vojn v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, uživa svobodo že petinsedemdeset let. Sorazmerno s tem so se človekove pravice vse bolj krepile, marsikje so se celo pretirano poudarjale. Tako danes otrok že na začetku osnovne šole v glavnem pozna vse svoje pravice, medtem ko ni pretirano seznanjen o svojih dolžnostih.
Ko govorimo o pravicah, obstajajo na drugi strani tudi dolžnosti
Pri obravnavi pravic je bistvenega pomena, da imamo na drugi strani tudi dolžnosti. Gre za podoben sistem kot pri tehtnici. Blago na tehtnici, ki deluje s pomočjo uteži, lahko stehtamo samo, če damo na nasprotno stran uteži, ki tehtajo ravno toliko kot blago na nasprotni strani.
Podobno je tudi pri obravnavi človekovih pravic. Če imamo na eni strani temeljno človekovo pravico do življenja (ČP 3. člen), so na drugi strani tudi dolžnosti, ki človeku omogočajo dostojno življenje. Tu so najprej starši in drugi, ki vplivajo na otrokovo življenje v prvih letih življenja.
Vzporedno s tem gre za dolžnost otroka, da spoštuje starše, vzgojitelje in druge, da z njimi sodeluje. Ko človek odraste je njegova dolžnost, da skrbi za lastno življenje in si prizadeva, da bo kot član družbe izgrajeval sam sebe in družbo, tako kot posameznik, kot državljan.

Vir slike: Pixabay
Pravica do državljanstva nalaga državljanu tudi določene dolžnosti
V povezavi s tem obstaja človekova pravica do državljanstva (ČP 15, člen). Biti državljan ne pomeni samo, da imamo formalno državljanstvo določene države, na podlagi katerega lahko črpamo določene pravice. Biti državljan pomeni tudi, da po svojih prispevamo k napredku države, v kateri živimo.
V demokratičnih sistemih, posebej še v novih demokracijah, kot je Slovenija, državljani še najbolj ne razumemo, kaj pomeni biti državljan določene države. Mnogi povezujejo pravico do državljanstva s pravicami, ki naj bi mu jih omogočala država in zlasti tisti, ki so odgovorni za upravljanje države.
Tudi otrok ima dolžnost, da prispeva za blagor družine
Vendar gre pri pravici do državljanstva za podobno zadevo, kot pri ostalih pravicah. Če ima nekdo pravico do državljanstva je dolžnost države, da mu to pravico omogoči. Po drugi strani pa pridobljena pravica do državljanstva, državljanu nalaga dolžnost, da aktivno deluje k razvoju države.
Nekaj podobnega je v družini. Če otrok z rojstvom pridobi članstvo v določeni družini, pravica do pripadnosti družini, potegne za sabo tudi njegovo dolžnost, da po zmožnostih, ki so primerne njegovim letom, prispeva za blagor družine. Če imajo starši pravico do otrokove vzgoje, ima otrok tudi dolžnost pustiti se vzgajati v zrelo človeško osebo in v zrelega državljana.
Volilna pravica je hkrati tudi dolžnost
V demokratičnih sistemih je ena izmed osnovnih ustavnih pravic državljana volilna pravica (Ustava RS, 43.člen). Vsak državljan, ki je napolnil 18 let starosti ima na demokratičnih volitvah pravico odločati o političnih strankah in ljudeh, za katere meni, da lahko prevzamejo odgovornost pri vodenju države ali lokalnih skupnosti.
Ko govorimo o aktivnem državljanstvu, na drugi strani »tehtnice« omenjene pravice stoji dolžnost državljana, da z volitvami aktivno sodeluje pri odločanju o odgovornih državnih in lokalnih funkcijah.
Seveda ne more nihče prisiliti nikogar v svobodnega odločanja glede udeležbe volitev, vendar gre po drugi strani za vprašanje sprejemanja odgovornosti s strani državljanov. V zvezi s tem lahko še danes marsikoga slišimo, da je z udeležbo na volitvah opravil državljansko dolžnost.
Ali ima država zares dolžnost omogočiti državljanom dostop do bonitet?
Če se namreč državljani volitev ne udeležujejo, je to sicer njihova pravica, vendar se po drugi strani postavlja vprašanje o njihovi verodostojnosti sprejema pravice do državljanstva. Mnogi državljani živijo namreč v prepričanju, da življenje v državi poteka tako, da obstaja na eni strani država, ki mora poskrbeti za svoje državljane, na drugi strani pa so državljani, ki imajo pravico do vseh državnih bonitet.
Rak rana vsakokratnih slovenskih volitev je ravno v tem, da se ljudje udeležujejo volitev v glavnem v upanju, da bo prišla na oblast politična opcija, ki bo najbolje poskrbela za svoje državljane, ne glede na to, kaj bodo državljani prispevali za razvoj države.
Pretirano sklicevanje na pravice ustvarja v človeku zagrenjenost
V Sloveniji se udeležuje volitev približno polovica volilnih upravičencev, polovica se volitev ne udeleži. V prvi polovici so v glavnem tisti, ki smo jih omenili zgoraj, v drugi polovici pa so tisti, ki so se že sprijaznili, da nobena politična opcija ne bo zadovoljila njihovih potreb.
Zagrenjenost državljanov tako izhaja iz dejstva, da se večina ne sprašuje o dolžnostih, ki jih imajo do države, ampak jih zanimajo samo pravice, ki naj bi jim država omogočila. Tako smo na primeru pravice do državljanstva prišli do ugotovitve, da pretirano sklicevanje na pravice ustvarja v človeku zagrenjenost.

Vir slike: AIS
Človek, ki so ga polna usta pravic, postaja vse bolj pasiven
V letih po drugi svetovni vojni je pretirano sklicevanje na pravice človeka zaznamovalo s pasivnostjo, kar je v nasprotju s človekovo naravo. Če ima človek pravico do življenja, še ne pomeni, da lahko z njim počne kar hoče. Pravica do življenja je za človeka priložnost, da živi odgovorno in s svojim življenjem prispeva v dobrobit vseh ljudi s katerimi se v življenju srečuje.
Srečen človek je človek, ki ustvarja v dobro drugega
Če se ozremo vsaj nekoliko okrog sebe, lahko opazimo, da niso srečni tisti, ki življenje izkoriščajo za lastno ugodje, ampak tisti, ki ga ustvarjalno razvijajo v dobrobit družbe v kateri živijo. Ti ljudje imajo v sebi razvit čut za dolžnost, ki jih priganja k temu, da po svojih močeh prispevajo k razvoju družbe.
Iluzorno je pričakovati, da se bo blaginja v naši državi povečala v trenutku, ko bodo na oblasti ljudje, za katere menimo, da bodo izpolnili vsa naša pričakovanja. Blaginja v državi se bo povečala, ko bomo državljani čutili dolžnost, da izkoristimo pravico do uresničevanja vrednot, ki so skupne vsem državljanom.