Prof. dr. Ludvik Toplak: Socialno tržna ekonomija, teoretična izhodišča evropskih ljudskih strank
Prof. dr. Ludvik Toplak je svoj pogled na socialno tržno ekonomijo, teoretično izhodišče evropskih ljudskih strank, predstavil na Politični akademiji SLS 18. novembra 2020. Njegov pogled si lahko v nadaljevanju v celoti preberete.
Evropska ljudska stranka in Slovenska ljudska stranka, EPP in SLS
Evropska ljudska stranka je največja in najvplivnejša evropska politična stranka v Evropskem parlamentu, predstavlja stranko desnega centra, ki trenutno vključuje približno 70 političnih strank v Evropi, iz Slovenije so v EPP vključene: SLS, NSi in SDS.
Slovenska ljudska stranka je najstarejša slovenska politična stranka, ustanovljena leta 1892 kot naslednica Slovenske kmečke zveze in Slovenske katoliške stranke, ter je bila prvega pol stoletja svojega delovanja najmočnejša politična stranka na Slovenskem do 2. svetovne vojne. Predvojni voditelji Slovenske ljudske stranke so preminuli med 2. svetovno vojno ali pa odšli v emigracijo ter v naslednjega pol stoletja delovali v emigraciji, zlasti v Argentini. Po združitvi SLS in SKD v SLS + SKD leta 2000 je bilo nasledstvo SLS iz Argentine preneseno v domovino. Po ustanovitvi NSi se je stranka leta 2003 spet preimenovala v SLS kot samostojna stranka.
Ponovno je bila Slovenska ljudska stranka ustanovljena 1992. leta kot naslednica prve slovenske demokratične politične stranke Slovenske kmečke zveze, ustanovljene 1988. leta. Slovenska ljudska stranka je bila zadnjih 30 let v več vladah v koaliciji, vendar nikoli vodilna, bila je v koaliciji v prvi vladi, brez ministra, čeprav je bila najštevilčnejša.
Ljudske stranke v Evropi vežejo določene skupne programske in organizacijske značilnosti:
- se v stabilnih družbah praviloma izmenjuje s Socialdemokratsko stranko kot stranko levega centra, ki ima prav tako 40+-2 %, in kot socialno in potrošniško orientirano stranko.
- in ki ne temelji na izključujoči konkurenci, ampak tudi na sodelovanju, kooperativi in pravičnosti.
Pred dvema desetletjema sem zapisal:
»Danes smo priča pojmovne in vrednostne zmede institucij: v gospodarstvu, v državi, v medijih, v politiki in v Cerkvi. Zmeda je med ljudmi, tudi v družinah. Spremljajo nas finančna stiska, socialna in politična protislovja ter nemirno ozračje. Govorimo o krizi vrednot. Arhitekt Boris Podrecca na Dunaju reče: ‘Zgodila se je rebarbarizacija Slovenije.’«
Dragi prijatelji, tako zbrani vsi najprej premislimo, ali smo mi kaj prispevali s tem, da smo kaj dobrega opustili in kaj slabega storili? Kot gospodarji ali delavci, kot državljani, volivci ali poslanci, kot učitelji ali vzgojitelji? Kako se obvarovati špekulantov, ujetnikov požrešnosti, napuha in razvrata, zlasti kako zavarovati vodilne pred napuhom, medijsko manipulacijo in intrumentalizacijo. Premislimo tudi, kaj in kako mi dobrega storimo in slabega opustimo za blaginjo in mir in da tako sklenemo današnje srečanje.
Danes ugotavljamo, da so se vse te ocene v zadnjem desetletju še poslabšale s slogani »gotof si, fertig ste, na svinjske hakle!, smrt janšizmu!«
V nadaljnjem tekstu se bom omejil na pojem socialno tržna ekonomija, zlasti pa bomo spregovorili, kaj pomeni socialno tržna ekonomija kot tretja pot med individualistično – liberalno kapitalistično na eni strani ter socialistično politično plansko ekonomijo na drugi strani.
Zgodovinske okoliščine: socialno tržna ekonomija kot tretja pot med kapitalistično in državno plansko ekonomijo.
Liberalistična ekonomija povzroči z izključujočo konkurenco socialna protislovja, ki so žarišča novih nepomirljivih konfliktov in vojn, izzove težnje po plansko državni socialistični ekonomiji ter moralno in profesionalno zmedo s totalitarističnimi ideologijami.
Pred več kot 200 leti, v francoski revoluciji, se je razglasilo načela: svoboda, bratstvo in enakost. Uvedla se je liberalna ekonomija brezkompromisne konkurence in izkoriščanja, zakon močnejšega, zmagala je svobodna trgovina. Prešeren je zapisal: »Lani še slepar starino je prodajal, škatle, meril trak na vatle, letos kupi si graščino.« Temu so v 19. stoletju sledila huda socialna protislovja, delitev na malo število bogatih in množice revnih. Zavladala je tudi splošna pojmovna zmeda, moralna kriza pod vplivom parcialnih znanstvenih spoznanj ter racionalistične klasifikacije znanosti in poveličevanja parcialnih znanstvenih spoznanj, biologije, ekonomije, upravljanja, in vse to je v 20. stoletju rodilo ideologije sovraštva. Te so temeljile na: nacionalizmu (biologizmu, rasizmu), razrednem boju (ekonomiji) in na moči institucij (liberalni korporativizem). Blaženi škof Slomšek je opozarjal na tri zla, brezbožni liberalizem, nacionalizem in komunizem. Teorije sovraštva, ki so bile teoretično oblikovane v 19. stoletju, so v prvi polovici 20. stoletja poveličevale nesrečne nauke nepomirljivega sovraštva, revolucije in vojne. S populistično politiko so obsedle ponižane ljudi ter rodile tri velike ideologije, tri totalitarizme: komunizem, fašizem in nacizem. Zmagal je populizem in politični voluntarizem. V velikem delu sveta pa se je za nadaljnjega pol stoletja utrdil komunizem. V veliki meri je vse to posledica pojmovno vrednostne zmede, izključujočega poveličevanja parcialnih znanstvenih spoznanj, zlasti ekonomije, biologije in teorije moči, kar je španski filozof Jose Ortega imenoval »barbarizem specializacij«.
Dobrih sto let kasneje, po padcu Berlinskega zidu, se zgodovina ponavlja. Tudi evropske ljudske stranke so postale ujetnice zavajajoče t. i. novoliberalne ekonomije, tudi Cerkev je sledila profesorjem ekonomije in prezrla sporočilo iz Svetega pisma, da se »žito ne množi v kaščah«, v modernem jeziku, da se nova vrednost ne ustvarja v bankah. Tako je cerkveni predstavnik ob bankrotu banke dejal: »Verjel sem profesorjem ekonomije.«
Model socialno tržne ekonomije: predstavlja tretjo pot, pot med individualistično kapitalistično ter državno socialistično ekonomijo.
V zgodovini, v časih najhujših socialnih protislovij, so ljudje spoznavali, da sta potrebni tudi vzajemnost in solidarnostna pomoč. V Angliji se je leta 1844 v propadajoči tekstilni tovarni v Rocheldu oblikoval nov model ekonomije na novih temeljih: ne konkurence, ampak sodelovanja, ne izključujočnosti, ampak solidarnosti, ne moči in izkoriščanja slabšega, ampak vzajemnosti in pravičnosti. To gibanje se je imenovalo kooperativa, po Evropi se je razširilo kot dopolnilni model v ekonomiji, kot socialni korektiv. Leta 1891 je papež Leon XIII. objavil encikliko Rerum novarum, O novih rečeh, kot uradni socialni nauk Cerkve. Ta nauk je vključil kooperativo, zadružništvo in se uresničeval z večjimi in manjšimi vzponi v Evropi, v stalnem nasprotovanju desne liberalno kapitalistične (individualne požrešnosti) in leve komunistične teorije, kolektivistične državne delitve. Enciklika je prišla prepozno. Leta 1873 je prišlo do zloma Dunajske borze, sledila je finančna in splošna gospodarska kriza (Krek, Črne bukve kmečkega stanu) ter politična kriza. Ravnovesja med realno ekonomijo in finančnim sektorjem ni bilo možno vzpostaviti, sledili sta 1. svetovna vojna in komunistična oktobrska revolucija v Rusiji, s pomočjo nemškega in angleškega velekapitala.
Po 1. svetovni vojni se protislovje ponovi. Ameriške banke posojajo denar evropski industriji za njeno obnovo pod visokimi obrestmi in s tem v Ameriki razvrednotijo realno ekonomijo, padejo delnice. Finančni sektor zavlada nad realno ekonomijo, sledi zlom Newyorške borze leta 1929, gospodarska kriza se zaostri, sledi politična kriza in vodi v 2. svetovno vojno.
Po 2. svetovni vojni se z Marshallovim planom postavi finančni sektor pod nadzor, omeji se obrestna mera ter se vzdržuje ravnovesje med realnim in finančnim sektorjem do padca Berlinskega zidu.
Ob padcu Berlinskega zidu se je premoč nove liberalne kapitalistične ekonomije ponovila. In papež Janez Pavel II. je 1991 izdal novo encikliko Centesimo anno, ob stoletnici, kjer je ponovil principe krščanskega socialnega nauka kot alternativo novi liberalni ekonomiji, ki jo je vsemu svetu vsiljeval Wall Street, pod imenom »Monetaristične teorije«. S tem je Cerkev proti sebi ponovno izzvala postkomunistično nomenklaturo na eni strani in novo liberalno finančno elito, željno privatizacije, na drugi strani. Zaradi premoči individualistične liberalne ekonomije in pojmovne zmede se je enciklika prezrla tudi v slovenski Cerkvi, izzval pa se je bojeviti ateizem v povezavi obeh linij, finančno liberalno ateistične in komunistično ateistične.
Že po 1. svetovni vojni, ko so se socialna protislovja spet povečevala, sta prof. dr. Andrej Gosar in prof. dr. Aleš Ušeničnik pisala knjige pod naslovom Socialna ekonomija. Desetletje kasneje je bavarski ekonomist izdal knjigo pod enakim naslovom, bavarski politik Ludwig Erhard in nemški kancler Adenauer sta nauk socialno tržne ekonomije deklarirala kot temeljni model nemške ekonomije in kasneje so te principe (Adenauer, Shumann in Degaspero) deklarirali kot principe ekonomske politike EGS oz. danes Evropske unije.
Tudi politika Evrope je po padcu Berlinskega zidu nasedla interesom finančnega kapitala, t. i. monetarističnim teorijam, zato je močno zanemarila socialno-tržno ekonomijo. Zmeda se čuti tudi pri nas v ekonomski teoriji, politiki in medijih ter Cerkvi. Po letih krize se leta 2008 ponovno apelira na principe socialno tržne ekonomije in vidi rešitev tudi v zadružništvu ter drugih oblikah modernega kibernetsko podprtega povezovanja kapitala, kot je »crowdfunding«, množično financiranje podjetniških projektov. Pojem socialna ekonomija in socialno podjetništvo ima socialno-politične prioritete, manj pa ekonomsko-razvojne. Moderne informacijske tehnologije dajejo zadružništvu in crowdfundingu nov vzgon, ker je klasično upravljanje zadružništva postalo nekonkurenčno v pogledu managementa poslovnih sistemov.
Socialno tržna ekonomija: je ekonomski in politični temelj strank desnega in levega centra, kjer se omejuje izključujočo konkurenco, ki vodi do monopolov, in prepreči kolektivizacija državnega monopola.
International cooperative alliance (Mednarodna zadružna zveza) je sprejela temeljne principe zadružništva: zadruga je samostojna organizacija oseb, ki so se svobodno združile, da bi uresničevale svoje gospodarske, socialne in kulturne potrebe in programe na podlagi zadružne lastnine in demokratično vodenega podjetništva. Vrednote zadružništva temeljijo na samopomoči, samokontroli, demokraciji, enakosti, enakopravnosti in solidarnosti. Tradicionalno se v praksi predpostavljajo etični principi poštenosti, javnosti, družbene odgovornosti in vzajemne pomoči.
Kot alternativa ekstremistični individualistični liberalni (t. i. desni liberalni) ekonomiji izključujoče konkurence, ki je povzročala socialne konflikte in revolucije, so se razvile revolucionarne teorije, ki so gradile na sovraštvu, pozivale k revoluciji, vojni in podržavljanju privatne lastnine, ki vodi v državni monopol. Kot tretja pot, ki je v vsej zgodovini človeštva že poznana, so se razvili politični programi solidarnostne ekonomije, kooperative, ki so bili razvojno orientirani in so spoštovali lastnino, tržno ekonomijo in človekove pravice, vendar tudi socialno pravičnost. In temu se reče socialno tržna ekonomija. Model socialno tržne ekonomije je ekonomski temelj, zlasti desno- in levo-sredinskih strank.
Socialno tržna ekonomija se je vedno posebej reaktivirala kot rešilna bilka v kriznih časih. Tudi danes.
Načela socialno tržne ekonomije
Splošno sprejeta načela so:
- prostovoljnost in odprto članstvo,
- demokratično vodenje in nadzor,
- članstvo na ekonomski lastninski podlagi,
- avtonomija in neodvisnost,
- vzgoja, izobraževanje in informiranost,
- sodelovanje z zadrugami v zadružni zvezi,
- skrb za lokalno skupnost, družbena odgovornost.
In kje smo bili mi, Slovenci?
Že pred 150 leti so se začela ustanavljati slovenska društva vzajemne pomoči in kasneje zadruge (prvo slovensko Politično in narodno gospodarsko društvo v Juršincih je ustanovil 1870. leta kanonik Jakob Meško). Ob podpori prvega slov. kardinala Misje je dr. Janez Evangelist Krek pisal knjige in organiziral zadružno gibanje v Sloveniji (Socializem, Črne bukve kmečkega stanu).
Narodni buditelji po vsej Sloveniji so gradili gospodarski temelj slovenske nacionalne identitete zlasti s tem, da so ustanavljali proizvodne kmetijske in obrtne zadruge, potrošne delavsko konzumne zadruge ter hranilnice in posojilnice in za »duhovno hrano« gradili narodne domove (Trst, Celje, Ljubljana, Maribor, Cleveland). S tem se je izzvala jeza profita – požrešnih liberalnih podjetnikov na eni strani ter jeza komunistov, ki so očitali, da se z reševanjem socialnih in gospodarskih protislovij »topi ost revolucionarnega razpoloženja ljudskih množic« (veljalo je Stalinovo načelo: Čim slabše, tem boljše). Zadružništvo je na Primorskem ukinil fašizem že leta 1927, v drugih krajih Slovenije pa kasneje nacisti in komunisti. V letih komunizma se je dovoljevalo zadružništvo v omejenem obsegu, in to v posovjetskem socialističnem modelu ali kasneje v Kardeljevem samoupravnem modelu »socializacije vasi«.
Leta 1972 je Slovenija sprejela slovenski Zakon o zadrugah, ki je uspel zadružništvo delno obnoviti.
Leta 1992 smo sprejeli Zakon o zadrugah in dodelili z zakonom 45 % lastnine na predelovalni industriji zadrugam in vrnili zadrugam nacionalizirano premoženje, da bi okrepili zadružništvo. Spričo prevladujoče novoliberalne politike, ki je pojmovno in vrednostno uničila zadružno kulturo ljudi, se je izoliralo izobražence, ukinilo strokovni nadzor nad zadrugo in s tem omogočilo razprodajo veliko zadružnega premoženja. Kmete se je zavajalo s stanovsko demagogijo, češ da »kmetje že znajo gospodariti sami«. V Sloveniji so bili v času neoliberalizma posebej »uspešni« nihilistični trendi v stilu anarhističnih parol »Deinstitucionalizacija institucij in razvrednotenje vrednot« iz konca 60. let prejšnjega stoletja. Takratni mladinci se danes podpisujejo pod izjavami »slovenski intelektualci« in »slovenski akademiki«.
Predlog Zakona o omejitvi obrestne mere iz leta 1992 je bil na zadnji seji prejšnje Skupščine zavrnjen v Zboru združenega dela z enim glasom in tako so banke zadržale premoč in vpliv nad realno ekonomijo, jo razvrednotile, kar je tudi v Sloveniji vodilo do znanih scenarijev, ki jih danes spremljamo dnevno na televizijskih ekranih in so znani v svetu povsod, kjer je finančni sektor zavladal nad realno ekonomijo, kjer se nova vrednost ustvarja. Obrestno mero smo z zakonom omejili z 10-letno zamudo, ko je realna ekonomija že izgubila konkurenčnost. Zagovorniki liberalne ekonomije danes favorizirajo razprodajo premoženja, da podaljšajo svoje privilegije. Pred leti je prof. Alojz Križman v Večeru zapisal: »Kmet, ki je zapravil svojo kmetijo, lahko ostane samo še hlapec na tej kmetiji.« Danes, ob koronakrizi, smo priča zaostrenim konfliktom med interesi realne ekonomije in interesi virtualne ekonomije, v svetu in tudi v Sloveniji.
In kje smo danes?
V odsotnosti vrednot in razsodnosti se zadnja desetletja nadaljuje konflikt med realno ekonomijo, ki ustvarja, in virtualno ekonomijo, ki akumulira, na nacionalni in svetovni ravni. V Sloveniji se to kaže v gospodarstvu, v politiki, v družinskem življenju, v šolstvu, na delovnih mestih, v stečajnih postopkih in v pravosodju ter v posameznih vejah oblasti:
- v gospodarstvu je zavladala požrešnost lokalnih tajkunskih in privatizacijskih klanov,
- v politiki so nad narodovo blaginjo prevladali napuh in nastopaštvo, pragmatizem namesto programa, partitokracija namesto demokracije, korupcija namesto zakonitosti,
- v družinskem življenju se namesto ljubezni promovira vse oblike razvrata,
- v šolstvu se promovira znanje brez smisla in duše, z dvomljivo estetiko brez etike,
- na delovnem mestu se prepušča delavca brezsrčnemu izkoriščanju, uradnike, učitelje in novinarje pa spreminja v poslušne lakaje,
- stečajni upravitelji v interesu »upnikov« uničujejo preostanek realne ekonomije in so pripravljeni »zaklati telico za en šnicl«, kot je primer Iskra Delte, kjer je stečaj trajal 23 let, čeprav so vsi dolgovi bili že zdavnaj poplačani, ali primer Perutnine Ptuj, ki se je prodala Rusom in kasneje Ukrajincem, ali sladkorne tovarne v Ormožu, ki se je prodala holandskim zadružnikom,
- v družbi se manipulira z namišljenimi lovi na čarovnice, potencira se nove teorije sovraštva na temelju spolne nagnjenosti, medgeneracijskih konfliktov in ekološkega fundamentalizma, z novo radikalizacijo ulice,
- povezali so se nosilci komunističnega pedigreja, tranzicijskih tajkunov in novoliberalni anarhisti ter novi kapitalisti za boj proti vsem nosilcem koncepta socialno tržne ekonomije, zlasti tudi s spolitizirano medijsko indoktrinacijo in stanovsko demagogijo.
Priča smo vsesplošni pojmovni krizi, krizi etike in estetike, na vseh nivojih in v vseh segmentih družbe. Kriza je v vseh institucijah: v gospodarstvu, v politiki, v družini, v medijih, v šolstvu in znanosti.
Pojmovna in vrednostna kriza v svetovnih centrih moči, zlasti na Wall Streetu, je razgalila moralno krizo, ki je povzročila svetovno finančno in gospodarsko krizo, tej sledi socialna in politična kriza.
Pandemija je vsa obstoječa protislovja še zaostrila s tem, da povezani ekstremi gradijo na teoriji radikalizacije množic – po preskušenem sloganu »Čim slabše, tem boljše«.
Možne poti
Po zgodovinskih izkušnjah sta dve poti naprej: popolna vrednostna prenova ali vojna. Izbira je na nas. Svobodna volja človeka je največja sreča ali nesreča. Je tudi odgovornost, da se odločimo. Tudi Zavarovalnica Vzajemna v Sloveniji je primer dveh ekstremnih modelov, liberalistične privatizacije na eni ter voluntarističnega podržavljanja na drugi strani. Take so sestave uprave, kompromis med etatistično in privatizacijsko silo.
Da se razumemo: zadruga je po definiciji gospodarska neprofitna organizacija velikega števila malih proizvajalcev, potrošnikov, varčevalcev, zavarovancev ali kreditojemalcev, da se obranijo kapitalistične nenasitnosti po profitu. Tako se s pomočjo zadružnega sistema vzpostavlja ravnotežje med finančnim in realnim sektorjem v ekonomiji, ravnotežje med delom in kapitalom, ravnotežje med bogatimi in revnimi, vse po ekonomski logiki. Vzpostavlja se socialna pravičnost v družbi po principih enakopravnosti, solidarnosti, vzajemnosti in sodelovanja. Vzajemne zavarovalnice pa vzpostavljajo medgeneracijsko sožitje in solidarnost. Tudi Vzajemna zavarovalnica v Sloveniji. Uničena so bila t. i. kmečka društva za vzajemno pomoč, ki so se ustanavljala okoli leta 1970, celo zavarovalnica Vzajemna, ustanovljena z zakonom 1999, je postala predmet plena dveh ideoloških konceptov, privatizacijskega in etatističnega. Nujna pa je tretja pot, kooperative v takem obsegu, da se bo lahko v organizirani obliki zoperstavilo neobvladani požrešnosti individualističnih kapitalistov, to je po izkušnjah v Evropi 8-12 % nacionalne ekonomije.
Moderne informacijske tehnologije, povezano izobraževanje, uporabne raziskave ter holistična vzgoja so podlaga za nov vzgon socialno tržne ekonomije ter s tem predpogoj za mir in blagostanje.
In kako se odločajo drugi narodi danes?
Različno. Tisti, ki gradijo na delu in vzpostavljajo ravnotežje med realnim in finančnim sektorjem ekonomije, krizo premagujejo, kot Kitajska, Indija, Brazilija ali Poljska pa tudi ZDA. Za tranzicijske države je najbolj zanimiva Poljska, ki je s predpisi omejila neoliberalistični model ter uspela ohraniti in revitalizirati realno ekonomijo, kjer se ustvarja dodana vrednost. Podobno tudi Madžarska. S tem se je omejil t. i. marketinški totalitarizem, s tem pa je izzval proti sebi kampanjo zlasti ekstremno levih in desnih populistov s podporo finančnih centrov moči.
V Evropi je Nemčija pred 25 leti, ko so vsi drugi poveličevali novoliberalno ekonomijo in globalizacijo, na univerzi v Marburgu intenzivno razvijala model socialno tržne ekonomije in lokalne samooskrbe. To je bistveno prispevalo, da je Nemčija prva v Evropi premagala gospodarsko krizo. V Sloveniji se je poskusilo kooperativo obnoviti z Zakonom o zadrugah (45-% delež predelovalne industrije) ter z ustanovitvijo Zavarovalnice Vzajemne. Oba primera sta pod pritiskom privatizacije ali nacionalizacije. Pri tem se je uničilo zadružno bančništvo (hranilnice in posojilnice) ter ukinilo zadružno šolstvo, ponujajo pa se ponaredki, kot sta »socialno zadružništvo« in socialno podjetništvo. Gre predvsem za poskuse političnih centrov moči, da s proračunskimi sredstvi vzpostavijo klientelistične mreže »socialnih podjetij«.
Kako močna je obsesija neoliberalizma v slovenski teoriji, medijih in politiki, kaže tudi dejstvo, da študijski programi, ki jih je po bavarskem vzoru razvila Alma Mater Europaea, niso bili sprejeti pod nobeno vlado v zadnjih 15 letih, kot je program »Regionalni razvoj s socialno-tržno ekonomijo«.
In kaj storiti pri nas?
Ob tem vprašanju lahko samo povzamemo že večkrat poudarjene predloge:
- v gospodarstvu reafirmirati model socialno tržne ekonomije in osmišljenega tehnološkega razvoja namesto tajkunske grabežljivosti, individualizma in monopolov ter postkomunistične nostalgije ter tako z državno regulativo zagotoviti ravnotežje med finančnim sektorjem, ki akumulira, ter realnim sektorjem, ki ustvarja dodano vrednost;
- v gospodarstvu tudi obnoviti principe pravičnosti, solidarnosti, vzajemnosti in sodelovanja ter razvijati socialno tržno ekonomijo in lokalno samooskrbo namesto izključujočega globalizma;
- v politiki razvijati parlamentarno demokracijo namesto strankokracije, ki temelji na evropsko primerljivih programih, matrikah, zakonih in praksah, namesto populističnega nastopaštva partitokracije in amaterizma reafirmirati znanje in intelektualce ter reafirmirati znanje in vključiti strokovnost s spremembo volilnega sistema;
- regionalni razvoj Slovenije zagotoviti s prenosom nedržavotvornih funkcij na pokrajine z zakonito vzpostavitvijo političnega in gospodarskega ravnotežja;
- na področju izobraževanja in znanosti promovirati izobraževanje zadružništva na vseh nivojih ter zagotoviti transparentnost, kvaliteto, racionalnost ter enakopravnost javnega in zasebnega šolstva;
- za javni nadzor nad delom državnih organov, zlasti porabo proračunskih sredstev;
organizirati Združenje davkoplačevalcev Slovenije, ki bodo organizirali politični in strokovni nadzor nad porabo davkoplačevalskega denarja na vseh področjih;
- na področju kulture, družine, vzgoje, sociale, zdravja, dela in okolja zagotavljati trajnostni in strokovni razvoj, nacionalno in kulturno identiteto ter medgeneracijsko sožitje in solidarnost, ki bo razvojno spodbudna z upoštevanjem dobrih praks doma in v svetu;
- v gospodarstvu, tudi s posebnimi zakoni, spodbujati kooperativo v proizvodnji in trgovini, na finančnem področju z razvojem hranilnic in posojilnic ter vzajemnih zavarovalnic;
zagotoviti štednjo, ki bo spodbujala nove naložbe, tehnološki razvoj, nove zaposlitve, zlasti v tiste dejavnosti, ki ustvarjajo večjo dodano vrednost, ter tako zagotoviti trajnostni razvoj v miru in blagostanju.
Powered by Contextual Related Posts
